Drugi vidik

Teza: poleg tega, da so Adam Smith, Charles Darwin, in Isaac Newton vsak zase velikani znanstvenih področij, na katerih so delovali, imajo še eno skupno, a tragično lastnost. Vsi trije so bili drugovidični pionirji, in vsem trem je uspelo postaviti pomembne teorije, ki so bile kasneje oropane svojega drugega vidika. Posledice te osiromašitve čutimo še danes – njihove teorije so namreč postavile temelje današnjemu kapitalistično-materialistično-pozitivističnemu modelu sveta, ki je osnovna paradigma delovanja moderne (zahodne) družbe. Vrhunec ironije pa tiči v dejstvu, da so vsi trije znanstveniki bili celo bistveno bolj za drugi vidik odprte osebe kot pa ljudje, ki so njihova odkritja kasneje interpretirali oz. poenostavljali. Torej ne le, da se je dotičnim znanstvenikom naredila velika škoda s tem, ko so iz njihovih teorij kasneje izločili njihov drugi vidik, ampak so celo v modernem času obveljali prav za utemeljitelje tretjevidičnega modela sveta! Kakšna krivica!

Dvorezni meč poenostavljanja

Kdo še danes bere temeljna znanstvena dela? Malokdo. Mogoče znanstveniki, pa še ti so dandanes večinoma izobraženi na univerzah, kjer jim že kot študentom servirajo povzetke, ekscerpte in obnove temeljnih izsledkov posameznega znanstvenega področja. Kdo pa ima čas (in/ali voljo) brati ves ta kanon, ki se je razbohotil v zadnjih nekaj stoletjih, od renesanse naprej? Zelo redki. In bolj kot je človek intelektualno kuriozen, bolj se sooča s problemom, katere vsebine res prebrati, in katere zanemariti – globina raziskovanja ima za neobhodno posledico ožanje interesnega področja. Ali povedano drugače, izbirati je treba med širino (in površnostjo) ter globino (in ozkostjo).

Med splošno populacijo je situacija še slabša. Večina ljudi ni plačana, da bere znanstvena dela, in porabi večino svojega časa za to, da služi denar za življenje na kak drug način. Tako je popolnoma logično, da se večina ljudi za pridobivanje znanstvenih informacij zanaša na predelane vire informacij. Le-ti pa so, jasno, močno poenostavljeni, skrajšani, in brez pomembnih opomb pod črto, ki so jih zapisali izvorni avtorji. V zadnjih desetletjih je šlo vse skupaj še bistveno dlje z uveljavitvijo pop-znanosti; ta se bohoti v celi paleti medijev, od knjig v mehki vezavi sicer uveljavljenih avtorjev pa vse do kratkih novičk v rumenih medijih, ki se tipično začenjajo z besedami »znanstveniki so odkrili, da…«.

Osnovna in srednja šola prispevata svoj delež k problemu. Ne pravimo kar tako, da kar se Janezek nauči, to Janez zna. Pravilneje bi sicer morali reči, da kar se Janezek nauči, v to Janez verjame in v to ne podvomi nikoli več. Šoli intuitivno zaupamo, tako smo naučeni, in le redki posamezniki kasneje v življenju najdejo čas in interes da podvomijo v svoje osnovnošolsko znanje. Seveda se srž tega problema začne že veliko prej, na pedagoški ali kaki drugi fakulteti. Tamkajšnje študente, bodoče učitelje in učiteljice, izobražujejo poenostavljene verzije znanstvenih teorij, le-ti pa jih svojim učencem, ko sami postanejo učitelji, še bolj poenostavljajo, da bi jih le nekako spravili v še otroške možganske kapacitete.

Ni namen tega pisanja, da bi se zgražali nad zgoraj opisanimi procesi. Poenostavitve imajo vedno svojo racionalno razlago; bodisi skrajšujejo čas, potreben za osvojitev znanja, bodisi znižujejo intelektualni prag, potreben za (zasilno) osvojitev nekega koncepta, ali pa kar oboje. Težava pa nastane, ko zaradi poenostavitve določeno znanje ali znanstvena teorija izgubi kakega od svojih bistvenih elementov. In natančno to se je zgodilo teorijam treh velikih mislecev, Adamu Smithu s teorijo prostih trgov, Charlesu Darwinu s teorijo o nastanku vrst z naravnim izborom ter Isaacu Newtonu s teorijo klasične mehanike. Posledice poenostavitev v teh primerih pa so izredno hude, kot bomo videli v nadaljevanju.

Izgubljen drugi vidik

Kaj so trije vidiki in še posebej kaj je drugi vidik, smo si obširno pogledali v uvodnih člankih, zato o tem ne bomo razglabljali ponovno. V tem razmišljanju se bomo ukvarjali predvsem z drugim in tretjim vidikom omenjenih znanstvenih teorij (njihov prvi vidik v tem kontekstu ni pomemben). Kaj sta torej drugi in tretji vidik v zgoraj omenjenih primerih? Vemo, da tretji vidik običajno predstavlja pojavnost oz. objektivnost nečesa, drugi vidik pa notranjost oz. subjektivnost. Pa začnimo pri tretjem vidiku, ki je najbolj konkreten. Tretji vidik katerekoli teorije je njena mehanika. Smith govori o mehaniki ekonomskega trga, Darwin o mehaniki boja za preživetje, Newton pa o fizikalni mehaniki. Kot je bilo razloženo že v tretjem uvodnem članku, je temeljno gonilo tretjega vidika dejavna inteligenca. To pomeni, da gre pri kakršnemkoli mehanizmu za nek proces, ki ga vodi inteligenca, ki je del tega mehanizma. Mehanika ekonomskega trga je posledica inteligentnega odločanja na trgu ponudbe in povpraševanja; mehanika naravnega izbora je boj za preživetje in je posledica naravne inteligence živalskih vrst (zakodirane v njihovi genski strukturi, kar je bilo “ugotovljeno” kasneje); fizikalna mehanika pa je posledica očitno racionalnih (inteligentnih) fizikalnih zakonov, ki delujejo enako vedno in povsod.

Dobro, kaj pa je zdaj v teh teorijah drugi vidik? Mar nismo v zgornjem odstavku v bistvu povedali že vsega? Kot kaže, ne. Vsaka od teorij ima svoj notranji vidik, svojo subjektivno plat. Običajno nismo ravno navajeni slišati, da imajo znanstvene teorije svojo subjektivno plat, saj je znanstvena metoda utemeljena prav na principu objektivnosti, merljivosti, ponovljivosti in napovedljivosti… skratka, v znanstvenem postopku se vlaga ogromen trud v to, da bi bila vsakršna sled subjektivnosti iz njega izločena. Glede na to – kje je tukaj sploh kakšen prostor za kakršnokoli subjektivnost? No, v ortodoksni znanosti ga res ni. Vendar ne smemo pozabiti na dejstvo, da kljub temu, da se znanost na vse kriplje trudi izločati subjektivnost iz svojih vrst, znanstvene teorije še vedno pišejo ljudje. In ljudje so, tako kot vsa živa bitja in pravzaprav vse, kar obstaja, bitja tro-vidične narave. Človek tako ne more zanikati svoje lastne, tro-vidične narave, naj se še tako trudi. In nekateri posamezniki, ki jih danes sicer smatramo za najžlahtnejše znanstvenike, se požvižgajo ali so se požvižgali na obsedenost znanstvene paradigme z objektivnostjo (tretjevidičnostjo). Tako so mirne duše pisali in razmišljali o teorijah, ki imajo tudi svojo subjektivno plat. Žal je kasneje iz različnih razlogov, deloma zaradi potrebe po poenostavljanju, deloma pa tudi iz skorajda fanatičnega poudarjanja potrebe po objektivizaciji znanosti, prišlo do rezanja nekaterih delov teorij. In to ravno tistih delov, ki tvorijo njihov drugi vidik. Posledice tega rezanja oz. poenostavljanja pa so pripeljale do takega pogleda na svet, kakršen prevladuje v zahodni družbi, in ki nas je v zadnjem času pripeljal na rob prepada. Pričujoči članek se v nadaljevanju ukvarja prav z zamolčanimi poantami treh velikih teorij, ki danes v veliki meri tvorijo naš pogled na svet.

Kako je moralni filozof postal utemeljitelj kapitalizma

Adam Smith morda ni ravno povsod prepoznavno ime (kot recimo Darwin ali Newton), čeprav bi si ta status nedvomno zaslužil. Razlog za nekoliko manjšo prepoznavnost je precej banalen – bil je utemeljitelj ekonomske teorije, ekonomija pa ni predmet, ki bi ga predavali v osnovni šoli in večini srednjih šol, zato večina ljudi za njega ni nikoli slišala. Je pa, kot rečeno, bil oče ekonomske znanosti. Pravzaprav je ekonomija kot področje raziskovanja z njim šele postala samostojna disciplina (pa pustimo tokrat ob strani, da nekateri ekonomiji kot vedi še danes ne priznavajo njene dovoljšnje znanstvenosti).

Stereotip o Adamu Smithu in tretji vidik ekonomske teorije

Živimo v času, ko so vse stvari poenostavljene na enovrstičnice ali celo posamezne besedne zveze. Če vprašate nekoga, ki je za Adama Smitha že vsaj bežno slišal, je zelo verjetno, da ga bo poznal kot človeka, ki je zapisal tisto o “nevidni roki prostih trgov”, ki naj bi maksimizirala dobrobit vseh udeležencev na njemu. Če bo vedel nekoliko več, bo morda zraven pridodal še opise kot so “oče moderne ekonomije”, “utemeljitelj kapitalizma”, ali kaj podobnega. Skratka, zreduciral ga bo na stereotip, ki govori o tem, da je Adam Smith v svoji slavni knjigi Wealth of Nations (Bogastvo narodov) zagovarjal tezo, da »človek, ki na prostem trgu zasleduje svoj lasten interes, s tem nehote tudi največ pripomore k temu, da so zadovoljeni tudi interesi vseh ostalih udeležencev«. To je postala temeljna mantra klasične in neoklasične ekonomske šole, na katerih sta zrasla laissez-faire kapitalizem in kasneje njegova neoliberalna različica. Pri vsem tem gre predvsem za utemeljevanje prepričanja, da je sebičnost dobra in celo zaželjena, saj taka ureditev po nekem nam sicer nedoumljivem principu (t.i. “nevidna roka”), pripelje do najboljše možne porazdelitve dobrin med ljudmi.

Tisto, kar je bilo v Smithovem delu tako neustavljivo privlačnega, je bila ravno teza, da je sebično delovanje dobro, ne le za akterja samega, temveč za vse. Kot po nekakšnem čudežu naj bi sistem prostih trgov uravnaval to sebičnost vseh udeležencev in iz tega potegnil največjo možno korist za vse. Danes seveda že iz izkušenj vemo, da to ne drži, ter da iz veliko minusov ne moremo dobiti plusa. Kam so pripeljali nebrzdani prosti trgi, sami vidimo v praksi, saj živimo v svetu, ki je pod patronatom nereguliranih prostih trgov (neoliberalizma) pripeljal človeštvo na rob vzdržnosti takega načina življenja. Prosti trgi še nikoli niso bili tako neuravnovešeni kot sedaj, in izkoriščanje enih ljudi na račun drugih je postala norma svetovne ekonomije. Kje se je zalomilo? Se je Adam Smith motil?

Globlja resnica o Adamu Smithu in drugi vidik ekonomske teorije

Na kratko si oglejmo Smithov življenjepis in njegovo delo, ki razkriva marsikaj o njegovem razmišljanju, kar ni vsebovano v prej omenjenem stereotipnem opisu. Smith je sprva želel študirati teologijo in postati duhovnik, vendar se je kasneje pod vplivom kritične misli Davida Huma premislil in se odločil za študij moralne filozofije. (Vseeno to ni ravno nek velik odklon, obe področji študija sta izredno drugovidični.) Po študiju je ostal v akademski sferi, kjer je svojo profesuro okronal z mestom predstojnika oddelka moralne filozofije na Univerzi v Glasgowu. V okviru svoje akademske kariere je poučeval cel spekter različnih tem, začenši z logiko, nadaljeval pa je s predavanji o etiki, retoriki, pravu, zanimalo ga je tudi jezikoslovje. Ekonomije sprva sploh ni bilo med njimi, še več, ekonomija kot samostojna veda takrat sploh še ni obstajala. Njegovo prvo odmevnejše delo, za katerega je sam vse življenje trdil, da je njegovo najboljše, je knjiga Theory of Moral Sentiments (Teorija moralnih občutkov). V njej se je lotil raziskovanja vzrokov človekovega obnašanja, ki ne izhaja iz sebičnih vzgibov. Zanimalo ga je namreč, kako, zakaj, in kdaj se ljudje obnašajo sočutno, altruistično, do drugih ljudi. Ne pozabimo – po svoji osnovni izobrazbi in prepričanju je bil Smith moralni filozof, zato njegova zgodnja raziskovalna usmeritev sploh ne čudi. A v modernem času na to radi pozabljamo oz. spuščamo ta “detajl” njegovega življenja. V ezoteričnemu jeziku pa bi lahko rekli, da je Adam Smith v tem delu iskal človekov drugi vidik, poskušal ga je nekako identificirati, klasificirati in racionalizirati. Kar pa je, kot si lahko mislimo, izredno težko, saj je drugi vidik po definiciji neracionalen in subjektiven vidik česarkoli.

Svetovno slavo je Adam Smith doživel z izdajo dela Wealth of Nations (Bogastvo narodov), ki je postavilo teoretične temelje kasnejši kapitalistični ekonomski ureditvi, ki je osnovana na principu prostih trgov. Res je, da je Smith v tem delu zapisal tezo, ki govori o splošni koristnosti zasledovanja sebičnih interesov, saj naj bi to pripeljalo do maksimizacije koristi vseh udeležencev. Vendar je to le en vidik njegove teorije (tretji, če smo natančni). Kot moralni filozof je obenem opozarjal, da njegova teza drži le v primeru, če se udeleženci prostega trga poleg tega, da se obnašajo sebično, obnašajo tudi moralno. Pravzaprav ne poleg tega, ampak najprej moralno, in šele znotraj moralnega okvirja, tudi sebično. In ravno tukaj je kleč! Sebičnost je sprejemljiva le znotraj moralnosti! Ta drugi vidik njegovega pisanja je bil kasneje enostavno prezrt, iz različnih razlogov. Malce iz poenostavljanja, malce iz nerazumevanja, predvsem pa iz koristoljublja tistih, ki so njegovo tezo zagrabili zato, ker so v njej našli znanstveno opravičilo za svoj nebrzdan pohlep in sebičnost pri udeležbi na trgih. S Smithovo tezo je namreč bilo prvič “dokazano”, da je individualni pohlep dober za celotno družbo, in tega so se seveda oprijeli tisti, ki so imeli pohlepa v izobilju. Ker so taki imeli tudi denarja v izobilju, so poskrbeli, da se je Smithova teza slišala daleč in široko po vsem svetu.

Druga nadvse zanimiva in pomembna posledica Smithove teze pa je bila, da so se ljudje z verjetjem vanjo znebili občutka odgovornosti za dobrobit drugih ljudi. Namreč, teza je zagovarjala obstoj nekakšne globalne “nevidne roke” prostih trgov (ob zasledovanju partikularnih, sebičnih interesov), kar je pomenilo, da se lahko človek odveže vse odgovornosti do drugega človeka in prepusti skrb za dobrobit drugih tej “nevidni roki”. Nadvse, nadvse zapeljiva ideja. Za takratni čas in vse do danes. Le kdo se ne bi rad znebil odvečne odgovornosti?

Adam Smith se obrača v grobu

Adam Smith, kot človek velike intelektualne in srčne širine, se je med drugim zavzemal tudi za odpravo sužnjelastništva, bil je goreč nasprotnik kolonializma in britanskega imperija. V svojem bogatem opusu je pisal ne le o ekonomiji, temveč tudi o morali, filozofiji, etiki, retoriki, astronomiji, pravu, znanosti, umetnosti in še čem. Iz širšega poznavanja njegovega dela se da sklepati, da je raziskoval mnoge vidike človekovega obstoja. Verjel je, da se da najti tako ekonomsko ureditev, kjer lahko vsi udeleženci zasledujejo svoje lastne interese, kar ob upoštevanju temeljne morale v končni fazi pripelje do zadovoljitve potreb vseh. A tisti medklic, da mora tretji vidik (sebičnost) biti podrejen drugemu vidiku (morali), je zgodovina enostavno izbrisala iz njegove teorije, ter iz njega samega naredila ikono izredno tretjevidične ekonomske ureditve, kapitalizma. Adam Smith se gotovo obrača v grobu.

Kako je nesojeni duhovnik postal utemeljitelj brezbožnega nastanka življenskih vrst

Le kdo ne pozna Charlesa Darwina, slavnega biologa in utemeljitelja evolucijske teorije? Verjetno ga ni človeka, odraslega v zahodni družbi, ki še ni slišal zanj. Njegova teorija o nastanku novih življenjskih vrst s postopnim razvojem iz obstoječih je postala eden od temeljnih kamnov modernega pogleda na svet. Res je, ne strinjajo se sicer vsi z njim, še posebaj ne krščanski fundamentalisti, ki so predvsem nekateri v Ameriki živeči protestanti. A če pogledamo širše naokoli po (zahodnem) svetu, skorajda ni človeka, ki ne bi vsaj v okviru osnovnega izobraževanja bil deležen nauka o nastanku vrst z naravnim izborom. Še celo če povprašate po mnenju o darwinovi evolucijski teoriji naše duhovnike, bodo večinoma dejali, da si krščanski kreacionizem in darwinova teorija niti ne nasprotujeta, ampak kvečjemu dopolnjujeta. Skratka, Darwin je znan in spoštovan med raznimi skupinami ljudi, razlikujoč se tako geografsko kot svetovno nazorsko.

Stereotip o Charlesu Darwinu in tretji vidik evolucijske teorije

Današnje pojmovanje Charlesa Darwina in njegove evolucijske teorije je zelo poenostavljeno in zato močno stereotipno. Že v osnovni šoli nas naučijo, da je Darwin s pomočjo dolgoletnega zbiranja fosilov in živih vrst na eni strani, ter genialnim premislekom in sintezo ugotovljenih dejstev na drugi strani, prišel do ugotovitve, da življenjske vrste niso nespremenljive, temveč se razvijajo iz ene v drugo, v procesu, imenovanem naravni izbor. Njegova knjiga On the Origin of Species (O nastanku vrst) naj bi bila monumentalno delo, ki je enkrat za vselej opravila z dogmatičnim naukom o nastanku življenja na Zemlji, kakor o tem piše krščansko Sveto pismo. Na kratko, glavna teza v teoriji o nastanku vrst s pomočjo naravnega izbora govori o tem, da »se življenjske vrste razmnožujejo bolj, kot je zanje na voljo hrane, kar vodi do neizbežnega boja za obstanek; ta pa omogoči preživetje le tistim posameznikom, ki imajo po naključju neko bolj ugodno lastnost za okolje, v katerem živijo; preživetje takih posameznikov pa povzroči prenos te lastnosti na njihove potomce, ki tako tvorijo zametek nove, bolj prilagojene, in močnejše vrste«.

Tisto, kar je bilo v Darwinovi teoriji tako neustavljivo privlačnega že v njegovem času je bila teza, da je boj za preživetje nujen, normalen in neizogiben del evolucije. To je dalo krila tistim, ki so sedaj končno imeli “dokaz” in znanstveno opravičilo za svoj pogled na svet, ki ga lahko povzamemo z besedami »bogati ljudje so bogati, ker so bolj sposobni in prilagojeni okoliščinam, revni ljudje pa so revni, ker v nujni in neizogibni tekmi za preživetje nimajo dovolj kvalitetnih lastnosti, ki bi jim omogočala preživetje in razmnoževanje«. Ta argument pa gre še dlje v prepričanju da »je za človeštvo pravzaprav bolje, da revni, torej neuspešni, ljudje odmrejo, kajti tako se s pomočjo naravnega izbora človeštvo kot celota prilagaja okolju in s tem evolutivno napreduje«. To prepričanje danes poznamo kot socialni darwinizem. Skrajna implementacija tega argumenta pa je, kot vemo, pripeljala do nacistične evgenike, poskusa, da bi s parjenjem najboljših primerkov človeštva (in uničevanjem najslabših) vzgojili novo, nadčloveško raso. Pa je bilo to res tisto, za kar se je Darwin zavzemal?

Globlja resnica o Charlesu Darwinu in drugi vidik evolucijske teorije

Sedaj si malo pobliže oglejmo Darwinovo življenje in delo, ki razkriva marsikaj o njegovem prepričanju in ni del stereotipne predstave o njemu. V mladih letih je šel sprva študirati medicino, a se mu je uprl pogled na kri in kirurgijo in je posledično zanemaril ta študij. Zato ga je oče preusmeril na Christ’s College v Cambridge, kjer je bil tamkajšnji študij prvi korak za pridobitev poklica anglikanskega duhovnika. Tam se je kmalu spoznal s Paleyevimi idejami o božanskem načrtu, ki se odraža vsepovsod v naravi. Navduševal se je tudi nad raziskovanjem naturalistov, ki so proučevali zgodovino narave. Tudi sam je zgodaj začel z raziskavami, ukvarjal se je z zbiranjem hroščev. Močno ga je zanimala tudi geologija.

Kmalu je dobil priložnost za večletno potovanje okoli sveta z raziskovalno ladjo Beagle. Še kot mladenič je tako imel priložnost videti zelo veliko različnih naravnih habitatov. Na svojem petletnem potovanju z Beaglom je bil še goreč ortodoksen kristjan, in je smatral prilagoditve najdenih živalskih vrst na svoje okolje kot dokaz za obstoj božanskega načrta. Pogosto je tudi svojim sopotnikom na ladji citiral dele Svetega pisma kot podporo za nekatere svoje moralne argumente.

A ko se je vrnil in začel razvijati svojo teorijo o nastanku vrst, ga je teološko prepričanje vedno bolj zapuščalo. Najprej je podvomil o starozaveznih tekstih o nastanku sveta, za katere je presodil, da so lahko v najboljšem primeru kvečjemu simbolični, v najslabšem pa povsem napačni. Nadalje, v okviru priprave svoje teorije je prišel do spoznanja, da naravni izbor preko kopice naključnih sprememb lastnosti osebkov sčasoma pripelje k prilagoditvi vrste novim razmeram, in to je po njegovem mnenju odstranilo potrebo po nekem širšem (božanskem) načrtu. In za nameček, bolj kot je razvijal teorijo o naravnem izboru, bolj se mu je zdelo ali da boga ni, ali pa vsaj da ta ne more biti absolutno benevolenten, kot je to trdilo krščanstvo. Proučeval je krutost naravnega izbora prek borbe za obstanek (odmiranja neprilagojenih posameznikov zaradi pomanjkanja hrane), kar ga je odvračalo od krščanske doktrine o dobrotljivem bogu. Le kako bi ta lahko ustvaril tak krut sistem?

A treba je obenem povedati tudi to, da se kljub temu Darwin ni nikoli smatral za ateista. Sčasoma se je Darwin sicer oddaljil od institucionalizirane religije, vendar nikoli ni z gotovostjo zavračal možnosti obstoja boga kot stvarnika. Opazujoč čudoviti svet okoli sebe se je čudil (po njegovem) neverjetni možnosti, da bi vse to (vesolje) lahko nastalo le zaradi naključja in potrebe po prilagoditvi. Tisto, kar je Darwina begalo vse življenje in za kar ni našel ustreznega izraza je bil v resnici drugi vidik evolucije. Mislil je, da to pač mora biti bog, vendar njegova krščanska predstava o bogu stvarniku ni ustrezala temu, kar je sam o evoluciji spoznal. Se je pa dobro zavedal implikacij svoje teorije, in skrbelo ga je, da le-ta daje preveč trdno podlago materialističnemu pogledu na svet. Tako je v svoji kasnejši knjigi Descent of Man (Poreklo človeka) celo zapisal, da bi lahko nepomoč revnim in šibkim potencialno pripeljala do človeštva z boljšimi lastnostmi, vendar bi taka nepomoč ogrozila naš “sočutni nagon”, ki da je najbolj plemenit del nas kot ljudi. Iz tega in podobnih razmišljanj se jasno vidi, da Darwin sam ni smatral borbe za preživetje kot edini temelj človekove evolucije, in da se mu je poudarjanje tega vidika pri človeštvu zdelo sporno.

Darwin je tudi eksplicitno nasprotoval ideji, da lahko eno živalsko vrsto označimo kot da je nad katerokoli drugo; iz podobnega razloga je nasprotoval tudi rasizmu svojega časa, ki je želel uveljaviti večvrednost bele rase nad ostalimi, in to celo s pomočjo Darwinove teorije. Darwin je bil tudi glasen nasprotnik suženjstva in uničevalnega ravnanja s primitivnimi plemeni, kot so aboridžini. Negoval je zelo holističen pogled na svet, v katerem je »vsako bitje odvisno od katerega drugega«.

Poleg objektivnega, telesnega (mi bi rekli tretjevidičnega) pogleda na živa bitja, ga je pritegnil tudi notranji, subjektivni pogled (ki ga tukaj imenujemo drugi vidik). Raziskoval je namreč tudi čustva. V svoji knjigi The Expression of Emotions in Man and Animal (Izraz čustev pri človeku in živali) je Darwin prišel do zaključka, da »človek, z vsemi svojimi plemenitimi vrlinami, z naklonjenostjo, ki jo čuti do najbolj nizkih, z dobrotljivostjo, ki jo nudi ne le drugim ljudem, temveč tudi najbolj skromnim živim bitjem, s svojim božanskim intelektom, ki je prodrl v gibanje in zgradbo sončnega sistema – z vsemi temi vzvišenimi močmi – človek še vedno nosi v svojem telesnem kalupu neizbrisljiv pečat svojega nizkega izvora.« Iz tega in podobnih zapisov se da sklepati, da je Darwin kljub temu, da je utemeljil nastanek človeškega telesa preko naravnega izbora, vedno bil prepričan, da človeka gradi (in ga ločuje od živali) nekaj, kar ni del preproste borbe za preživetje, ampak le-ta mehanizem presega.

Ezoterična veda govori o tem presežnem v človeku kot o njegovi duši, ki je izvor plemenitosti. Govori pa še o eni plati evolucije, ki je Darwin ni dobro pokril, o tem, kar danes poznamo kot luknje v evolucijski teoriji. Gre za dejstvo, da naravni izbor sicer dobro opiše mikroevolucijo (postopno izboljševanje neke lastnosti osebkov znotraj vrste ali sorodnih vrst), bistveno slabše pa pojasni nastanek popolnoma novih organov, sestavljenih iz veliko medsebojno povezanih sestavnih delov in tkiv, kar je pogoj za nastanek neke substancialno drugačne vrste. Težava makroevolucije je namreč v tem, da vmesne faze razvoja posameznih organov ali delov organov niso nudile osebkom nikakršne prednosti v boju za preživetje, kvečjemu oteževalno okoliščino, in da ni nobenega logičnega razloga, da bi naravna selekcija ob boju za preživetje preferirala taka vmesna stanja. Gre torej za nekaj drugega – za drugi vidik evolucije. Tu ne gre za mehanizem, ki ga poganja inteligenca (ta le postopno izboljšuje oziroma pili že doseženo), temveč za modrost narave, ki vidi celotno sliko, in zna voditi miniaturne spremembe na različnih koncih genetske strukture tako, da se nekoč, ob istem času, izrazijo vse tiste, ki skupaj tvorijo kakšno novo pridobitev (tkivo, organ, lastnost). A to je bilo preveč celo za Darwina in tako ostaja še danes drugi vidik nerazkriti del planetarne evolucije.

Charles Darwin se obrača v grobu

Charles Darwin je bil človek mnogih zanimanj. Iz nesojenega duhovnika se je prelevil sprva v geologa, svoj največji uspeh pa je požel na področju biologije. S svojim delom na tem področju je postavil temelje evolucijske teorije, ki je govorila o nastanku in razvoju vrst z mehanizmom naravnega izbora. Kljub temu, da sam nikoli ni smatral svoje teorije za pojasnilo vsega, kar obstaja v človeku in človeški družbi (temu je celo izrecno nasprotoval), so mnogi za njim njegovo teorijo, utemeljeno na rastlinah in živalih, aplicirali tudi na človeško družbo. Tako se je rodil socialni darwinizem, prepričanje, da je borba za preživetje tudi v okviru človeštva, kot del naravnega izbora, neizogibna in celo potrebna. S tem je premožni sloj prišel do utemeljitve, zakaj je laissez-faire kapitalizem popolnoma sprejemljiva ali celo zaželjena družbeno-ekonomska ureditev. S sprejetjem te teze so se bogatejši lahko odvezali moralne odgovornosti do revnejših, z argumentom, da je sistem, v katerem se vsak bori po svojih lastnih močeh, preživijo pa le najboljši, najbolj naravna ureditev človeške družbe, in deluje v korist celotnega človeštva kot vrste. Charles Darwin se gotovo obrača v grobu.

Kako je okultist postal utemeljitelj mehaničnega modela sveta

Isaac Newton, eden najvplivnejših znanstvenikov (znane) človeške zgodovine, ne potrebuje kake posebne predstavitve. Ves svet ga pozna kot fizika, utemeljitelja klasične mehanike, ki se po njem imenuje tudi “newtonova mehanika”. Zaradi izjemno širokega vpliva njegovega monumentalnega dela Matematični principi naravoslovja ga znanstvena zgodovina po veličini postavlja ob bok ali celo nekoliko nad Alberta Einsteina. Isaac Newton, človek širokih pogledov in velikih navideznih nasprotij, je po eni strani poznan kot prvi veliki znanstvenik novega veka, po drugi strani pa nekateri viri o njem govorijo kot o zadnjem velikem magu srednjeveškega okultizma. Zanimivo je, da je zgodovina šele v dvajsetem stoletju odkrila religiozno in okultno plat njegovega dela, ki po svojem obsegu celo presega delo vseh njegovih raziskav na področju naravoslovja! A gremo lepo po vrsti…

Stereotip o Isaacu Newtonu in tretji vidik fizikalne teorije

Že kot otroci se v osnovni šoli učimo o tem, kako je mladi Newton, ko je nekoč sedel pod jablano in mu je na glavo padlo jabolko, dobil idejo o obstoju sile, ki jo je poimenoval gravitacija (težnost). To naj bi ga spodbudilo k razmišljanju, ali ni morda tudi Luna podvržena isti sili kot padajoče jabolko. Do takrat se je namreč smatralo, da “stvari padejo dol” le v neposredni bližini Zemlje oz. na njeni površini. Newton je prišel do zaključka, da ima sila, ki povzroči padec jabolka, doseg, ki vpliva tudi na Luno. Ugotovil je namreč, da je privlačna sila med dvema telesoma premosorazmerna masama obeh teles in da je obratnosorazmerna kvadratu razdalje med njima. Ta ugotovitev je postala znana kot splošni gravitacijski zakon, Newtonu pa je prinesla nesmrtno slavo. Newton je leta 1687 izdal svoje najodmevnejše delo Philosophia Naturalis Principia Mathematica (Matematični principi naravoslovja), v kateri je popisal svoje ugotovitve na področju mehanike. V njej je poleg splošnega gravitacijskega zakona navedel še tri zakone o gibanju teles, ki jih danes poznamo pod imenom “trije Newtonovi zakoni gibanja”, to so:

• zakon inercije: če na telo ne deluje nobena mehanična sila, potem le-to miruje ali se giblje z enakomerno hitrostjo
• zakon pospeška: sila, ki deluje na telo, je enaka produktu mase telesa in njegovemu pospešku
• zakon akcije in reakcije: vsakič, ko neko telo deluje na drugo telo z neko silo, deluje drugo telo na prvo z enako veliko in nasprotno usmerjeno silo

Posledica teh zakonov je bila dodatna utemeljitev heliocentričnega modela osončja in potrditev Keplerjevih izračunov o kroženju planetov. S tem je Newton prispeval še zadnji žebelj v krsti preživele krščanske doktrine o geocentričnosti sončnega sistema. Vendar pa je Newtonova mehanika prispevala tudi nekaj drugega, kar je imelo še bolj daljnosežne posledice v tem, kako človeštvo dojema svet okoli sebe. Z Newtonovimi zakoni o gibanju teles in splošni gravitaciji je bilo prvič pokazano, kako se lahko nebesna telesa gibljejo, ne da bi bilo ob tem potrebno neprenehno božansko delovanje. Pred njim so namreč verjeli, da se planeti gibljejo zaradi stalne prisotnosti in delovanja boga, božanske sile torej, ki premika planete po nebesnem svodu. Tako je Newtonova teorija odstranila potrebo po prisotnosti boga, vsaj v tistem delu, ki se tiče gibanja teles. (Ne pa tudi v tistem delu, ki govori o nastanku teh teles oziroma o njihovem prvem sunku, ki jih je spravilo v gibanje – t.i. primum movens). Newtonova mehanika je bila prva teoretična podlaga na področju znanosti, ki je kasneje omogočila mehanični, objektivni pogled na svet, kakršen prevladuje še dandanes, v ezoteričnem izrazju pa bi ga imenovali tretjevidični pogled. Je pa nadvse zanimivo to, da je Newton večji del življenja posvetil iskanju in proučevanju drugega vidika narave, in se sam z izključno mehaničnim pogledom na svet, kakršen je kasneje nastal v njegovem imenu, globoko ne bi strinjal.

Globlja resnica o Isaacu Newtonu in drugi vidik fizikalne teorije

Čeprav Isaaca Newtona danes smatramo za najžlahtnejšega znanstvenika, ki je obračunal s krščanskim vraževerjem, je resnica o njem, njegovem delu in njegovem prepričanju bistveno drugačna. Kot prvo, v tistem času pojem znanstvenika sploh še ni obstajal. Isaac Newton je bil filozof, nekaj, kar bi v današnjem času pojmovali kot čisto nasprotje od fizika. Imel je zelo širok spekter zanimanja, kar se je odražalo tako v njegovem študiju kot raziskovalnemu delu. Newton je študiral na Trinity College v Oxfordu, kjer je pouk temeljil na Aristotelovem nauku (ki predstavlja tudi znanstveno podlago krščanske doktrine). Sam je raje bral Descartesa, Kopernika, Keplerja in Galilea. Tako se je navdušil nad astronomijo, kar je kasneje pripeljalo do njegovega temeljnega odkritja o zakonu gravitacije, s katerim je med drugim dokazal Keplerjev heliocentrizem. Newton je bil znan tudi po svojem delu na področju optike, v okviru katere je proučeval barve, ki nastanejo pri prehodu bele svetlobe skozi prizmo. Utemeljil je hipotezo, da je svetloba sestavljena iz delcev, a je sprejemal opombo, da ima tudi nekatere lastnosti valovanja. (Danes to dilemo poznamo kot valovno-delčni dualizem teorije svetlobe). V zgodovino je tudi šel z odkritjem odvodne in integralne funkcije, nekaj, kar je odkril praktično istočasno kot Leibniz. Skratka, Newton je bil mož mnogoterih zanimanj in dognanj.

Drugi vidik Newtonovega dela pa je bilo neutrudno raziskovanje na področju religije in okultizma. Ta, do nedavnega slabo poznan vidik njegovega raziskovanja, je prišel na dan šele sredi 20. stoletja, ko so se na dražbi pojavili njegovi alkimistični zapisi. (Veliko jih je pokupil John Maynard Keynes, še en velikan ekonomske teorije, ki je bil strasten zbiralec Newtonovega okultnega dela.) Neverjetno, a resnično: količina Newtonovih zapiskov, izpisov iz knjig in (večinoma) neobjavljenih del na področju religije in okultizma celo presega količino vsega dela, ki ga je opravil v okviru naravoslovnih znanosti! Verjetno se sploh ne zavedamo, da je bil glavni fokus njegovega dela ne toliko v tretjevidičnem popisovanju fizikalnih zakonov, temveč bolj v drugovidičnem ugotavljanju, kdo ali kaj stoji iznad teh zakonov, kaj jih je ustvarilo. Čeprav je postal znan ravno po zakonih mehanike, je glasno svaril pred takim pogledom na svet, ki vesolje reducira le na ogromen mehanizem, kot nekakšno velikansko uro. Rekel je, da »gravitacija sicer pojasnjuje gibanje planetov, vendar ne more razložiti kdo je te planete v gibanje spravil. Bog upravlja z vsemi stvarmi in pozna vse, kar je ali pa bi lahko bilo storjeno.«

Newton je svoja raziskovanja na področju drugega vidika skrbno skrival, saj je živel v času, ko je bilo javno polemiziranje s teološkimi dogmami še precej strogo sankcionirano. Danes vemo, da sta bili njegovi najljubši področji duhovnega raziskovanja alkimija in hermenevtična eksegeza. Alkimija, za razliko od tega kar nam danes razložijo v osnovni šoli (da je bila le predhodnica moderne kemije, primešana s kopico praznoverja o obstoju nekakšnega eliksirja večnega življenja), je bila takrat resna duhovna disciplina. Danes mislimo, da je alkimija stremela k poskusu delanja zlata iz manj žlahtnih kovin, vendar je to bila že takrat le besedna krinka za duhovni proces žlahtnenja človekove osebnosti (svinca), ki postopoma postaja podobna duši (zlatu). Ali povedano drugače, gre za zavestni evolutivni proces, ki teče od tretjega vidika k drugemu. Ker so bile tovrstne ideje za uradno krščansko doktrino precej heretične, so bile zaradi varnosti praktikantov zakamuflirane v nerazumljive alkimistične simbole in enačbe, ki pa so poučenemu človeku razkrivale duhovni vidik narave. In Newton je bil dobesedno obseden z alkimističnimi raziskavami, ob njegovi smrti so v njegovem telesu celo našli nenavadno visoko koncentracijo živega srebra, ki je ena od temeljnih alkimističnih substanc. Kako širok (in uspešen) je bil opus njegov alkimističnih raziskav verjetno ne bomo nikoli vedeli, saj je v požaru njegovega kabineta izginila večina njegovih zapiskov s tega področja, kar je sam močno obžaloval.

Še eno raziskovalno področje, s katerim se je Newton ukvarjal, pa je bila biblična eksegeza, t.j. proučevanje in interpretacija besedil Svetega pisma. Tudi tukaj je bil neumoren, izdal je tudi nekaj del s tega področja. Precej je proučeval biblične zapise o konstrukciji Salomonovega templja, saj je bil prepričan, da le-ta ni samo neka zgradba, pač pa s svojimi proporci razkriva skriti vidik narave, tisto, kar je Newton smatral za božanske zakone. Ti višji zakoni pa naj bi se po njegovem mnenju odražali na fizični ravni kot mehanični zakoni gibanja, katere je sam tako eksaktno popisal in zaradi njih zaslovel. Newton je bil namreč mnenja, da je »bog vrhovni stvarnik, v katerega eksistenco ne more biti dvoma spričo veličine vsega ustvarjenega«. Precej se je ukvarjal z datiranjem bibličnih dogodkov na podlagi svojega razumevanja bibličnih besedil in tako tudi sam izdal nekaj zanimivih interpretacij. Tako je postavil dan Jezusovega križanja na 3. april leta 33, padec Troje pa nekam v leto 904 pr.n.št. (kar je precej vznemirilo takratno strokovno javnost). Pritegnila ge je tudi interpretacija Razodetja, zadnje knjige Svetega pisma, ki vsebuje precej prerokb, govori pa tudi o “koncu sveta”. V zvezi s tem je menil, da takrat ne bo prišlo do uničenja planeta in življenja na njem, temveč bo to začetek nove dobe, ki se bo začela z vrnitvijo Kristusa. Po njegovem naj se to ne bi zgodilo pred letom 2060 (v tistem času so namreč verjeli, da bo do tega prišlo veliko prej). Ne glede na pravilnost ali nepravilnost njegovih ugotovitev na tem področju pa že izjemen trud, ki ga je vlagal v tovrstno raziskovanje, veliko govori o njegovem svetovnem nazoru in dejstvu, da sveta, v katerem je živel, ni smatral za izključno mehaničnega, temveč mu je priznaval tudi duhovno komponento.

Isaac Newton se obrača v grobu

Isaac Newton je bil znanstvenik svetovnega formata, kar mu je zgodovina tudi priznala. Bil pa je še veliko več, bil je mislec, tako filozof naravoslovnih ved kot proučevalec duhovnih učenj. Proslavil se je v okviru fizike, s tem, ko je postavil teorijo o gravitaciji in mehaničnem gibanju teles. Uspešnost njegove teorije in njena razširjenost pa sta tlakovali pot mehanicističnemu modelu sveta, modelu, s katerim se Newton nikakor ne bi strinjal. Sam je verjel v to, da so fizikalni zakoni odsev nekih višjih, božanskih zakonov, katere je vse življenje neutrudno iskal v okviru religijskih in okultnih študij. Prepričanje, da so fizikalni zakoni vse, kar je potrebno za pojasnitev vsega obstoja in dogajanja v vesolju, pa je bilo po njegovem mnenju zmotno. In, ironično, v njegovem imenu se je zgodilo ravno to, kar je sam sicer zavračal. Njegova teorija je namreč pojasnila gibanje nebesnih teles brez potrebe po delovanju višje sile (drugem vidiku narave). S tem je nehote postala temeljni kamen modernega pogleda na svet, pogleda, ki temelji izključno na objektivni realnosti vsega, avtomatizmu gibanja teles in mehaničnem ustroju vesolja. Isaac Newton se gotovo obrača v grobu.

Zaključek

Zgoraj omenjene zgodbe o življenju in delu treh izjemnih mislecev opisujejo nastanek temeljnih kamnov modernega pogleda na svet. Vsi trije znanstveniki so po svojih najboljših močeh odkrivali zakonitosti narave, ne le na ožjem področju, na katerem so se proslavili, temveč na celem spektru področij človekovega raziskovanja. Zaradi svoje ne le mentalne, temveč tudi duhovne širine, so bili bistveno bolj drugovidično razviti kot ostali. (Njihove evolucijske stopnje: Smith 1.7, Darwin 2.0, Newton 2.2.) A žal niti njihovi sodobniki, niti današnji ljudje večinoma ne vedo, niti ne zmorejo razumeti, njihovega resničnega pogleda na svet, ki je bil vse prej kot stereotipen.

A današnje razumevanje sveta se je razvilo ravno na podlagi pomanjkljivega razumevanja njihovih raziskav. Najprej je Newtonova teorija mehanike “prispevala” prepričanje, da v vesolju ni nobene višje sile, ki bi bila potrebna za gibanje nebesnih teles. To je omogočilo, da so se ljudje sčasoma otresli (sicer precej škodljivega) krščanskega strahu pred vsemogočnim bogom, ter se zato počutili svobodnejše in manj odgovorne. Nato je Smithova teorija prostih trgov “prispevala” prepričanje, da je pohlep, ki ga čutimo ljudje, pravzaprav dobra lastnost, saj služi temu, da so preko “nevidne roke prostih trgov” zadovoljene ekonomske potrebe vseh ljudi. To je omogočilo, da so se ljudje otresli občutka moralne odgovornosti za dobrobit soljudi. Nazadnje je Darwinova evolucijska teorija le še utrdila prepričanje, ki je izhajalo že iz napačnega razumevanja Smitha; namreč, Darwin je s teorijo o nastanku novih vrst z naravnim izborom prispeval dodatno utemeljitev, da je boj za dobrine naraven in neizbežen del človekovega življenja, ter da so bogatejši ljudje pač boljši, kar je dobro za prihodnost celotne človeške vrste. To je omogočilo še dodatno odvezo odgovornosti bogatejših ljudi od skrbi za dobrobit vseh.

Je potemtakem sploh še čudno, da imajo omenjeni znanstveniki danes tak ugled v svetu? Seveda so veliko prispevali, o tem ni dvoma. In bi še več, če ne bi kasneje znanost iz njihovih spoznanj odstranila drugi vidik, vidik subjektivnosti, celovitosti, odgovornosti. Skupno vsem poenostavljenim teorijam je namreč mehanični pogled na svet, ki omogoča odvezo odgovornosti do soljudi!

A nikar ne obupajmo. Za vsako napako se slejkoprej tudi popravek najde. Tako je Newtona kasneje dopolnil najprej Einstein z relativnostno teorijo, kasneje pa je Newtonova drugovidična razmišljanja do neke mere upravičila še kvantna mehanika, ki je dokazala, da v resnici ni ločitve med opazovalcem (subjektom) in opazovanim (objektom). Newton bi bil nad tem gotovo navdušen! Protiutež Smithovi teoriji oz. napačnemu razumevanju le-te je postavil že prej omenjeni Keynes, ekonomist, ki je Smithovo trditev o tem, da »na dolgi rok vsi prosti trgi samodejno pridejo v ravnovesje« razorožil s stavkom, da »na dolgi rok smo vsi mrtvi« in s tem uvedel utemeljitev za posredovalno vlogo države na trgih, ki morajo biti po njegovem regulirani. No, Darwinova teorija, kot najmlajša od omenjenih treh, se še kar drži. Čeprav že danes vemo, da ima kar precej lukenj, zanjo v uradni znanosti še ni na voljo dovolj dobre alternative. Primat na tem področju ji poskuša v zadnjem času sicer najedati teorija inteligentnega načrta, ki pa ima svoje korenine v krščanskem kreacionizmu, kar seveda ne pripomore ravno k temu, da bi jo znanost jemala preveč resno. A tudi na tem področju se počasi premika. Nova evolucijska teorija je velik, trenutno morda prevelik zalogaj, na katerega lahko nekoč odgovori le ezoterični nauk večne modrosti. Ta pa temelji ravno na pozabljenem, drugem vidiku znanosti, na katerega vrnitev čakamo.