Drugi vidik

Morda ste kdaj naleteli na izraz ezoterika, pa niste prav dobro vedeli, kaj pomeni? Živimo v času, ko se pojavlja vedno več novorečja, različnih pojmov in izrazov, katerih pomena v resnici ne poznamo najbolje. Eden od takih izrazov, ki ga je slišati vedno pogosteje, je tudi ezoterika. Nekateri naletijo nanj razmeroma pogosto, nekateri niti ne – a le malo jih resnično ve, kaj ta predstavlja. Podobno kot za večino izrazov, katerih pravega pomena sploh ne poznamo, imajo ljudje tudi za ezoteriko pogosto nek približen občutek, vendar ga ne znajo prav dobro ubesediti. In kakšen je ta občutek? Večini ljudi se ta zdi nekaj, kar ima opraviti z duhovnostjo, morda z novodobnimi praksami, nekaterim deluje celo nekoliko skrivnostno. Vse to po malem drži – pa vendar – ali ne bi mogli malce bolje definirati ezoterike v bolj obširno, koherentno celoto? Pričujoči članek poskuša odgovoriti ravno na takšna vprašanja: kaj ezoterika sploh je, v čem je podobna in v čem se razlikuje od znanosti in religije, kakšen je ezoterični pogled na svet in kdo je sploh lahko ezoterik.

Ezoterika kot veda

Najlažje je začeti zgodbo o ezoteriki tako, da enostavno rečemo, da je veda. To vsekakor drži; ezoterika je namreč v svoji osnovi korpus nekega védenja oz. znanja, ki je dovolj bogat in konsistenten, da si zasluži oznako vede. Podobno kot matematika, fizika, ali kemija, je tudi ezoterika neko področje človekovega raziskovanja, ki pa se, za razliko od ostalih znanstvenih disciplin, ukvarja z notranjim in ne zunanjim svetom. Razliki med ezoteriko in znanostjo se bomo bolj natančno posvetili nekoliko kasneje, sedaj si oglejmo le, kaj ezoteriko definira.

Definicija: »Ezoterika je veda o drugem vidiku vseh stvari«.

Poglejmo si, kaj to pomeni. Spletne strani, ki jih berete, so že v osnovi posvečene konceptu drugega vidika, zato bomo ezoteriko definirali prav s tem izrazom. Kaj je drugi vidik, smo že obširno pisali v seriji uvodnih člankov, zato tukaj ne bi ponavljali vsega zapisanega. Na kratko povzamimo le, da je drugi vidik kogarkoli ali česarkoli njegova notranjost, njegova subjektivnost, njegova duša. To velja za vse pojme, tako za živa bitja, predmete, pojave, kot tudi za bolj abstraktne pojme, koncepte in ideje. Ezoterika se ukvarja prav s preučevanjem tega, drugega vidika, v vsem, kar obstaja, pravzaprav v vsem, kar je. V tem oziru se ezoterika bistveno razlikuje od znanosti, ta se namreč ukvarja le s tretjim vidikom, to je pojavnostjo vseh stvari, medtem ko se ezoterika predvsem z njihovo subjektivnostjo. Subjektivnost pa je nekaj, kar že po definiciji v znanosti ni zaželjeno, ta se ukvarja le s pojavi, ki so objektivni, torej merljivi in za katere velja načelo ponovljivosti pri enakih pogojih.

Kaj sploh pomeni beseda ezoterika? Koren te besede izhaja iz grške besede “eso”, kar pomeni znotraj, notranji. Ezoterika je tako veda o notranjosti stvari. Ima pa ta beseda še eno konotacijo, namreč notranje lahko pomeni tudi skrito. In iz tega pomena izvira njena včasih tako poudarjana skrivnostnost. Vendar ta pojem skritosti ne izvira samo iz tega, da bi bila ta veda tako zelo skrivana pred ljudmi (kar do neke mere drži), temveč tudi iz tega, da je področje njenega proučevanja notranjost, ki je “skrita” izza pojavnosti. Ta pa je skrita ravno toliko, kolikor se nam je ne ljubi odkriti. Z odkrivanjem notranjosti postajajo stvari vedno bolj jasne in razkrite, to pa počasi pripelje do eksoteričnih ved. Antonim besedi “ezo” je beseda “ekso”, ta pa pomeni zunaj, zunanje. Neizbežna usoda vsakršnega ezoteričnega védenja je, da slej ko prej postane eksoterično znanje. Zakaj? Ker se tako odvija kozmični proces manifestacije; ta povzroča, da tisto, kar v nekem trenutku obstaja le kot zametek, kot nemanifestirana ideja ali koncept, sčasoma pridobi konkretnejšo obliko in se tako manifestira. Tisto, kar je bilo sprva notranje in brez pojavnosti (ezo), sćasoma postane zunanje (ekso). To velja za vse pojme tega kozmosa, zakon manifestacije je univerzalni zakon, zato velja tudi za vse oblike védenja. Ezoterika je potemtakem notranja veda iz dveh razlogov: prvič zato, ker raziskuje notranjost (drugi vidik) vseh stvari, in drugič zato, ker je to veda, ki še ni postala manifestirana, kar pomeni, da njen korpus védenja ni dovolj razširjen in široko sprejet, da bi mu lahko rekli eksoteričen. To se tudi ne bo nikoli v celoti zgodilo, kajti ezoterika je kot podzemno rečno jezero, ki ima svoj pritok in odtok. Na strani odtoka, ko le-ta privre na plano, naletimo še na eno jezero, jezero znanosti. Ta ima mnogo pritokov, a le eden (relativno ozek) prihaja iz ezoteričnega jezera. Večji del znanstvenega jezera znanja se namreč napaja iz drugih raziskovalnih virov. A vrnimo se k ezoteričnemu jezeru, tudi ta ima svoj pritok: izvira iz vrelca, ki se imenuje večna modrost. To je pritok z neskončnim virom védenja, ki nima ne začetka, ne konca. Ta bo večno polnil jezero ezoteričnega nauka, ne glede na to, kolikšen del bo iz njega odtekel v jezero eksoterične znanosti. In prav je, da del odteče – le tako se lahko ezoterično védenje manifestira – postane konkretno zanje.

S čim se ezoterika pravzaprav ukvarja? Rekli smo sicer, da se z notranjostjo vseh stvari, a to je vendarle nekoliko preveč abstrakten odgovor. Povejmo konkretno: glavni steber ezoterične vede je nauk o evoluciji. Vendar pozor, gre za evolucijo v najširšem smislu, ne (le) tako evolucijo, o kakršni je govoril Darwin. Gre za evolucijo celotnega univerzuma, tako za nastanek in razvoj nebesnih teles (zvezde, galaksije, in njihove skupine), kot tudi za razvoj planetarnega življenja. Tako da v okviru ezoterike na splošno govorimo o kozmični evoluciji, vendar jo v praksi delimo na makro- in mikrokozmično. Razlog za to delitev je precej pragmatičen: o mikroevoluciji (nastanku in razvoju človeka) vemo veliko več kot o makroevoluciji (nastanku in razvoju kozmosa). Vendar je treba poudariti, da gre za en sam evolucijski proces, ki se na vseh nivojih, mikro ali makro, ravna po enakih (ezoteričnih) principih oz. zakonih.

Zakaj je evolucijski nauk tako zelo pomemben, postane očitno, ko si ogledamo, kaj so temeljna vprašanja, s katerimi se ezoterika ukvarja. Ezoteričnemu nauku lahko rečemo tudi ezoterična filozofija, in to ne brez razloga. Ukvarja se namreč s temeljnimi eksistencialnimi vprašanji, kot so: kdo smo ljudje, od kod prihajamo, kam gremo, ali ima življenje kak smisel, če smo ustvarjeni – kdo ali kaj nas je ustvaril/o, in ali imamo svobodno voljo, da delamo, kar želimo? To so tudi sicer temeljna filozofska vprašanja in v antičnih časih, ko še ni prišlo do diferenciacije znanstvenih disciplin, so bila to temeljna vprašanja mislecev, ki so bili hkrati filozofi, matematiki, fiziki, kemiki, sociologi, psihologi in še kaj…  A vrnimo se k evolucijskemu nauku. Ta je kot deblo drevesa, katerega veje, vejice in listi predstavljajo različna področja ezoteričnega védenja. Ezoterika se ne sprašuje le, od kod zavest (človeka ali česa drugega), temveč, kako se ta razvija skozi čas – evoluira. Ezoterika se ne sprašuje le, kako je zgrajen človek, temveč, kako se njegova zgradba spreminja skozi čas, kako evoluira. Ezoterika se ne sprašuje le, kako je nastalo ali je zgrajeno vesolje, temveč predvsem, kako se le-to razvija skozi čas, kako evoluira. V tem pogledu se precej razlikuje od znanstvenih disciplin, ki, večinoma, jemljejo opažene stvari kot bolj ali manj fiksne (z izjemo recimo astrofizike in delno geologije, ki po naravi stvari preučujeta daljša časovna obdobja). Ahilova peta moderne znanosti je, da je preveč diferencirana in opazuje preveč kratka časovna obdobja, zato ne more videti celote. Ezoterika pa se ukvarja prav s celovitim pregledom vsega, zato ni čudno, da je prav evolucija temelj ezoteričnega nauka.

Ezoterika kot duhovnost

Mnogo ljudi ezoteriko povezuje z duhovnostjo. Nekateri celo mislijo, da je to ena izmed oblik duhovnosti. To seveda ne čudi, vendar ni čisto pravilno. Odvisno sicer, kako razumemo besedo “duhovnost”. Ezoterika ni oblika duhovnosti v smislu kot so to različne religije, različna novodobna gibanja in razne prakse, kot so npr. vegetarijanstvo, alternativna medicina, astrologija ali hatha joga. Ezoterike se ne da spraviti v predalček, podoben prej naštetim, ker je v svojem bistvu ezoterika tisto, kar vse našteto preveva in jim nudi temelj. Po drugi strani pa ezoteriko lahko pojmujemo kot obliko duhovnosti, če ji ob bok postavimo vse religiozne sisteme na eni strani in vse filozofske sisteme na drugi. Pri čemer imamo že v izhodišču zanimiv problem ločevanja med tema dvema, kam naprimer uvrstiti budizem: med religijske ali med filozofske sisteme? Z ezoteričnega stališča med religijskimi in filozofskimi sistemi ni razlike: oboji so sistematizirani korpusi drugovidičnega védenja. In ravno to velja tudi za ezoteriko, vendar s to razliko, da so religiozni in filozofski sistemi nastajali ob določenem času, na določenem kraju, za določen krog ljudi (takratno civilizacijo), medtem ko je ezoterika, oziroma njeno idejno jedro, večna modrost, kot že ime pove, večna. To se sliši seveda zelo samovšečno, vendar kdor razume, od kod večna modrost zares izvira, lahko to trditev vzame bolj resno kot večina.

S čim se ukvarja duhovnost oz. kaj je cilj duhovnosti, kot jo pojmujemo v sodobni družbi? V zvezi s tem pojmom večinoma omenjamo rast, duhovno rast. In kaj pravzaprav pomeni duhovna rast? Pa smo spet pri evoluciji: duhovna rast je izraz, ki govori neki o etapi človekovega razvoja (v ožjem smislu) ali pa kar o celotnem človekovem razvoju (v širšem smislu). Ezoterika smatra, da je v jedru vsega, kar obstaja, duh. Tako je vsakršen razvoj, vsakršna rast, v principu duhovna rast. Pravzaprav, sodeč po ezoteriki, sploh ni nobene druge rasti kot le duhovna rast. Ta duhovna rast pa je razdeljena na etape, in različne etape se med seboj razlikujejo. Tako se človeško bitje nahaja na zelo ključni točki duhovnega razvoja, ko pride do pomembnega preobrata; namreč, evolucija do nekega trenutka poteka nezavedno, od tistega trenutka dalje pa zavedno. In ravno ta, zavedni del evolucije, ko ta nastopi pri posameznem človeku, običajno imenujemo duhovna rast v ožjem smislu oz. kar duhovnost. Duhovnost je tako poskus živeti življenje na tak način, da namenoma višamo vibracijo lastne zavesti. Kam jo višamo oz. proti čemu? Različne duhovne tradicije ta cilj različno poimenujejo, lahko mu rečejo bodisi rast k duši, razsvetljenje, zlitje z bogom, ni pomembno; važno je, da gre za dvigovanje zavesti proti drugemu vidiku stvari.

V zvezi s tem ezoterika pozna dvoje pristopov, dve poti, ki vodita proti zastavljenemu cilju. Imenujemo ju pot (raz)uma in pot srca. Človeka, ki hodi predvsem po poti uma, imenujemo okultist, človeka, ki hodi po poti srca, pa mistik. Ti dve poti pa vodita na isto goro, in se med seboj večkrat prekrižata. Tako človek po nekaterih odsekih (inkarnacijah) hodi po eni poti, po nekaterih pa po drugi. A obe poti se prepletata in za dosego cilja mora človek osvojiti spretnosti, kako hoditi tako po eni, kot po drugi. Okultist se uči (raz)umevati stvarstvo, ne le na tretjevidičen način (kot to tipično počnejo znanstveniki), temveč na bolj drugovidičen način. Razumeti mora, da so stvari med seboj povezane in da je diferenciacija univerzuma (dozdevna ločenost oblik) le iluzija nižjih ravni bivanja. Okultist se uči prodirati v svetove višjih ravni bivanja s svojim višjim umom, imenovanim abstraktni um ter z intuicijo. Tako raziskuje lastnosti energij posameznih ravni bivanja ter zakonov obstoja na teh ravneh. Ko je dovolj razvit, postane gospodar teh energij: z lastno voljo, ki vihti meč uma, ima pod nadzorom vse energije, ki tvorijo iluzijski svet (svet, ki ga običajno poznamo), zato lahko z njimi prosto razpolaga – rojen je mag. Na drugi strani pa je mistik tisti, ki za širitev lastne zavesti uporablja odskočno desko, ki je njegovo duhovno srce. To ni fizični organ, temveč drugovidično jedro človeka. Duhovno srce omogoča, da ob ustreznem stiku z njim doživimo mistično izkušnjo, to je izkušnjo transcendence. Transcendenca je stanje zavesti, pri katerem presežemo običajno izkušnjo ujetosti v fizično telo in se (začasno) zlijemo s svojim nesmrtnim, višjim jazom, to je človeško dušo (drugi vidik človeka). Mistik se s pomočjo povezovanja z drugim vidikom česarkoli uči identificirati drugi vidik, dušo, v vsem, kar je. To ga ščasoma dviguje iz običajnega zavedanja, ujetega v telesu, v širše zavedanje, ki vključuje ne le njega samega, temveč tudi njegovo okolico. Ta postaja vedno širša, dokler nekoč mistik ne postane zrel za dokončno razsvetljenje – ta pa prinese planetarno zavest. Nekje pod vrhom poti na goro razsvetljenja pa se mistična in okultna pot združita. Razsvetljenje namreč pomeni razsvetljenje uma (dobesedno, popolno osvetlitev vseh umskih kapacitet z lučjo zavesti), in noben mistik je ne more biti deležen, dokler ne razvije tudi tega pola. In obratno, tudi okultist mora priti v stik s svojim srcem, kajti samo razumevanje stvari še ne omogoča tudi občutenja drugega vidika, kar je pa nujen pogoj za zlitje z lastnim drugim vidikom, dušo.

Skratka, ezoterika je drugovidična veda, ki pozna duhovno pot človeka od trenutka, ko je ta nastal (in še malo prej) do trenutka, ko ta doseže svoj evolucijski cilj, to je razsvetljenje (in še malo dlje). Naloga ezoterike je ne le razlagati o obstoju te poti, temveč tudi nuditi praktične nasvete o tem, kako po tej poti stopati. In ravno tukaj je njeno presečišče z duhovnostjo: medtem ko nekatera duhovna izročila le delijo nasvete, kaj naj bi človek počel (naprimer religije), ezoterika zelo dobro pojasnjuje, zakaj naj bi to počel. Pri ezoteriki gre za bistveno višjo stopnjo transparentnosti nauka kot pri religijah, te namreč človeku dajejo napotke na podlagi bolj ali manj slepe vere, verjetja, da je nekaj tako kot pravi duhovnik; medtem ko ezoterika gradi most od tukaj, kjer smo zdaj, do tja, kamor bi morda želeli priti, s pomočjo izkušnje (srca) in razumevanja (uma). Za razliko od religij ezoterika pojasnjuje smiselnost vmesnih korakov in razloge, zakaj so stvari take, kot so – vsaj do mere, kolikor jih je pač človek zmožen razumeti.

Odnos do znanosti in religije

Mnogokrat se ezoteriko potiska nekako v isti koš z religijami, vendar je enačenje ezoterike z religijami ravno toliko upravičeno, kot enačenje ezoterike z znanostjo. In če v današnjem času rutinsko postavljamo religijo kot antipod znanosti, kam potemtakem spada ezoterika? Resnici na ljubo je treba povedati, da ima ezoterika nekatere stične točke tako z znanostjo kot religijo, a prav tako med njimi obstajajo pomembne razlike. Problem aktualnega modela ved, ki vsebujejo tako znanost kot religijo, je v tem, da je enodimenzionalen, in kot tak preveč preprost, da bi vanj umestili še ezoteriko. Marsikdo si namreč predstavlja spekter različnih ved oz. področij človekovega raziskovanja nekako takole:

Kot vidimo, so na levi strani bolj “trde”, bazične znanstvene discipline, ki počasi prehajajo v vedno mehkejše, nakar se spekter prevesi bolj v domeno metafizičnih disciplin, ki se na skrajnem desnem robu končajo s popolnoma teološkimi temami. Vprašanje pa se glasi: kam v ta spekter umestiti ezoteriko? Vprašanje je precej težko, ker se ezoterika ukvarja po eni strani s precej konkretnimi vedami, kot je ezoterična fizika, ezoterična kemija in podobno, kot tudi z zelo metafizičnimi vprašanji, kot je izvor zavesti in obstoj boga. Kam bi jo torej umestili? Na to vprašanje ne moremo odgovoriti v kontekstu, v okviru katerega je bilo zastavljeno. Prikazan model različnih ved je preozek, manjka mu (vsaj) še ena dimenzija. Odgovor je, da na premici, ki povezuje znanost in religijo, ezoterike ne moremo iskati. Zamisliti si moramo torej bogatejši model, ki prikazuje tisto, česar enodimenzionalni model ne more. Bolj ustrezen model bi bil takšen:

Zgornja shema prikazuje bistvo odnosa med ezoteriko, znanostjo in religijo. Ezoterika je pravzaprav izvor, iz katerega sta znanost in religija nastali, zato je ne gre iskati na premici med njima, temveč v dimenziji izven njiju. Če premica med znanostjo in religijo tvori enodimenzionalni spekter ved, potem ezoterika sodi izven tega spektra; še več, kot vrh trikotnika tvori osnovo, iz katere je ta spekter nastal. Ta je namreč nastal z diferenciacijo ezoteričnega védenja, znanost je postala izključno tretjevidična veda, religija pa izključno drugovidična. A vendar ni tako preprosto: z razcepitvijo ezoterike (večne modrosti) na drugovidične in tretjevidične vede je prišlo tudi do izkrivljanja celote in oba pola sta zdrsnila vsak v svojo skrajnost, ne meneč se za ugotovitve z “nasprotnega brega”. Dejstvo je, da se celote ne da prepoznati le z enega zornega kota. Tako, kot fizičnega objekta ne moremo popolnoma opisati z manj kot treh zornih kotov, tako tudi resnice o obstoju vsega, kar je, ne moremo opisati z manj kot treh vidikov: vidikov intencionalnosti, subjektivnosti in objektivnosti. Če prvi vidik, intencionalnost, za trenutek spregledamo (ker v okviru človeške evolucije še ni prišel na vrsto), pa je za drugega in tretjega nadvse pomembno, da ju obravnavamo povezano. Razcepitev ved na drugo- in tretjevidične (nekje od renesanse dalje) je pripeljala do dveh tako različnih zornih kotov, da sta videti medsebojno nepomirljiva. A ravno tukaj nastopi ezoterika: kot “zarodna celica” tako religije kot znanosti v sebi vsebuje potencial tako drugo- kot tretjevidičnih ved.

Razlika med ezoteriko in znanostjo

Najpomembnejša značilnost znanosti je, da temelji na metodologiji, ki ji pravimo znanstvena metoda. Ta predstavlja zunanji okvir znanosti, preko katere raziskovalec ne more in ne sme stopiti, če se še želi imenovati znanstvenik. Znanstvena metoda je utemeljena na sosledju opazovanja, formuliranja hipoteze, napovedovanja posledic hipoteze in preverjanja le-teh z eksperimentom. Vse to pa je mogoče izvajati le, če so dogodki, ki jih opazujemo, merimo in preverjamo, objektivni, torej ponovljivi in preverljivi. To pomeni, da so neodvisni od opazovalca, od subjekta. Ta pristop, čeprav zelo koristen in uporaben na celemu spektru področij, pa ima svojo naravno mejo. Z njim se ne da proučevati notranjega, subjektivnega, drugega vidika dogajanja. Najprej zato, ker za opazovanje notranjega vidika ne moremo uporabljati mehaničnih ali električnih, skratka objektivnih naprav. Subjektivnost lahko opazujemo le subjektivno. To pa povzroča težave s ponovljivostjo, preverljivostjo in statistično obdelavo zaznanih dogodkov. Znotraj znanosti imamo seveda tudi bolj drugovidične vede, ko jih imenujemo socialne oz. družboslovne. A vendar znanost tudi pri njih poskuša raziskave stlačiti v objektiven, tretjevidični model: s čim večjim številom sicer subjektivnih meritev in njihovo statistično obdelavo poskuša iz njih izločiti drugi vidik in narediti tretjevidični ekstrakt, ki pa predstavlja samo eno faseto opazovanega dogajanja. Žal pa potem znanost te rezultate razglaša kot celotno resničnost, kar pa seveda ne drži, in to ravno zaradi izločitve višjih vidikov.

Znanost pozna dva načina spoznavanja sveta, medtem ko ezoterika pozna tri. V tem pogledu je ezoterična metoda, če lahko temu tako rečemo, bogatejša za enega od spoznavnih načinov. Znanost izgrajuje svoj model sveta, svoj bazen znanja, bodisi s konkretnim zaznavanjem prek čutil, bodisi s sklepanjem. Vso znanje, kar ga je znanost dosedaj nagrmadila, tako izhaja bodisi iz direktnega opazovanja sveta, ali pa iz logičnih pravil, ki iz opaženih dejstev razširijo korpus znanja še na njihove logične posledice. In tukaj se zgodba, vsaj kar se znanosti tiče, konča. Ezoterični način spoznavanja sveta pa vsebuje še tretjo pot pridobivanja védenja, to je intuicija. Medtem ko je zaznavanje prek čutil funkcija fizičnega telesa in sklepanje funkcija mentalnega telesa, je intuicija funkcija človekove duše, ta pa po naravi stvari sodi na raven bivanja, ki se nahaja višje od razuma. Intuicija pomeni direktni uvid, pomeni védenje brez razmišljanja. Ker je ta del človekovih sposobnosti pri večini ljudi še precej nerazvit (spet moramo vzeti v zakup evolucijo), ga znanost ne uporablja in ga sploh ne priznava kot enega izmed legitimnih načinov pridobivanja informacij. Ljudem, ki imajo tovrstne sposobnosti razvite, se znanost iskreno čudi in jih proglaša za genije (če delujejo v okviru znanosti, sicer pa jih ima za norce), njihove sposobnosti pa označuje kot nepojasnljive izjeme v naravnem redu stvari.

Razliko v raziskovanju med ezoteriko in znanostjo lahko ilustriramo še drugače. Ezoterika ima, za razliko od znanosti, opazujoč smer, od kje njeno védenje izvira, dva porekla: ascendentno in descendentno. Zaznavanje s čutili in sklepanje predstavljata ascendentno (“dvigujoče se”) poreklo, medtem ko intuicija predstavlja descendentno (“spuščajoče se”) poreklo. V čem je razlika med njimi, si lahko predstavljamo takole: zaznavanje s čutili je kot preprosto stanje na tleh in ogledovanje na tleh ležečih predmetov; sklepanje je gradnja stolpa iz predmetov, ki smo jih na tleh nabrali in plezanje na ta stolp, od koder se vidi dlje; medtem ko je intuicija podobna skakanju v zrak v upanju, da se bomo ujeli za nevidno vrv, ki visi nekje iz oblakov. Težava te vrvi je, da je sploh ne vidimo in da jo le redko ujamemo – zato mnogi ljudje niti ne poskušajo, ker menijo, da je skakanje v zrak in lovljenje “nevidnih vrvi” izguba časa. K temu prepričanju izdatno pripomore znanost, ki trdi, da nevidnih vrvi sploh ni in jih tudi ne more biti – če bi obstajale, bi jih znanost že zdavnaj opazila in vključila v svojo raziskovalno metodo. Težava s temi vrvmi je namreč, da so subjektivne in kot take so le stežka predmet znanstvene obravnave, kar pa še ne pomeni, da ne obstajajo.

Odnos med ezoteriko in znanostjo pa se da ponazoriti še z eno primerjavo. V znanosti se večkrat zgodi, da neka teorija drži, vse dokler se ne pojavi nova, boljša teorija, ki jo nadomesti. Ta mora biti konstruirana tako, da vsebuje vsa (pravilna) dognanja obstoječe teorije, ki jih dopolni tako, da vsebuje tudi nova dognanja in/ali popravi stara, če so morda napačna. Torej, gre za substitucijo ene teorija z drugo, pri čemer mora stara teorija, v tistem delu kjer je pravilna, veljati kot poenostavitev nove teorije pod posebnimi pogoji. Lep primer takega para teorij sta Newtonova in Einsteinova mehanika. Newton je zapisal nekaj zakonov o mehaničnem gibanju teles, ki so kot zaključena teorija konsistentni in jih uporabljamo še danes, čeprav vemo, da niso popolnoma natančni. Ne veljajo namreč pri velikih hitrosti, ki so blizu hitrosti svetlobe. Einstein je našel popravek, Newtonovim enačbam je dodal člen, ki ima neko težo le pri visokih hitrostih, kjer je v²/c² nezanemarljivo različen od nič. Če vanje vnesemo običajne hitrosti, se vse Einsteinove enačbe poenostavijo v Newtonovo obliko. Tako za odnos med Einsteinovo mehaniko in Newtonovo mehaniko velja, da Newtonova mehanika predstavlja poenostavitev Einsteinove pri relativno nizkih hitrostih. Podobno lahko rečemo, da za odnos med ezoteriko in znanostjo velja, da je znanost poenostavitev ezoterike pri relativno nizkih stopnjah zavesti. Tako kot za Einsteinovo relativnostno teorijo veljajo “dodatni” členi, ki opisujejo dogajanje pri višjih hitrostih, tako v okviru ezoterike veljajo določeni “duhovni” zakoni, ki opisujejo ustroj kozmosa pri višjih stopnjah zavesti, te stopnje zavesti pa predstavljata ravno drugi in prvi vidik. Znanost medtem ostaja le pri tretjem, najnižjem vidiku.

Razlika med ezoteriko in religijo

Medtem ko se znanost od ezoterike razlikuje ravno v tem, da se ukvarja le s tretjim vidikom stvari, pa je značilnost religije ravno v obratnem pristopu: zanima jo skoraj izključno drugi vidik, to je notranjost stvari (in ob tem še malce špekulira o prvem vidiku, namembnosti oz. smiselnosti vsega). Kako je prišlo do take usmeritve? Zgodba je zanimiva: če se ozremo do antike in še nekoliko čez lahko ugotovimo, da v tistih časih še ni bilo ločevanja med znanostjo in religijo. Svečeniki antičnih kultur so bili tudi znanstveniki tistega časa, izstopa predvsem “trikrat veliki” Hermes Trismegistos, ki je bil vladar, vrhovni svečenik in filozof starega Egipta. Njemu pripisujejo celo vrsto zanimivih odkritij, kot je npr. izum pisave, uvedba magičnih šol, in tako dalje. Tudi kasneje, v stari Grčiji, so bili misleci tistega časa hkrati znanstveniki in moralni filozofi, tako je imel Pitagora svojo pitagorejsko misterijsko šolo, Platon svojo Akademio, itd. Te šole so poleg matematike, astronomije in ostalih naravoslovnih ved imele v kurikulumu tudi drugovidične vede: etiko, filozofijo, teologijo in podobno. Skratka, smatrali so, da mora biti dobro formiran mislec podkovan tako v drugovidičnih kot tretjevidičnih področjih. Tako je veljalo vse do krščanstva…

V zvezi s krščanstvom moramo razumeti, da je to v svojem duhovnem jedru močno drugovidična religija. Kako, mar niso vse religije že po definiciji drugovidične? Odgovor je: ne, niso. Za razumevanje tega odgovora se moramo vrniti h koreninam krščanstva, v judovsko vero. Judovska vera je stara, zelo stara, pravzaprav niti ne vemo točno koliko. V vsakem primeru je judovstvo formirano v obdobju, ko je človeški evoluciji še močno vladal tretji vidik, oziroma se je ta šele razvijal. O drugem vidiku v takratni družbi ni bilo ne duha ne sluha, zato tudi religija, ki je takrat nastala, ni mogla imeti poudarka na drugem vidiku (ljubezni), temveč ga je imela na tretjem vidiku (inteligenci). Bistvo te religije je starozavezni izrek “oko za oko, zob za zob”, ki predstavlja ubeseditev zakona ekonomije, zakona tretjega vidika. Krščanstvo pa je prineslo močan popravek judovske vere, pravzaprav kar korenito spremembo. Bistvena ideja krščanstva je v novozaveznem reku “če te kdo udari, nastavi še drugo lice”, to pa predstavlja ubeseditev zakona drugega vidika, zakona duhovne ljubezni. (O zakonih treh vidikov smo že izdatno pisali v tretjem uvodnem članku.)

Po nekaj stoletjih, ko se je krščanstvo notranje utrdilo in kanoniziralo, je prišlo do pretiravanja z drugim vidikom. Krščanstvo je postalo fanatična drugovidična religija, kjer je bil drugi vidik (notranji svet) tako močno poudarjen, da ni bilo nobenega prostora več za tretji vidik, za pojavni svet. Posledica tega je bila, da se je v zvezde kovalo duh, vse kar je imelo zveze z materijo, pa je bilo zaničevano. Tako ni presnetljivo, da se je v tem času za dobro tisočletje (na področju Evrope) popolnoma ilegaliziralo kakršnokoli raziskovanje pojavnega sveta. To seveda ne pomeni, da tovrstnega raziskovanja ni bilo, le da ni bilo spodbujano s strani tistih, ki so bili nosilci oblasti (krščanska cerkev in z njo povezane vladarske rodbine). Zaradi te nasilne prekinitve so v tem času spoznanja antične znanosti precej zamrla, samega obdobja pa se spominjamo kot mračnega srednjega veka.

Z nastopom renesanse (renesansa pomeni preporod) je prišlo do ponovnega vzcvetanja raziskovalnega duha. Zaradi postopnega izgubljanja moči krščanske cerkve so na površino zopet priplavale ideje o raziskovanju tretjega vidika, o raziskovanju pojavnega sveta. Znova se je opazovalo zvezde in postavljalo heliocentrični sistem (ki je bil že znan in pozabljen od antike dalje), znova se je začelo počasi eksperimentirati na področju fizike, kemije, biologije. “Ekonom lonec”, ki ga je predstavljalo krščanstvo srednjega veka, je počasi popustil pod notranjim pritiskom in iz njega so skočile raznorazne naravoslovne znanosti, ki so postajale vedno bolj ločene ne le od drugega vidika, temveč tudi ena od druge. Tako dolgo zatajevanje tretjega vidika pod okriljem krščanstva je normalno pripeljalo do reakcije, ki je povzročila sicer postopno, a na koncu popolno ločitev znanosti od religije. S tem se je znanost osamosvojila, in se utemeljila kot tretjevidična veda, kar ostaja še danes. Cel proces je sicer trajal nekaj stoletij, a sedaj smo natančno tukaj: religiji (krščanstvu) je ostal le drugi vidik, znanost pa kraljuje na področju tretjega.

Kakšno mesto ima oziroma je imela ezoterika v vsem tem procesu? Kot smo že ugotavljali, je ezoterika drugovidična veda, za razliko od znanosti… ali to torej pomeni, da je ezoterika isto kot religija? Odgovor je odločen ne. Bistvena razlika med religijo in ezoteriko leži v tem, da religija zanikuje obstoj oz. pomembnost tretjega vidika, medtem ko ga ezoterika ne. (Analogno, znanost zanikuje pomembnost drugega vidika, medtem ko ga ezoterika ne.) Ezoterika celo trdi, da je sedaj drugi vidik bolj pomemben za razvoj človeštva kot tretji. Ezoterika namreč upošteva časovni moment evolucije, nekaj, s čimer imata težave tako religija kot znanost, ki sta v tem pogledu precej rigidni.

Obstaja pa še ena zanimiva povezava med ezoteriko in religijo. Ker sta obe drugovidični, duhovni disciplini, se obe ukvarjata s proučevanjem notranjih plati življenja. Le da je ezoterika širša in manj izključujoča kot katerakoli religija. Spomnimo se: ezoterika je izvor tako religije kot znanosti. Zgodovina kaže, da je vsaka večja religija vedno imela svoje ezoterično jedro. Ali drugače povedano, vsaka religija je vedno imela dva obraza: enega za najširši krog, preproste ljudi, in drugega, notranjega, za posvečene. Tako je imela egipčanska religija pravzaprav dve precej razlikujoči se izročili, enega za običajne ljudi, in drugega za svečenike. Podobno je bilo pri starih Grkih in Rimljanih: panteon njihovih bogov je bil za rajo, izbrani pa so bili poučevani v misterijskih (ezoteričnih) šolah. Tudi tri velike monoteistične religije so vedno imele ezoterično srce: pri judovstvu se to imenuje kabala, pri krščanstvu gnostika in pri islamu sufizem. Z vzhodnimi religijami ni bilo kaj dosti drugače, ezoterični hinduizem predstavljajo upanišade, budizem kot religija je že precej ezoteričen sam po sebi, a njegovo najbolj ezoterično vejo imenujemo vadžrajana budizem (diamantni voz). Skratka, povsod lahko najdemo bistven razkorak med resnimi religijskimi učenji, ki izhajajo iz ezoterike, in zgodbicami za ljudstvo. Ezoterika pač ni za vsakogar.

Kdo je ezoterik?

Zakaj ezoterika ni za vsakogar, se da razumeti le, če najprej vsaj približno razumemo človekovo višjo anatomijo in njen razvoj. Pri evoluciji človeka gre za postopno širjenje zavesti, ta pa počasi zavzema vedno višja “nadstropja” v človeku, tako imenovane ravni bivanja. Ne da bi se spuščali v detajle, jih (nekatere) na kratko omenimo: najnižja raven je fizična, nekoliko višje so čustva, še višje (raz)um in še nad tem nekaj, kar označujemo z izrazi buddhi / duša / srce. (To niso vse ravni bivanja, a zadostujejo za osnovno razumevanje.) Kar izhaja iz tega ezoteričnega modela človekove anatomije je preprosto dejstvo, da razum ni najvišje “nadstropje”, kamor seže naša zavest. Omenili smo že, da v okviru človekovega duhovnega razvoja obstajata pot uma in pot srca, ki se medsebojno prepletata. Od ezoterika se pričakuje, da je zmožen hoditi po obeh. Pot uma zahteva določeno razvitost uma, ki je osnovni pogoj za pristop k študiju ezoterike. A biti ezoterik pomeni izpolnjevati še težji pogoj, namreč, človek mora biti v stiku s svojim še višjim principom, ki mu pogovorno pravimo srce, ezoterično pa buddhi, in predstavlja drugovidično jedro človeka.

Človeku, ki je zmožen stika “le” s svojim umskim potencialom, pravimo intelektualec. Zanj je značilno, da ves svet vidi skozi svoj razum. Tipično zanj je tudi, da išče vse odgovore v pojavnem, tretjevidičnem svetu. Odgovori na vprašanja, ki jih je pripravljen sprejeti, pa morajo biti logični in brez notranjih protislovij. Na drugi strani imamo človeka, ki je zmožen le stika s svojim srčnim potencialom, takemu pravimo “dober človek”. V večini primerov gre pri takih ljudeh bolj za stik z nižjo oktavo ljubezni , to so čustva, in ne za stik z njegovo višjo oktavo, duhovnim srcem ali buddhijem. Taki ljudje so nagnjeni k temu, da so velikokrat iracionalni, tudi kadar ni potrebno. Ne bi naprimer skrivili nikomur niti lasu na glavi, velikokrat so zelo zaščitniški do živali, pa do otrok, pa do vseh vrst depriviligiranih ljudi. Dostikrat so nagnjeni k sprejemanju razlag stvari, ki niso niti najmanj logične, vendar jih to ne moti, ker jih “razlaga” pač čustveno zadovoljuje. Do resnice jim sploh ni toliko, kot naprimer intelektualcu. Važno je, da so “srečni”. Obstaja pa še tretja vrsta ljudi, ki so že dosegli (in presegli) ti dve stopnji v razvoju zavesti. Sentimentalnost, pretirano čustvenost, in slepo iracionalnost so že zdavnaj prerasli, prav tako so osvojili že kar nekaj intelektualnih vrhov. Vendar, ker se človekova evolucija pri razumu ne konča, je pred njimi nova evolucijska etapa: širjenje zavesti na področje višje oktave drugega vidika, to je duhovnega srca, buddhija. Ta etapa, za razliko od čustev, ki so podracionalna in že zdavnaj presežena stopnja, predstavlja nadracionalni del človekovega razvoja.

Nadracionalni del človekovega razvoja je težko razložiti z besedami, kajti besede izvirajo ravno iz razuma, racia. To je točka, kjer se intelektualcu razumevanje zatakne, saj le-ta verjame, da je razum najvišje “nadstropje”, do katerega lahko seže njegova zavest. Dokler tako ali drugače ne prepozna tega prepričanja kot zmoto, ne more postati duhovni aspirant oz. ezoterik. Intelektualec ima sicer dobro odskočno desko, svoj razum, vendar če je ne uporabi, če se ne odžene od nje v višje ravni zavedanja, ostane “le” intelektualec. Analogno velja tudi za “dobre ljudi”: za take radi pravimo, da imajo srce na pravem mestu, vendar so brez delujočega razuma. Najdemo jih recimo med demonstranti, ki zahtevajo bolj pravičen svet, a obenem, ko jih novinarji vprašajo kakšne konkretne reforme predlagajo, ne znajo nič pametnega povedati.

Ezoterik razume/čuti vse

Ezoterik je opremljen z dvema potencialoma: z delujočim umom in delujočim srcem. To ne pomeni, da so ezoteriki edina skupina ljudi, ki imajo aktivirana oba potenciala. Seveda obstaja kar nekaj takih, ki to imajo, pa niso ezoteriki. Najdemo jih med vrhunskimi znanstveniki, umetniki, celo politiki. A vsi skupaj predstavljajo relativno majhno skupino ljudi, ker je razvoj obeh potencialov, evolucijsko gledano, precej napredna reč. Potenciali (moči) se razvijajo le skozi uporabo. Razum se razvija z razmišljanjem, srce z dobrimi deli. Tako kot mišice fizičnega telesa, se tudi ti potenciali z uporabo počasi krepijo. In ezoterik mora imeti oba potenciala razvita že vsaj toliko, da sta uporabna za hojo po duhovni poti. Pri tem gre za samo-okrepljujoč se krog: potencial → uporaba (korist) → večji potencial → večja uporaba (korist) → itd..

Zaradi razvijajočih se potencialov uma in srca je ezoterik na duhovni poti vedno bolj sposoben razumeti in začutiti vse, kar ga obdaja. Njegov um prodira v širino in raziskuje tretji vidik vsega, njegovo srce prodira v globino in raziskuje drugi vidik vsega. To lahko ponazorimo s shemo pravokotnika (spodaj), dvodimenzionalnim likom, ki predstavlja vse, kar se da spoznati. Njegova širina predstavlja različna področja, ki jih človek lahko raziskuje in doume, njegova višina/globina pa predstavlja globino subjektivnosti, globino drugega vidika v vsakem od teh področij. Medtem ko gre znanost praktično le v širino, religija pa le v globino, je ezoterika tista, ki osvaja ploščino vsega spoznavnega. Ker so vidiki trije, bi bila bolj ustrezna ponazoritev s tridimenzionalnim telesom (kvadrom), kjer bi dodatna dimenzija predstavljala še prvi vidik. A tega zaenkrat puščamo ob strani, ker v človeški evoluciji še ni prišel do izraza.

Ni ravno veliko ekonomistov, ki bi jih zanimala tudi biologija. Ni kaj dosti sociologov, ki bi jih zanimala tudi fizika. In tudi ni kaj dosti pravnikov, ki bi jih zanimala matematika. Ezoterik, na drugi strani, pa mora sčasoma spoznati vsa področja človekovega vedenja, ker teži k celovitosti. Partikularističnost je lastnost znanstvenika, ne ezoterika. In vendar so zahteve za ezoterika še težje: poleg tega, da mora poznati čim širše področje iz sveta znanosti, mora poznati oz. spoznavati tudi drugi vidik vseh teh področij! Kaj to pravzaprav pomeni? Vsako od raziskovalnih področij v okviru znanosti ima svoj notranji vidik, o katerem govori ezoterika:

• matematiko razširja ezoterična matematika (znano tudi kot sakralna oz. sveta geometrija, ki se ukvarja z vibracijami števil in njihovimi medsebojnimi razmerji)
  
• fiziko dopolnjuje ezoterična “fizika” (nauk o višjih ravneh obstoja in njihovih delcih, energijah in vladajočih zakonih)
• astrofiziko dopolnjuje ezoterična kozmogonija (nauk o nastanku kozmosa, ki sega preko velikega poka in vidi izza materije)
• kemija ima svoj ezoterični del v alkimiji (duhovni disciplini postopnega plemenitenja človekove osebnosti)
• biologijo dopolnjuje ezoterična biologija (evolucijska teorija planetarnega življenja, proces reinkarnacije, ezoterična zgradba človeka, itd..)
• zdravstvo in farmacija imata svoj ezoterični pol v zdravilstvu (tradicionalne medicine, magični postopki zdravljenja)
• psihologijo močno razširja ezoterična psihologija (nauk o sedmih žarkih, tudi astrologija)
• sociologijo dopolnjuje praktična sociologija, znana kot duhovno služenje, oz. kar ezoterika kot celota (sociologija je namreč veda o drugem vidiku, ezoterika pa sploh, s tem da je veliko globlja)
• pravo najde svoj ezoterični odsev v duhovni etiki (kozmični zakoni, še posebaj zakon karme)
• ekonomija je del ezoteričnega nauka o treh vidikih (predvsem zakona tretjega vidika)
• filozofijo pa zastopa ezoterična filozofija (ta se vrti okrog evolucijskega nauka, ki je filozofski temelj ezoterike)

Skratka, naloga ezoterika je, da s svojim umom in srcem prodre v vsa ta področja in izgradi model sveta, ki je bistveno bližje resnici kot pa trenutno veljavni znanstveni model, kajti ezoterični model vsebuje tudi drugi vidik. A zakaj bi ezoterik vse to počel? Mar samo zaradi mentalnega zadoščenja, da vidi dlje in globlje od drugih? Odgovor je ne, temveč zato, da to védenje uporablja, tako, da služi človeštvu, to pa mu omogoča duhovni razvoj. Zaradi svojega drugega potenciala, potenciala srca, se mu poveča toleranca in sprejemanje drugih ljudi. Ker gre pri svojem raziskovanju v drugi vidik, ve in čuti, kje obstajajo evolucijske prepreke na poti duhovnega razvoja, tako pri sebi, kot pri drugih. Zaradi svojega razvijajočega se sočutja, in s pomočjo svojega znanja, začne živeti in delovati tako, da pripomore k skupnemu dobremu. V tem pogledu se precej loči od intelektualca, ki je v svojem bistvu individualist, ter posledično bolj ko ne sebičen. Ezoterik dela na tem, da svojo sebičnost, ki izhaja iz njegovega tretjega vidika (osebnosti), čimprej preseže. To je seveda dolga in težka pot, vendar ima tudi svoje privlačne plati. Razumevanje vsega, kar je, je le ena od njih.

Svetovni nazor

Oglejmo si še, kakšen je osnovni obris svetovnega nazora, gledano skozi oči ezoterika. Celotnega opisa ezoteričnega modela sveta seveda ne moremo podati v nekaj kratkih odstavkih, lahko pa si ogledamo, kakšne so podobnosti in razlike med ezoteričnim pogledom in svetovnim nazorom nekaterih bolj znanih skupin ljudi. Iz kontrasta med njimi se da namreč marsikaj razbrati.

Znanstvenik-intelektualec verjame v to, da se da celoten univerzum opazovati, meriti in razumeti. Ezoterik zaradi lastne izkušnje ve, da se določenih stvari ne da razumeti, lahko pa se jih izkusi. Ezoterik razume znanstvenika oz. njegovo pozicijo, da je razum najvišja inštanca, ker je sam že šel skozi to fazo, vendar ve, da ta faza ni zadnja. Medtem ko obratno ne velja: znanstvenik ne razume ezoterika, ker ta govori o nadrazumskem izkušanju sveta, česar pa znanstvenik ne pozna in zato ne priznava.

Religiozni vernik verjame v to, kar je prebral v svetih knjigah ali pa slišal od svojega duhovnika. Verjame v boga ali bogove, ne da bi z njim(i) imel kakršnekoli izkušnje. Njegova vera je slepa. Znanosti verjame le v toliko, kolikor se njena spoznanja ne križajo z religioznimi nauki. Ezoterik razume vernika, saj sam raziskuje tisto, v kar vernik sicer slepo verjame. Ezoterično znanje kot tudi lastne izkušnje ga pripeljejo do spoznanja, da je univerzum bistveno bogatejši, kot si večina ljudi sploh predstavlja. Ezoterik raziskuje prostranstva višjih svetov, uči se uporabljati njihove energije in komunicirati s tamkajšnjimi prebivalci.

Komunist verjame v to, da je kapitalizem izkoriščanje človeka po človeku in da se da pravično razdelitev proizvodnih učinkov doseči le tako, da so proizvodna sredstva v lasti delavstva, česar pa ni mogoče doseči drugače kot z (nasilno) revolucijo. Ezoterik razume komunista, saj ve, da njegova želja po pravičnejšem svetu izhaja iz njegovega drugega vidika, srca. Vendar se ne strinja z njim glede nasilnega prevzema dobrin, ezoterik zavrača revolucijo, ker verjame v evolucijo. Ezoterik pozna evolucijski proces in ve, da se drugi vidik v ljudeh prebudi šele sčasoma, in ko je ta dovolj zrel, se lahko udejani tudi v širši družbi. Ezoterik zagovarja širjenje zavesti pri ljudeh, ta pa slej ko prej pripelje do prostovoljne delitve dobrin.

Libertarec verjame v osebno svobodo in se zanaša na svoje lastne moči za preživetje. Ezoterik razume libertarca in njegovo stremljenje po svobodi, vendar ve nekaj, česar libertarec ne. Pozna namreč evolucijski nauk: ve, da evolucija pri človeku nekoč pripelje do faze, kjer je zavest popolnoma individualistična (osvobojena od črednega nagona) in kjer je človek ponosen, da je sam in samostojen. Ve pa tudi, da je to le prehodna faza na koncu obdobja razvoja tretjega vidika. A razvoj gre naprej, in po fazi libertarizma pride na vrsto razvoj človekovega drugega vidika, ki prinese občutek za so-odgovornost, za skupinskost, ki pa se bistveno razlikuje od črednosti, od katere se je libertarec ravnokar s ponosom odtrgal. V tej novi fazi gre za prostovoljno sodelovanje v skupini, brez občutka izgube lastne individualnosti.

Krščanski fundamentalist verjame v dobesedno resnico Svetega pisma. Ezoterik ga razume, ker ve, da so določeni teksti napisani po navdihu (ali nareku) bitij, s katerimi ljudje nimajo ravno pogosto opravka. Vendar ezoterik ve tudi, da ni vse suho zlato, kar prihaja iz ravni iznad fizične, zato tovrstne tekste proučuje selektivno, tako z intuicijo kot razumom. Obratno seveda ne velja, fundamentalist ezoterika ne le da ne razume, ampak ga prezira, saj se mu zdi, da le-ta cefra njegovo svetinjo in iz nje izbira tiste dele, ki mu ustrezajo zaradi lastnega nazora. Vendar to ne drži, ezoterik namreč v svetih tekstih prepoznava duhovno jedro, zavrača pa ves balast, ki se nabere okoli njega.

Islamski fundamentalist verjame v džihad, sveto vojno, v okviru katere je pripravljen ubijati “nevernike”. Ezoterik ga na nek način razume, ker pozna izhodišče “svete vojne” in ve, o kakšni vojni je v resnici govora. Gre namreč za notranji boj, ki ga mora bíti vsak duhovni popotnik; gre za boj med tistim, kar je v človeku še živalskega in med tistim, kar je v človeku božanskega, a še ni zares manifestirano. O tem boju lepo govori pesnitev Bhagavadgita, ki je sicer hindujski sveti tekst. Ezoterik pozna ta boj iz lastne izkušnje, a za razliko od mudžahedina, se bori s samim seboj.

Kapitalist-podjetnik verjame v pravico do svobodne podjetniške iniciative in do maksimalnega učinka vloženih sredstev. Ezoterik ga razume, ker ve, da ga vodi zakon tretjega vidika, zakon ekonomije, ki je naraven del evolucije. Vendar ezoterik ve tudi, da evolucijsko gledano to ni maksimum, do koder človekova narava lahko seže, zato ne podpira tako preprostega videnja sveta. Njegov pogled je globlji, vključuje namreč tudi drugi vidik, zato spodbuja tudi družbeno odgovornost in medsebojno solidarnost, katere pa kapitalist praviloma ne pozna.

Geji in lezbijke verjamejo v pravico do svobodne izbire partnerja, tudi če je ta istega spola. Ezoterik jih razume, saj pozna človekovo ezoterično anatomijo, ki vključuje tudi človekove višje principe, kjer lahko pride do njihove medsebojne neusklajenosti. Ezoterik ve, da imamo vsi ljudje enak izvor in hodimo po isti poti. Ezoterik zagovarja enakost pred zakonom in pravice gejev in lezbijk, vendar se ne strinja s propagiranjem njihovega načina življenja kot zaželjeno normo. Na koncu koncev smatra homoseksualnost za odklonskost, ki je pač ena od trdih preizkušenj na dolgi poti duhovnega razvoja, vzroki zanjo pa so karmične narave.

Pripadniki novodobnih gibanj verjamejo v različna duhovna izročila in prakse. Ezoterik jih razume, ker ve, od kod ta prepričanja izvirajo. Vendar je pri delitvi posameznih prepričanj zelo selektiven, saj se je pod dežnikom t.i. nove dobe nabralo toliko napačnih razumevanj, pretiravanj in zablod, da je vse skupaj že podobno nekakšnemu mišmašu brez repa in glave. Ezoterika med duhovna znanja vnaša red. Pri ezoteriki gre za razmeroma visoko vibracijo intelekta in srčnosti, ki je potrebna za njeno dojemanje. Pripadniki novodobnih gibanj običajno premorejo precej srčnosti (v primerjavi z večino ljudi), a jim velikokrat manjka razuma. Vegetarijanstvo, okoljevarstvo, alternativna medicina, različna duhovna izročila, astrologija, divinacijske tehnike, in podobno… so vse stvari, s katerimi se ezoterik tako ali drugače sreča, a nobene od teh ne poveličuje ali fanatizira.

Na podoben način ezoterik razume prepričanja pripadnikov še marsikakšne večje ali manjše skupine, saj mu ezoterični študij omogoča vpogled v evolutivni razvoj človeštva, ta pa razkriva, kako določena prepričanja in mentalni vzorci sploh nastajajo. Gledano s stališča ezoterike ima vsak mentalni koncept, ki nastane v umu kateregakoli človeka, neko evolucijsko razlago. Ker se različni ljudje nahajajo na različnih točkah evolucijskega procesa, je naravno, da kar je za nekoga evolucijsko napredno, je za drugega že evolucijsko preživeto. Naloga politike je, da najde tako družbeno ureditev, kjer lahko vsak posameznik sledi svojemu trenutnemu evolucijskemu cilju, ne da bi pri tem ogrožal družbo kot celoto oziroma da bi lahko družbi po svojih močeh celo maksimalno prispeval.

Lev, desen in vmesen

Za konec si še poglejmo, kakšna bi bila politična usmeritev ezoterika. Ali povedano drugače: če bi ezoterika poskusili umestiti v politični prostor, kam bi ga glede na njegov svetovni nazor postavili? Levo, desno, nekam vmes? Kaj sploh tvori osnovo njegovega političnega prepričanja? Vprašanje je nekoliko predrzno, saj vseh ezoterikov seveda ne gre tlačiti v isti koš. Pa vendarle – če ves čas omenjamo nekakšen ezoterični pogled na svet, iz tega sledi, da mora obstajati tudi neka politična opredelitev. A kot bomo videli, je z modelom političnega spektra, ki se tipično uporablja (t.i. linearni model, ki vsebuje levi in desni pol), velik problem – ezoterika v tako definiran prostor ni mogoče umestiti. Zanj je potrebna razširitev.

Danes stranke tipično uvrščamo v politični spekter, ki ima le eno dimenzijo. Ta leži na namišljeni premici, katere levi pol predstavljajo liberaln(ejš)e stranke, desni pa konzervativn(ejš)e stranke. Vsak resen politični komentator pa ve, da je ta model problematičen, ker na istem mestu grupira stranke, ki imajo sicer precej različen pogled na nekatera vprašanja (npr. liberalci in socialdemokrati na levi ali pa krščanske stranke in stranke kapitala na desni). A ga kljub temu uporabljamo, ker večina ljudi verjetno ne bi razumela kaj bolj kompleksnega (recimo dvodimenzionalni model Davida Nolana, ki ga sicer najbolj cenijo libertarci). Tako se tipično politični spekter deli na:

• levico, ki jo definirajo predvsem sledeča prepričanja: čim večja osebna svoboda posameznika, toleranca do različnosti, do neke mere tudi vloga socialne države
• desnico, ki jo definirajo predvsem sledeča prepričanja: ohranjanje tradicionalnih vrednot (družina, cerkev), čim večja svoboda podjetniške iniciative, odnos do boga

Ezoterično videnje sveta vsebuje tako prepričanja, ki se tradicionalno pripisujejo levici, kot prepričanja, ki se tradicionalno pripisujejo desnici. To pa ne pomeni, da je ezoterik na sredini! Stvar je še nekoliko težje razumljiva, če ugotovimo, da so določene ezoterične ideje (predvsem o socialni družbeni ureditvi) tako zelo leve, da bi površni komentator z lahkoto zaključil, da je ezoterik ultralevičar, avantgardist, itd… A pozor: tak komentator bi bil nemalo presenečen, saj bi v istem sklopu prepričanj našel tudi odnos do boga, ki ga ezoterik ne zanikuje, temveč z njim vzpostavlja odnos preko lastnega razuma in intuicije. Ezoterik razume ideje, ki bivajo tako na enem kot drugem polu, vendar ne pripada ne enemu ne drugemu. Njegovo pozicijo na političnem spketru bi lahko ponazorili tako, da “trak”, na katerem se nahajajo leve in desne stranke, zvijemo v krog, njega pa postavimo v vrh, kjer se oba konca traku stikata. Tako je ezoterik hkrati “bolj lev od levice, bolj desen od desnice”, in se hkrati nahaja na točki, ki je iznad celotnega političnega spektra. Huh!

Resnici na ljubo je treba vseeno reči, da se ezoterik nikoli ne bo identificiral z desnico. Če razumemo desnico v njenem izvornem pomenu, torej kot nosilca konzervativnosti, potem je ezoterik vse prej kot to. Je nosilec evolutivno naprednejših idej, takih, ki temeljijo na poznavanju razvoja drugega vidika. Zaradi védenja o tem ezoterik ne more biti drugače kot precej socialno usmerjen, saj je drugi vidik družbe kot celote prav socialni vidik. Ezoterik ve, da “desne” ideje o ekonomski svobodi izvirajo iz zakona tretjega vidika, medtem ko “leve” ideje o socialni pravičnosti izvirajo iz zakona drugega vidika. Kot poznavalec evolucije se ezoterik tako naravno postavi na progresivno, t.i. “levo” stran, vendar…

Tudi levica ima svoje probleme. Največji problem levice je njena neiskrenost, o čemer je na zanimiv način pisal Wilhelm Reich v knjigi Murder of Christ. Ta neiskrenost se kaže v zagovarjanju socialnih idej v predvolilnem boju in delovanju v nasprotju s tem, ko je na oblasti. (Vzemimo primer angleških laburistov, ki so v bistvu nadaljevali thatcherizem, čeprav naj bi bili zastopniki delavstva. Ali pa slovenskih liberalcev, ki so v času tranzicije dopustili propad še tistih socialnih institutov, ki smo jih podedovali iz sistema prejšnje države. Da o kitajskem kapitalizmu sploh ne govorimo.) Drug velik problem levice je, da zagovarja čim večjo osebno svobodo, včasih do absurdnih skrajnosti. Primer takih absurdov je vedenje otrok v nekaterih šolah, ki so že čisto podivjali, saj se zelo zavedajo svojih pravic, svoje svobode, učitelji pa nimajo več sredstev učinkovitega nadzora nad njimi. Velika zabloda levice je tudi skrajno napihovanje inteligence kot najvišjega in pravzaprav edinega arbitra pri vsakovrstnih vprašanjih. Kar je naravno za intelektualca, nosilca in proizvajalca idej “levega” tabora, je za ezoterika že zdavnaj osvojena in preživeta evolucijska stopnja. Ezoterik ve, da je nad razumom še kar nekaj stopničk, ki jih mora človek razviti, in prva od teh je srčnost. Še ena zabloda levice je v tem, da vse stvari preveč relativizira: zaradi tolerance, ki je sicer hvalevreden in zaželen evolucijski cilj, ne le dopušča, temveč izenačuje pravilnost različnih pogledov na svet. To pa pelje v zmedo in pomanjkanje občutka pri ljudeh o tem, kaj je pomembno in kaj ni, kaj je resnično, in kaj ni. Vsak ima pravico do svojega mnenja. Mnenje pa ni znanje, še manj modrost. Ezoterik namreč stremi k slednji. In nenazadnje, tisto kar loči ezoterika od tipičnega pripadnika levice je odnos do transcendence. To je bogat prostor nadfizičnih ravni obstoja, njihovih energij, prebivalcev in zakonov bivanja, ki v njih vladajo. V tem pogledu obstaja stična točka s pripadnikom desnice, ampak le v tem, da oba dopuščata obstoj nadrazumskega sveta. Je pa bistvena razlika med njima ta, da ezoterik v ta svet ne veruje, temveč ga raziskuje.

Povzetek

Ezoterika je veda. Je veda, ki se ukvarja predvsem s subjektivnim vidikom vsega, kar obstaja, z notranjostjo stvari. V tem se razlikuje od znanosti, kajti ta preučuje le fenomenološki, pojavni vidik narave. Ezoterika ni posamezna veda kot npr. matematika ali fizika, temveč je celoten korpus véd, ki skupaj tvorijo spekter, širok kot celotna znanost. Ezoterika pokriva namreč mnoga znanstvena področja, ki jim dodaja globino drugega vidika. Jedro ezoterike predstavlja evolucijski nauk, s katerim so povezana vsa druga ezoterična področja, kot so ezoterična matematika, fizika, kemija, biologija, sociologija, psihologija, itd..

Ezoterika tvori podlago duhovnega razvoja v različnih duhovnih tradicijah in izročilih. Tako obstaja ezoterično jedro v vseh velikih svetovnih verstvih, kot tudi v novejših duhovnih praksah. Ezoterika ne pojasnjuje le sveta takega kot je, temveč govori tudi o njegovem dinamičnem momentu: kako se zavest razvija, kaj v tem razvoju predstavlja človek, kaj je smisel njegovega obstoja in cilj njegovega razvoja. Pri tem se močno približa klasičnim filozofskim vprašanjem, zato ezoteriki pravimo tudi ezoterična filozofija. Ezoterika se od religij razlikuje v tem, da ni izključno drugovidična; priznava in raziskuje pomembnost pojavnega sveta, ki ga vključuje v svoj tri-vidični model sveta.

Ezoterik je človek, ki raziskuje svet tako, da razvija dva potenciala: potencial uma in potencial srca. Ob razvijanju teh potencialov tudi sam duhovno raste, saj je duhovna rast prav razvijanje višjih človekovih potenc, za katere pa večina sploh ne ve. Ezoterik zaradi globljega poznavanja sveta in predvsem vzrokov, ki ležijo pod površino dogajanja, razvija tolerantnost do različnih svetovnonazorskih pogledov, ki jih večinoma prepoznava kot delno pravilne. Njegovega političnega prepričanja se ne da uvrstiti v tradicionalni linearni model levice in desnice, kajti ezoterični model sveta je kompleksnejši, saj prepoznava določene ideje obeh polov kot resnične. Kljub vsemu – ezoterik je progresivno usmerjen in zato socialno občutljiv, saj prepoznava pomembnost sociale, drugega vidika družbene ureditve.