Drugi vidik

Kot smo ugotavljali že v seriji uvodnih člankov, lahko v vsakem pojmu, ne glede na njegovo zvrst (npr. fizični objekt, abstraktni koncept, pojav ali dogajanje), identificiramo tri univerzalne vidike. Kar nekaj primerov raznovrstnih pojmov smo že omenili, skupaj z njihovimi tremi vidiki. Enega od teh pojmov si bomo tokrat vzeli pod drobnogled in si na njegovem primeru pogledali, kako lahko razumemo tri vidike, o katerih pogosto teče beseda na tem spletišču. Pojem, ki bo podlaga za tokratno raziskovanje, je družba.

Beseda “družba” lahko pomeni marsikaj. V splošnem jo razumemo kot skupino ljudi, z dvema ali več člani, ki imajo nekaj skupnega, nekaj, kar jih druži. A tokrat se bomo omejili le na nekatere pojavne oblike družbe: družino, podjetje in državo. “Družina” in “država” sta besedi, katerih koren je očitno enak korenu besede družba, tako da zveze med njimi ni potrebno posebaj pojasnjevati. Pa podjetje? Drug izraz za podjetje je gospodarska družba, pa smo spet pri izhodiščnem pojmu.

Definicija

Seveda se lahko pojem družbe preučuje na različne načine in z mnogo različnih vidikov. A nas bo zanimal tisti, ki ga kot osnovno orodje proučevanja uporablja ezoterični nauk. To so trije univerzalni vidiki: prvemu pravimo volja in namen, drugemu ljubezen in modrost in tretjemu dejavna inteligenca. To so njihovi ezoterični nazivi, lažje pa jih je razumeti kot vidik intencionalnosti, vidik subjektivnosti in vidik objektivnosti. V skladu s tem poskušajmo definirati (in utemeljiti!), kaj so prvi, drugi in tretji vidik družbe v kakršnikoli pojavni obliki.

1. vidik                     2. vidik                   3. vidik

Tako, zgoraj je definicija. Sedaj pa jo poskusimo utemeljiti in pojasniti, kaj je mišljeno pod posameznimi izrazi.

Prvi vidik: politika

Ker govorimo o različnih pojavnih oblikah družbe, z besedo politika ne mislimo le politiko državne (ali meddržavne) ravni, temveč na pojem, ki pomeni usmerjevanje nečesa. Če si za kontrast ogledamo pojme iz angleščine, z besedo “politika” kot izrazom prvega vidika mislimo na angl. izraz policy, in ne politics. Vsak človek ima neko svojo politiko, neke lastne usmeritve in pravila delovanja, zato je popolnoma logično, da jo imajo tudi različne družbe. Da je politika res najustreznejši izraz za to, kar na splošno imenujemo prvi vidik, lahko vidimo iz primerjave z definicijo prvega vidika: imenujemo ga vidik intencionalnosti (namembnosti) oziroma kar volja in namen. Ni težko uvideti, da je politika, razumljena kot bodisi zbirka usmeritev ali kot proces usmerjevanja nečesa, natančno to: namembnost česarkoli. Za politiko, v kakršnikoli obliki, je značilno to, da daje ton in definira cilj tistemu, kar usmerja. V primeru družbe usmerja družbo. V primeru posameznika usmerja posameznika. V primeru evolucije pa evolucijo. Skratka, vidimo lahko, da politika ni le eden od odrazov prvega vidika, ampak je, razumljena kot usmerjevalnost, prav definicija le-tega.

Še ena zanimiva zveza med politiko in prvim vidikom izhaja iz pogosto slišanega izraza “politična volja”, ponavadi uporabljenega v dikciji, da v zvezi z nekim projektom ali odločitvijo ni dovolj politične volje, da bi se le-ta uresničil(a). Če upoštevamo, da je ezoterično ime za prvi vidik ravno “volja in namen”, nam je takoj jasno, da imata izraza nekaj skupnega: voljo. Lahko gremo še dlje in rečemo, da je izraz “politična volja” pravzaprav neke vrste redundančna skovanka, kajti beseda volja tako ali tako implicira politiko. Kdor ima voljo za nekaj, tudi ve, čemu je ta volja namenjena, kar pomeni, da mora imeti neko politiko, h kakšnemu cilju sploh stremi.

Kaj razumemo pod besedo “politika”, če govorimo o:

• državi: politika v običajnem smislu (definiranje smernic razvoja države na različnih področjih in uzakonitev le-teh), npr. gospodarska politika, okoljevarstvena politika, denarna politika, kulturna politika, itd..
• podjetju: naložbena politika, proizvodna politika, prodajna politika, itd..
• družini: varčevalna politika, vzgojna politika, potrošniška politika, politika preživljanja prostega časa, itd..

Zgoraj našteti primeri tudi nekoliko osvetljujejo razlog, zakaj se prvi vidik česarkoli imenuje vidik intencionalnosti (namembnosti). Vidimo, da je prav politika, v kakršnikoli pojavni obliki, zadolžena za to, da definira cilj (namen) razvoja družbe. Seveda to ne pomeni, da vsaka politika to tudi počne tako, kot bi morala – a nas zaenkrat zanima predvsem teoretični model, kasneje si bomo ogledali še realno, zatečeno stanje.

Drugi vidik: sociala

Pojem sociala je morda najtežje zagovarjati, ker ima beseda “sociala” v splošnem razumevanju dokaj ozko definiran pomen. Večina ljudi ob besedi “sociala” najprej pomisli na tisto, čemur sicer pravimo “socialni transferji”, torej vse sorte denarnih nakazil države, ki naj bi zagotavljali neko humanejšo družbo (npr. pokojnine, invalidnine, otroški dodatki, itd..). Vendar v okviru tega članka ne mislimo na tovrsten pomen, temveč definiramo socialo kot vse tisto, kar tvori medosebne odnose na temelju ljubezni in modrosti. Kajti ljubezen in modrost je prav definicija drugega vidika, sociala pa je izraz drugega vidika v družbi.

Besedo “sociala” je torej treba razumeti bistveno širše kot običajno. Kot rečeno, so temelj sociale ravno medčloveški odnosi. Iz ezoterične teorije vemo, da je drugi vidik vedno posredovalec, povezovalec nečesa. Drugi vidik predstavlja kohezivno silo in skrbi za to, da so elementi nečesa povezani v koherentno celoto - govorimo torej o odnosu med njimi. Tako je treba tudi socialo razumeti kot tisti vidik družbe, ki jo medsebojno povezuje v celoto, in to na temelju ljubezni oz. modrosti.

Kaj razumemo pod besedo “sociala”, če govorimo o:

• državi: kultura, šolstvo, zdravstvo, sodstvo, socialni transferji, itd..
• podjetju: skrb za potrebe zaposlenih, notranji odnosi med zaposlenimi, zunanji (neformalni) odnosi do strank in dobaviteljev
• družini: družinski odnosi, ljubezen med partnerjema in do otrok, vzgoja

Če imamo v mislih besedi ljubezen in modrost, ter še enkrat preberemo zgoraj naštete izraze drugega vidika, lahko dobimo še malce globlji uvid v to, kaj je mišljeno z ezoteričnim imenom za drugi vidik “ljubezen in modrost”. Kulturno ustvarjanje, če je vredno svojega imena, temelji na ljubezni do presežnega, resnično šolstvo na podajanju modrosti, zdravstvo temelji na ljubezni do sočloveka, prav tako socialni transferji, sodstvo pa je zopet oblika modrosti, uporabljena v praksi. Govorimo seveda o idealnih, trenutno še nedoseženih oblikah ljubezni in modrosti v človeški družbi, prav gotovo pa lahko v obstoječih družbenih strukturah prepoznavamo določeno raven implementacije teh sicer visokih idealov. Sčasoma bodo te oblike postajale vedno popolnejše (ustreznejše), kajti tak je naraven tok evolucije vseh struktur, ki se pojavljajo v naravi in družbi.

Tretji vidik: ekonomija

Ekonomija je v splošnem precej fleksibilen izraz, ki se ga da aplicirati na zelo različne pojme, in je kot tak več kot primeren tudi za opis tretjega vidika družbe v kakršnikoli pojavni obliki. Slovenski izraz za ekonomijo je gospodarstvo, ta pa očitno implicira pojem gospodarnosti. Gospodarnost pa lahko opazimo marsikje, v naravi in družbi; tako kot ljudje (načeloma) težimo k čimbolj gospodarni izrabi virov, tako to počnejo tudi živali in rastline, pravzaprav vse, kar biva.

Ezoterično ime za tretji vidik je dejavna inteligenca, to pa pomeni, da tretji vidik zapoveduje inteligentno obnašanje. Po ezoterični teoriji tudi vsakemu od vidikov vlada en kozmični zakon, in zakon tretjega vidika se imenuje zakon ekonomije. Ta zakon pravi, da se življenje pod njegovim vplivom obnaša tako, da poskuša z določenim vložkom energije doseči čim boljši izkupiček oziroma da želi doseči določen cilj s čim manjšim vložkom (tako obnašanje imenujemo inteligentno). Najbolj očiten izraz takšnega obnašanja v okviru človeške družbe pa je prav ekonomija, od tod tudi izvira ime zakona tretjega vidika.

Kaj razumemo pod besedo “ekonomija”, če govorimo o:

• državi: ekonomija oz. gospodarstvo v običajnem pomenu besede, makro-ekonomija
• podjetju: ekonomika poslovanja (mikro-ekonomija)
• družini: gospodinjstvo oz. družinska ekonomija

Ekonomijo (gospodarjenje) lahko opazujemo v različnih oblikah družbe, makroekonomija se nanaša na večje družbene skupine (kot je npr. država), mikroekonomija pa na manjše (podjetje). Tudi osnovna družbena celica, kot včasih rečemo družini, ne glede na to, da je utemeljena predvsem na drugem vidiku (ljubezni), ima svojo ekonomijo – to je gospodinjstvo, ki je odraz tretjega vidika na tem mikro nivoju.

Pregledna primerjava

Zgoraj navedeni pojmi v zvezi s tremi vidiki delujejo morda nekoliko nepovezano, zato bi bilo koristno, če si jih ogledamo v pregledni tabeli enega ob drugem. V zgornjem delu tabele so navedeni izrazi, ki jih povezujemo z vsakim od treh vidikov in veljajo na splošno, ne glede na to, v kakšno zvrst sodi pojem, ki mu poskušamo tri vidike identificirati. V spodnjem delu tabele pa imamo primerjalni pregled med vidiki posameznih oblik družbe, kot tudi družbo kot abstraktnim pojmom. Iz te primerjave se da lažje razumeti, zakaj so bili izbrani izrazi za tri vidike družbe ravno politika, sociala in ekonomija.

Težave z izrazom “sociala”

Kakorkoli že beremo zgornjo preglednico, vedno nekoliko izstopa izraz “sociala” - zdi se, kot da nekako ne bi spadal zraven. Medtem ko se v besedah “politika” in “ekonomija” jasno odraža njun pomen na nivoju države, se zdi beseda “sociala” nekoliko preozka za pomen, ki ji je pripisan v preglednici vrstico nižje. Kot vidimo, v drugi vidik države spada poleg sociale v ožjem smislu (socialnih transferjev) še marsikaj drugega, kar ima opraviti z odnosi, subjektivnostjo oziroma altruizmom. Dejstvo, da nimamo ustreznega izraza, ki bi pokril vso drugovidično dejavnost na nivoju države, govori dve stvari. Najprej to, da sta prvi vidik (politika) in tretji vidik (ekonomija) precej dobro organizirana vidika moderne države, tako da ju dojemamo kot celovita pojma, in zato imamo zanju tudi splošno sprejeta izraza; medtem ko je drugi vidik države toliko zapostavljen, da niti krovnega izraza zanj ne premoremo. In drugič, da se kot človeštvo niti ne zavedamo, da sploh obstajajo trije vidiki česarkoli – če bi se tega zavedali, bi verjetno vse stvari poskušali gledati skozi to prizmo (natančno to poskušamo početi na tem spletišču), zato bi verjetno že zdavnaj našli ali izumili kak krovni pojem, ki bi izražal celotni drugi vidik družbe.

Bistvo izraza “sociala” kot krovni izraz za drugi vidik družbe je v medčloveških odnosih (in ne v denarnih nakazilih, ki so le eden od izrazov teh odnosov). Morda pa bi namesto izraza “sociala” lahko uporabljali kakšnega drugega, bolj ustreznega? Poskusimo sledeč mentalni eksperiment: namesto “sociala” uporabimo izraz “kultura”. Njegov ožji pomen se nahaja v razpredelnici, skupaj s socialo, šolstvom, sodstvom, itd.. kot eno od področij drugega vidika v državi. Vendar lahko kulturo razumemo tudi širše: npr. način obnašanja v družini (torej družinski odnosi) so tudi ena oblika kulture; tudi odnose v podjetju vedno pogosteje označujemo z izrazom kultura podjetja (bolj znana je angl. različica corporate culture); in konec koncev lahko tudi vse odnose v neki državi označimo kot kulturo tamkajšnjega naroda. Skratka, če stvari malce širše pogledamo, lahko najdemo različne izraze, povezane z drugim vidikom družbe, ki imajo sami po sebi običajno ožji pomen, a metaforično izražajo ravno bistvo drugega vidika družbe: medsebojne odnose, ki temeljijo na ljubezni, altruizmu in subjektivnemu dojemanju drugih.

Ker pa noben od zgoraj predlaganih nadomestnih izrazov (sociala ali kultura) v ljudeh ne vzbudi ustrezne prve asociacije (ta je pri obeh verjetno: strošek), je toliko bolj pomembno, da se začne uporabljati ustreznejši, celovitejši izraz. Najpomembnejši cilj tega spletišča je natančno ta: da uveljavi izraz drugi vidik kot bolj ustrezen, polnejši, celovitejši izraz za področje medčloveških odnosov, ne glede na to, v kakšni pojavni obliki družbe jih preučujemo.

Prepletenost treh vidikov družbe

Trije vidiki česarkoli seveda niso tri ločene stvari, ampak so le trije pogledi na neko širšo celoto. Tako tudi družbe ne moremo deliti na tri vidike, temveč jo lahko s treh vidikov le opazujemo. Pri tem lahko ugotavljamo, kako se ti trije vidiki medsebojno prepletajo in kakšni so učinki enega na drugega.

Na tem mestu je potrebna krajša digresija. V članku o treh vidikih evolucije smo si že ogledali, kako evolucija (narave, družbe) vpliva na izraznost oz. moč posameznih vidikov. Ugotovili smo, da evolucija teče od tretjega vidika preko drugega k prvemu. Torej, najprej se razvije, pridobi vpliv in moč nad evolucijo tretji, t.j. objektivni vidik. V primeru človeške družbe bi mu rekli ekonomski vidik. Šele dosti kasneje se začne razvijati in pridobivati vpliv nad vsakodnevnim življenjem drugi, subjektivni vidik, ki bi ga v človeški družbi lahko imenovali kulturni/socialni vidik. To niti ni neka posebej izstopajoča trditev: tudi antropologija ugotavlja, da je človek nehal bistveno razvijati telesnost (pojavnost) že pred davnimi tisočletji, in da je tisto, kar razvija sedaj, pravzaprav njegov notranji vidik, to je kultura. Skratka, ezoterični postulat o razvoju treh vidikov ne bi bil sam po sebi nič posebnega, če ne bi imel še dveh dodatnih poudarkov, ki pa jih v znanosti ne najdemo. Prvič to, da poleg pojavnega in notranjega vidika obstaja še en, ki ga imenujemo intencionalni vidik, ta pa pride na vrsto v evoluciji najkasneje. (Ker ga v človeški evoluciji še nismo zares dosegli, ga tudi ne moremo dobro opazovati skozi zgodovino – opazujemo lahko le njegove blede odseve, ki pa ne tvorijo jasne slike o njegovi pravi naravi.) In drugič, ezoterika pravi, da je zaporedje razvoja tretji → drugi → prvi vidik univerzalno in da se po tej shemi razvija ves kozmos, človek pa, kot mikrokozmos, ta arhetip razvoja le posnema.

Tako da, če želimo opazovati moderno družbo skozi tri vidike, je nadvse pomembno,  da se zavedamo zgoraj omenjenih dejstev. Človeška zgodovina je pravzaprav zgodovina razvoja predvsem tretjega vidika: najprej telesnosti človeka kot vrste, nato pa še ekonomije kot načina sobivanja. Vemo pa, da trije vidiki, čeprav se razvijajo zaporedno, vedno obstajajo sočasno. V obdobju, ko se razvija tretji vidik, seveda obstajata tudi drugi in prvi, vendar kot rečeno, sta le v zametku in nimata večjega vpliva na evolucijo človeštva kot celote. Zato lahko skozi človeško zgodovino opazujemo tudi “razvoj” sociale/kulture in politike, vendar je ta “razvoj” možno zaslediti le pri posameznikih in ne družbi kot celoti. In če pri sociali/kulturi lahko še nekako opazimo sledi napredka, jih pri politiki le stežka najdemo (pa še to le v zadnjih dveh stoletjih). Razlog je seveda preprost, če razumemo ezoterični model razvoja: čas za razvoj politike kot prvega vidika družbe je še tako odmaknjen v prihodnost, da zdaj ta ne more najti svojega pravega izraza. Stvar je namreč pogojena z ozaveščenostjo pripadnikov družbe, trenutno pa je zavest ljudi nekje na prehodu od tretjega vidika k drugemu. In še to le pri nekaterih ljudeh, kar precej pa jih ima zavedanje še globoko pod vplivom tretjega vidika.

Nižji vidik mora služiti višjemu

Ob koncu evolucijskega ciklusa morajo biti vsi trije vidiki v pravilnem medsebojnem odnosu. Ta odnos lahko povzamemo z besedami: nižji vidik mora služiti višjemu. Ali povedano drugače, tretji vidik mora služiti drugemu, drugi pa mora služiti prvemu. Vendar je to opis končnega stanja. Evolucija je dolgotrajen proces, ki le počasi pripelje skozi kopico vmesnih stanj in intervalov do tega končnega stanja. Oglejmo si primer jabolka in njegovih treh vidikov: tretji vidik ali pojavnost predstavlja njegova lupina, drugi vidik ali kvaliteto predstavlja njegovo meso in prvi vidik ali bistvo predstavljajo peške. Ker je jabolko primer že dokončane evolucije, so tudi njegovi trije vidiki v ustreznem medsebojnem odnosu: lupina služi notranjosti (mesu) tako, da ga ščiti pred zunanjimi vplivi, meso pa služi peškam tako, da v primeru kaljenja peške iz mesa črpajo energijo za rast, dokler poganjek ne zmore samoprehranjevanja (fotosinteze).

V primeru človeške družbe bomo nekoč dosegli sledeče končno stanje (ki pa sedaj še zdaleč ni doseženo): tretji, ekonomski vidik, bo služil drugemu, socialnemu, le-ta pa bo služil političnemu vidiku. Hmm, kaj res? Če se še da načeloma strinjati s prvim delom te trditve, namreč da naj bi ekonomija služila sociali (in ne obratno, kot je to dandanes praksa), pa je drugi del dosti težje razumeti. Sociala da naj bi služila politiki? Saj to vendar ne more biti res, mar ne bi moralo biti kvečjemu obratno? No, za razumevanje te trditve je treba pogledati daleč, res, zelo daleč v prihodnost, ko bo politični vidik družbe našel svoj pravi čas za razvoj, takrat, ko bo razvoj drugega, socialnega vidika družbe že v večji meri dokončan (sedaj se ta šele zares pričenja). Takrat, v daljni prihodnosti, politike ne bo več predstavljala kopica ljudi, ki bi iz svojih večinoma sebičnih in kariernih razlogov jemala državo kot peskovnik, v katerem se kot otroci igrajo “zemljo krast’”, seveda na račun vseh ostalih. Današnja politika je v resnično infantilni fazi, ki praktično v ničemer ne odseva tega, kar bi ta (nekoč) morala biti: usmerjevanje družbe v skladu s planetarnim načrtom evolucije. Politika se bo, ko bo prišel njen čas, učila prepoznavati voljo planetarnega logosa (bitja, katerega telo je ves planet) in delovati v skladu z njo. Ta višja volja, ki je v resnici prvi vidik našega celotnega planeta, se na Zemlji odraža v planetarnem načrtu, ki ga ezoterika imenuje “načrt ljubezni in luči”. Ko bo človešvo nekoč poučeno o obstoju tega načrta in ko se bo prepoznalo kot del njega, bo sčasoma začelo težiti k temu, da bi v tem načrtu zavestno sodelovalo. Takrat bo politika plemenit poklic, rezerviran za tiste redke posameznike, ki bodo znali ujeti vibracijo volje planetarnega logosa in jo posredovati ljudem v obliki smernic družbenega razvoja.

A človeštvo je od tega obdobja, ko se bo razvijal prvi vidik, še zelo, zelo oddaljeno (mnoga tisočletja). Tisto, kar bi nas moralo skrbeti sedaj, je razvoj drugega, socialnega vidika in njegov odnos s tretjim, ekonomskim vidikom. Ta bi moral sčasoma postajati tak, da bi ekonomija vedno bolj služila sociali. To se seveda v določenem obsegu že dogaja, vendar v tem procesu prihaja do večjih zastojev. Če smo v 20. stoletju z ustreznim obdavčenjem kapitala in uvedbi mnogoterih socialnih programov nekoliko pristrigli peruti laissez-faire kapitalizmu 19. stoletja in prelili del ekonomskih učinkov v socialno sfero, pa se od konca 20. stoletja naprej zdi, da je kapitalizem doživel comeback, še posebej po zlomu komunizma, ko je zavzel vlogo (edine) dominantne ideologije. Vendar je to le začasen trend, ki se ravno v sedanjem času končuje: namreč s pojavom svetovne ekonomske krize se več kot jasno kaže, da je kapitalizem v svojem bistvu družbena ureditev s poudarkom na ekonomskem vidiku, ki pa za današnjo stopnjo evolucije ni več ustrezna podlaga. To lahko ponazorimo s sledečo primero: ne glede na to, kako dovršene so bile zadnje izdelane kočije in kako okorni so bili prvi avtomobili, je bila zamenjava paradigme vozil slej ko prej neizogibna. Tako je tudi s paradigmo, na kateri temelji družbena ureditev: ta lahko temelji bodisi na drugem/socialnem bodisi na tretjem/ekonomskem vidiku. Tako ima kapitalizem mnogo različnih obrazov (implementacij), ki so v svojih ureditvah lahko zelo zapletene in služijo kot umetelno izdelane kočije, a razvoja se ne bo dalo ustaviti: prej ko preidemo na “avtomobile”, bolje bo. Prvi tak “avtomobil”, ki se je razvijal v socialističnih državah vzhodnega bloka, je bil očitno slab in ni služil skorajda nikomur – bil je sicer zgodovinsko zanimiv, a neuspel eksperiment. Drugi, ki so ga izumile npr. skandinavske države, pa je že nekoliko boljše vozilo (ta avto, iz zanimivih propagandnih razlogov, njegovi uporabniki pravzaprav imenujejo “kočija na alternativni pogon”, da si ne bi nakopali srda pri velikih izdelovalcih kočij, ki so monopolisti na področju izdelave “vozil”  in ne marajo “avtomobilov”).

V postmodernem, potrošniškem kapitalizmu, v katerem se trenutno nahajamo, je ekonomija sama sebi namen in njen namen ni služiti komurkoli, še najmanj ne socialnemu vidiku. Tovarne proizvajajo, da bi prodale in zaslužile, ne pa da bi resnično zadovoljile potrebe človeštva. Izdelki se reklamirajo, da bi se prodali, tem bolj, kolikor je naravna potreba po njih manjša. Storitve se opravljajo, ne zato, ker bi jih ljudje resnično potrebovali, temveč zato, da denar kroži. Celotna paradigma obstoječe ekonomije, še posebej pa finančnega sektorja, temelji namreč na neprestanem kroženju denarja, pa tudi, če le-ta ničemur ne koristi. Tako Kitajci s svojimi ogromnimi izvoznimi presežki, namesto, da bi jih porabili za izgradnjo infrastrukture doma, za izobraževanje lastnih državljanov, za dvig kvalitete zdravstva, kulture, sociale, šolstva in še česa drugovidičnega, raje investirajo v obveznice ameriškega javnega dolga. Zato, ker ekonomija ne služi sociali, temveč sama sebi. Važno je le, da denar kroži – tudi če to kroženje nima nobenega posebnega smisla. To je čisti ekonomski larpurlartizem, in je daleč od tega, čemur naj bi ekonomija v drugovidični družbi služila – namreč ljudem.

Organizacija družbe prihodnosti

Če vzamemo ezoterični tri-vidični model kozmosa (in vsega, kar je v njem) kot resno izhodišče za premislek o organizaciji družbe, lahko na tej podlagi malce špekuliramo o morebitni družbeni ureditvi v prihodnosti. Predpostavimo, da tri-vidični model drži, in da se bo človeštvo sčasoma zavedelo njegovega pomena. Morda bo poskusilo uskladiti svojo družbeno ureditev s tem velikim arhetipom, zato bo nekoč želelo postaviti institucije, ki ta arhetip odsevajo. Vprašajmo se, kako bi lahko bile organizirane takšne institucije.

Pri tem se lahko zgledujemo po nekaterih tri-vidičnih ureditvah, ki že obstajajo. Prva in za nas najpomembnejša taka ureditev je ureditev Belega bratstva, petega kraljestva narave (človeštvo je četrto), katerega člani so t.i. mojstri modrosti. Gre za skupino samouresničenih ljudi, ki so že končali človeško fazo evolucije in prešli v naslednjo. Njihova skupnost je razdeljena na tri velike oddelke: oddelek prvega vidika vodi Manu, oddelek drugega vidika vodi Bhodisattva, in oddelek tretjega vodi Mahačohan. Detajli sicer niso pomembni, važno je predvsem videti, kako je v njihovi skupnosti implementiran arhetip treh vidikov. Zanimivo je, da smo tovrstno ureditev posnemali tudi v nekaterih človeških družbah. Najbolj resno so ta zgled vzeli v nekaterih ezoteričnih skupinah, med njimi je zelo znana ureditev (nekdanje) organizacije Golden Dawn, katere vrh je tvoril triumvirat, ki so ga predstavljali: imperator (vladar) kot predstojnik prvega vidika, praemonstrator (učitelj) kot predstojnik drugega vidika in cancellarius (administrator) kot predstojnik tretjega vidika.

Tudi, če se premaknemo iz slabo poznanega sveta ezoteričnih krogov v bolj vsakdanji svet, lahko odseve tovrstne ureditve najdemo vsepovsod. Morda še najpomembnejši primer, ker je bil prvi tak v zahodnem svetu, je ameriška ustava s svojo slavno razdelitvijo odgovornosti (checks and balances), ki oblast deli na tri veje: zakonodajno (prvovidično), sodno (drugovidično) in izvršno (tretjevidično). Ob tem seveda ne moremo spregledati dejstva, da so bili glavni tvorci ameriške ustave vsi po vrsti prostozidarji, kar pa nedvomno pomeni, da so svoje ezoterično znanje (in ureditev, ki jo pozna tudi prostozidarstvo) le prenesli na eksoterično družbo, torej državo. Ta ureditev pa je postala v zadnjih dvesto letih precej uveljavljen model, seveda z določenimi prilagoditvami, za marsikatero državno ureditev.

Institucijo, ki jo danes pri nas imenujemo vlada, in za katero nekako podzavestno razumemo, da nam ta pač vlada, smo v prejšnjem sistemu imenovali izvršni svet. Neverjetno, a resnično: prejšnji izraz je veliko bolje opisoval to, čemur naj bi ta institucija služila: ne prvemu, temveč tretjemu vidiku (administriranju oz. izvrševanju volje). Razen seveda, če smo si s prehodom v samostojno državo premislili in ustoličili vlado za zakonodajalca, za nosilca prvega vidika. A menda imamo za to funkcijo še vedno posebno inštitucijo, namreč parlament (nekdaj imenovan skupščina) naj bi bil prav to – zakonodajni vidik. Čemu je torej namenjena vlada, če ne vladanju?

S tem, ko smo svojo družbeno ureditev premaknili iz socializma v kapitalizem, je prišlo tudi do preureditve poudarkov posameznih institucij. Izvršni svet, ki naj bi le izvrševal voljo institucije, zadolžene za prvi, zakonodajni vidik, je nenadoma postal tisti, ki to voljo ne le izvršuje, temveč tudi definira. S tem sta se močno prepletla prvi in tretji vidik že znotraj politike – je potem sploh še čudno, da se prepletata tudi v družbi kot celoti: namreč, da je politika postala zlizana z ekonomijo? Gre enostavno za to, da si tretji vidik, v kakršnikoli obliki pač že, prilašča moč prvega vidika, tako združena pa skupaj izkoriščata drugega.

In kje je v vsej tej zgodbi sploh zastopan drugi vidik? V okviru razdelitve oblasti na tri veje je od vseh drugovidičnih področij (šolstvo, zdravstvo, sociala, delo, sodstvo, religije, itd..) edino sodstvo zastopano na najvišjem možnem nivoju. Religija je bila izločena iz države že zdavnaj (ampak le zato, ker je imela prvovidične aspiracije, namreč željo vladati), področje organiziranega dela in sociale je razparcelirano med sindikate in nevladne organizacije, šolstvo in zdravstvo pa sta pod močnim vplivom prvovidičnih in tretjevidičnih institucij (parlamenta in vlade). Skratka, že iz te razdelitve moči se da zaznati, da drugi vidik družbe ni percipiran kot celovit, pomemben segment, tako kot sta to politika in ekonomija. Kar seveda ima svoje posledice.

Za primerjavo: v ureditvi Belega bratstva je drugi vidik ne le enakovredno zastopan skupaj s prvim in tretjim, temveč mu tamkajšnja ureditev priznava tudi posebno mesto: predstojnik oddelka drugega vidika (imenovan Bhodisattva - kar je naziv funkcije, ne ime posameznika) je hkrati tudi predstojnik celotnega Belega bratstva. Temu se ne gre čuditi, saj Belo bratstvo predstavlja prav drugi vidik celotne planetarne evolucije, zato je logično, da je drugi vidik v njegovi ureditvi tako poudarjen. Človeštvo se nahaja deloma pod drugim, deloma pod tretjim vidikom, vendar pa drugi vidik znotraj človeštva počasi pridobiva vedno večji pomen, kar bi se moralo nekoč odraziti tudi v ustrezni družbeni ureditvi.

Težko je sedaj reči, kakšna bo organizacija družbe v prihodnosti, vsekakor pa lahko upravičeno domnevamo, da bo drugi vidik družbe sčasoma pridobival na vplivu. In pri vsem skupaj gre ravno za to – za pridobivanje vpliva. Vsak od treh vidikov družbe ima svojo moč: prvi ima moč vladanja, tretji moč financiranja in drugi… drugi ima moč ljubezni. In če je moč ljubezni podobna sili gravitacije (ta je najšibkejša sila v vesolju, v primerjavi z elektromagnetično in jedrskima silama, pa ima kljub temu največji vpliv na večje razdalje), potem tudi za moč ljubezni lahko rečemo, da premika gore (civilizacije), čeprav tega niti ne opazimo. A samo pomislimo, kaj vse je odvisno od nje: od najbolj očitno drugovidičnih razmerij, kot so medosebni in družinski odnosi, do družbenih vezi, ki jih tvorijo različna društva (športna, prostovoljska, itd..), socialne mreže (bodisi državne ali samo-organizirane), pa vse do ekonomskih odnosov, ki tudi ne morejo funkcionirati brez prisotnosti drugega vidika, ki v tovrstne odnose prispeva zaupanje in odgovornost (velja za trgovino in poslovanje nasploh, še posebaj pa je na zaupanje občutljiv finančni sektor, kot smo lahko ugotovili v zadnjem času). Rušenje prisotnosti drugega vidika v kateremkoli družbenem področju ruši družbo kot celoto, medtem ko krepitev drugega vidika družbo kot celoto krepi. In to je vsa poanta tega pisanja.