Drugi vidik

V prvem uvodnem članku smo si ustvarili osnovni vtis o treh univerzalnih vidikih, deloma s pomočjo definicij in deloma s pomočjo primerov. Sedaj je čas, da spoznamo eno izmed njihovih najpomembnejših lastnosti, to je načelo samopodobnosti oziroma fraktalnosti. Zaradi tega načela je identifikacija treh vidikov pri proučevanih pojmih včasih precej težavna, po drugi strani pa to načelo tudi razkriva harmonijo in principielnost vsega, kar obstaja. Načelo samopodobnosti je tudi dobra osnova za razumevanje arhetipov in njihovih izrazov v realnem svetu.

Hermesov zakon

Hermes je bil eden tistih posameznikov, za katerega ni čisto jasno, ali je resnično zgodovinsko ali le mitološko bitje. Če je resnično živel, ga nekateri viri uvrščajo v zgodnje obdobje starega Egipta, kakih 4000 let pred našim štetjem. Hermes Trismegistos, ali “trikrat véliki Hermes”, kot ga tudi imenujejo, naj bi bil veliki duhovni učitelj starega Egipta ali morda celo civilizacije, ki je obstajala še pred tem. Zanimivo je, da ga viri imenujejo “trikrat véliki”, čeprav se zgodovinarji ne strinjajo o tem, kaj je razlog za to poimenovanje. Za ta nadimek obstajata vsaj dve bolj resni razlagi. Po prvi je Hermes “trikrat véliki” zato, ker je bil véliki kralj, véliki svečenik in véliki filozof. Zanimivo je, da te tri vloge popolnoma ustrezajo definicijam treh vidikov: kralj je vladar, zakonodajalec (prvi vidik); svečenik je mistik, povezovalec z bogom, človek ljubezni (drugi vidik); filozof pa je bil v tistih časih podajalec znanja, izumitelj in organizator družbe (tretji vidik). Druga razlaga govori o tem, da je Hermes pogosto poučeval o inherentnem trojstvu stvarstva, o tro-ličnem bogu oziroma o trojnem izvoru vseh stvari. Ne glede na razlago, pa je za ezoterično izročilo očitno, da v zvezi s trikrat vélikim Hermesom govorimo predvsem o treh univerzalnih vidikih.

Hermesu kot vélikemu modrecu pripisujejo različne izume in odkritja, med bolj znanimi sta izum pisave in uvedba magičnih šol. Vendar nas to v pričujočem sestavku ne zanima toliko. Kot izhodišče tega članka nam bo služil predvsem en njegov izrek, znan tudi kot “Hermesov zakon”. Ali ga je res izrekel Hermes sam, in v kakšni obliki, sploh ni pomembno. Kar je pomembno je njegov osnovni princip, za katerega ezoterično izročilo trdi, da je univerzalen, ter da na njem temelji celotna ureditev kozmosa.

Hermesov zakon pravi: “Kakor zgoraj, tako spodaj.”

Lahko ga povemo tudi drugače:

• Kakor zunaj, tako znotraj.
• Kakor v makrokozmosu, tako v mikrokozmosu.
• Kakor v celoti, tako v delu.
• V malem se zrcali veliko.

Prav zadnja oblika pa naj bo iztočnica za naše nadaljnje razmišljanje.

Fraktali: v malem se zrcali veliko

Pravilu, da se “v malem zrcali veliko”, pravimo tudi pravilo samopodobnosti. Povedano drugače, to pomeni, da je nek del sistema podoben sistemu v celoti. Pri tem je “sistem” lahko karkoli, kar je sestavljeno iz manjših enot. Vzemimo za primer drevo: če mu odlomimo neko vejo in jo zapičimo v tla, izgleda, kot da imamo manjše drevo. Veja je namreč podobna drevesu kot celoti. Upoštevajmo, da podobnost ne pomeni (nujno) enakosti. Dovolj je, da za oba, del in celoto, velja enak princip. V primeru drevesa je ta princip “glavna veja se razcepi v manjše veje”.

Matematika pravi konceptu samopodobnosti tudi fraktalnost. Fraktali so torej vzorci, ki izkazujejo princip samopodobnosti. Za njih je značilno to, da ne glede na to kako majhen košček celotnega vzorca vzamemo (in povečamo na velikost celote), zopet dobimo sliko, ki je zelo podobna izvorni celoti.

Oglejmo si nekaj primerov računalniško generiranih fraktalnih slik.

Fraktale pogosto najdemo tudi v naravi. Spodaj je nekaj takih primerov.

školjka nautilusa

brokoli

strela

Da se fraktalni vzorci pogosto pojavljajo v naravi, sploh ni presenetljivo. Ker je narava del kozmosa, pravzaprav je narava kozmos sam (njegov tretji vidik, če smo natančni), je popolnoma logično, da se fraktalni princip odraža tudi v njej. Kot smo že ugotovili v prvem uvodnem članku, trije vidiki prevevajo celoten kozmos, in vse kar je del tega, se podreja istim zakonom. Načelo samopodobnosti oz. Hermesov zakon pa je eden od vrhovnih zakonov kozmosa.

Fraktalnost treh vidikov

Tudi trije univerzalni vidiki izkazujejo načelo samopodobnosti oziroma fraktalnosti. To pomeni, da znotraj vsakega od vidikov lahko najdemo zopet tri podvidike. Torej: prvi vidik ima prvi podvidik, drugi podvidik in tretji podvidik; drugi vidik ima prvi podvidik, drugi podvidik in tretji podvidik; in tudi tretji vidik ima prvi podvidik, drugi podvidik in tretji podvidik. In vsak od naštetih podvidikov ima zopet vse tri pod-pod-vidike. In tako dalje ad infinitum…

Spodaj je shematski prikaz fraktalnosti treh vidikov za lažjo predstavo:

Človek – miniaturni odsev kozmosa

Noben drug pojem ni tako lep primer fraktalnega načela treh vidikov kot prav človek. Najprej zato, ker nam naša človeška izkušnja omogoča, da lažje dojamemo pomen treh vidikov pri samih sebi, kot pa pri drugih stvareh. In tudi zato, ker so bili v preteklosti prav človekovi vidiki tako natančno opazovani in proučevani, s strani tistih, ki so se tega zavedali in so to zmogli.

V nadaljevanju si bomo ogledali jedro duhovnih učenj vsega sveta. Ni rečeno, da so to le religiozna učenja. V izvoru sploh niso religiozna. So pa religije zagrabile en del teh učenj, jih (žal) bolj ali manj popačile in jih servirale človeštvu v komaj razumljivi obliki. V nadaljevanju se bomo srečali z njihovo izvorno, ezoterično obliko. Pa začnimo..

Človek je v svojem bistvu trojno bitje. Uganili ste – premore prvi, drugi in tretji vidik. Imena za te tri vidike se od enega do drugega izročila razlikujejo, nekatera izročila celo uporabljajo iste besede za različne od teh vidikov, kar povečuje zmedo. Mi si bomo ogledali njihove ezoterične izraze: monada, duša in osebnost. Oglejmo si jih od spodaj navzgor (od tretjega vidika proti prvemu), saj je tako lažje razmeti njihove vloge – gibali se bomo namreč od konkretnejših pojmov k abstraktnejšim.

Osebnost je ezoterični izraz za tisto, na kar običajno mislimo, kadar rečemo “človek”. Torej živo bitje, z vsemi svojimi telesnimi deli, kot tudi s svojimi notranjim psihološkim dogajanjem (čustvovanjem in mislimi). Temeljna značilnost osebnosti, ki je kot celota izrazito tretjevidičen pojem, je egoizem. Osebnost je kot močno razvita žival: zase hoče najboljše, to pa želi doseči z najmanjšimi stroški in čim manj ozira na druge. No, na srečo človek ni le osebnost. In to je ravno tista skrivnost, ki bega znanstvenike: zakaj se človek včasih vendarle ne obnaša le kot skrajno inteligentno in preračunljivo bitje (v skladu s socialnim darwinizmom), temveč premore tudi nekaj drugovidičnih lastnosti: sočutje, solidarnost in pravičnost?

Razlog je ravno v obstoju človeške duše, ki predstavlja drugi vidik človeka. Osnovni cilji duše se v temelju razlikujejo od osebnostnih ciljev: namesto znanja jo zanima modrost, namesto razuma uporablja intuicijo, namesto učinkovitosti stremi k pravičnosti, namesto egoizma jo žene altruizem, namesto iskanja partikularnih rešitev jo zanimajo celovite rešitve, namesto pohlepa in strahu je njena motivacija ljubezen, in še bi lahko naštevali. Skratka, duša je popolnoma drugačna od osebnosti.

Kot smo videli že v prvem uvodnem članku, je prvi vidik najtežje razumeti, zato o monadi v človeku ne bomo izgubljali preveč besed. Na kratko in le v intuitivni razmislek lahko rečemo, da je monada božanska iskra, duh, ali praizvorni ogenj v človeku. Njena naloga je povezovati človeka s temeljnim smislom njegovega obstoja, vendar je to naloga, ki pride na vrsto šele dosti kasneje v človekovi evoluciji.

Oglejmo si sedaj še fraktalnost treh vidikov v človeku. Sledeča shema ponazarja nadaljnje “delitve” treh vidikov oziroma identificiranje njihovih podvidikov.

Eden izmed načinov prikaza fraktalnosti treh vidikov v človeku. Možna je tudi drugačna, bolj točna, vendar bolj zahtevna razdelitev. V zgornjem primeru je bila točnost žrtvovana v prid jasnosti.

Osebnost tvorijo tri telesa: etrsko-fizično telo predstavlja njen tretji vidik, čustveno telo predstavlja drugega, in mentalno telo (razum) prvega. Kako to ustreza lastnostim vidikov, ki smo jih že poprej spoznali? Preprosto: etrsko-fizično telo je nosilec objektivnosti (pojavnosti), čustveno telo je nosilec subjektivnosti (notranjosti), mentalno telo pa nosilec smisla (misli).

Zgodba se ponovi pri drugem vidiku človeka, duši. Ta ima sledeče podvidike: tretji vidik predstavlja manas (ezoterični izraz za duhovno inteligenco), drugi vidik predstavlja buddhi (duhovna ljubezen) in prvi vidik predstavlja atma (duhovna volja).

Kot lahko vidimo, so podvidiki duše v človeku precej skrivnostni, imajo zagonetna imena in kratke razlage. Razlog je v tem, da na tej točki evolucije človeku še niso dobro doumljivi. Vendar za osnovno razumevanje teh višjih vidikov in podvidikov človeka zadostuje razumevanje fraktalnega principa, ki deluje na vseh nivojih. Vsak prvi vidik, ne glede na nivo, kjer se pojavlja, ima nekaj opraviti s smislom, vsak drugi vidik s subjektivnostjo, in vsak tretji vidik z objektivnostjo.

Fraktalno razdelitev pri človeku lahko še nadalje zasledujemo v globino. Naprimer v fizičnem telesu lahko identificiramo tri vidike takole: mišičevje, kosti in organi predstavljajo tretji vidik (pojavnost), krvožilni in limfni sistem predstavljata drugi vidik (povezovalni dejavnik), dihalni in živčni sistem pa predstavljata prvi vidik (nosilec življenjskega duha). Če gremo še dlje, lahko naprimer tudi živčni sistem delimo naprej na hrbtenjačo (objektivno zaznavanje, enostavni refleksi), živce (povezovalni del) in možgane (ukazovalni del). In celo možgane lahko razdelimo na deblo (uravnavanje bazičnih telesnih procesov), male možgane (procesiranje čustev ipd.) ter možgansko skorjo (višji možganski procesi kot npr. razmišljanje, spomin). Tovrstne delitve pravzaprav nimajo konca…

Pomembnost fraktalnosti

Sedaj, ko smo si ogledali človeka pod drobnogledom, se kot primer vprašajmo, kakšne vrste pojem so naprimer živci v človeškem telesu? So prvovidični, drugovidični ali tretjevidični pojem? Odgovor je: odvisno, s katerega nivoja opazujemo, oziroma kaj je naša referenčna celota. To je nadvse pomembna ugotovitev, kajti pojmi v resničnem svetu so kompleksni in večnivojski, zato kadar govorimo o vidikih, se moramo dobro zavedati, o katerem nivoju opazovanja govorimo. Živci so, če govorimo o celotni človekovi osebnosti, kot del fizičnega telesa njegov tretji vidik. Če opazujemo le fizično telo, so del njenega prvega vidika, živčnega sistema. In če kot referenčni pojem vzamemo le živčni sistem, so njegov drugi vidik. Kot vidimo, živci nastopajo v vseh treh vlogah, odvisno pač od opazovanega (referenčnega) pojma.

Poanti fraktalnosti sta dve: prvič, kot smo videli, lahko isti pojem nastopa v vlogah različnih vidikov (je različno obarvan), odvisno pač od opazovane celote. In drugič, odrazi enega od vidikov na različnih nivojih imajo lahko precej različne oblike, kot bomo videli v nadaljevanju.

Imamo torej dve situaciji, ki prispevata h kompleksnosti proučevanja vidikov:

• isti pojem ima različne vloge (vidiki na različnih nivojih)
• isti vidik ima različne odraze (pojmi na različnih nivojih)

Kaj je ljubezen?

V okviru tega članka pojem ljubezni nastopa v treh oblikah:

• ljubezen in modrost
• duhovna ljubezen
• (osebna) ljubezen

Pojem ljubezni je eden najširše uporabljenih, proučevanih, pa tudi zlorabljenih pojmov vseh časov. (Pravzaprav je drugi najbolj uporabljan – prvi je nedvomno bog. In med obema izrazoma je precej zanimiva povezava, ljubezen je namreč drugi vidik tega, čemur nekateri pravijo ‘bog’.) Vemo, da pojem ljubezni nastopa v različnih oblikah, v različnih vlogah. Slišali smo že za izraze kot so partnerska ljubezen, platonska ljubezen, starševska ljubezen, duhovna ljubezen, božanska ljubezen, itd.. Zakaj uporabljamo toliko različnih pridevnikov za isti pojem? Odgovor lahko najdemo v prejšnjem razdelku, kjer smo govorili o fraktalnosti vidikov: gre namreč za različne nivoje izražanja nekega koncepta, ki mu pravimo ljubezen.

Izraz ljubezen in modrost je ezoterični naziv za drugi vidik. Med njima lahko potegnemo precejšen enačaj. Ljubezen in modrost je arhetip. Torej koncept, pravilo, princip. Ta pa se zrcali v realnem svetu kot množica oblik tega principa. Vsi ostali izrazi, ki jih uporabljamo v običajni govorici, so ena izmed teh oblik oz. implementacij arhetipa ljubezni.

Izraz duhovna ljubezen (ali včasih ‘prava’ ljubezen) je oblika arhetipa ljubezni in modrosti, ki se izraža na nivoju duše. (Vemo, da je duša višji, drugi vidik človeka kot bitja.) V tem primeru gre za nesebično obliko ljubezni, saj je glavno gonilo duše prav altruizem. Gre torej za ljubezen, ki ne pričakuje ničesar v zameno. Drugi izraz zanjo je tudi platonska ljubezen (Platon je bil raziskovalec delovanja duše). To je tista oblika ljubezni, h kateri težijo tudi religijska učenja (npr. z maksimo “ljubi bližnjega kakor samega sebe”). Doseganje tovrstne oblike ljubezni je evolucijski izziv za današnjega človeka, in malokdo jo resnično premore.

Izraz osebna ljubezen (ali preprosto ‘ljubezen’ v vsakdanji govorici) je oblika arhetipa ljubezni in modrosti, ki se izraža na nivoju osebnosti. (Vemo, da je osebnost najnižji, tretji vidik človeka.) Tovrstna ljubezen je čustvo. Gre za drugovidično čustvo, obstajajo pa tudi prvovidična čustva (npr. aspiracija) in tretjevidična čustva (npr. pohlep, strah). Osebna ljubezen, kot vsa ostala čustva, pa je obarvana s sebičnostjo osebnosti, in se s tem bistveno razlikuje od duhovne ljubezni, ki ničesar ne pričakuje v zameno. Osebna ljubezen namreč vedno hrepeni po vzajemnosti, po ljubezni, ki se ji vrača od drugega subjekta. Če ne dobi nič v zameno, trpi (“neuslišana ljubezen”).

Kot dopolnitev zgornjim izrazom omenimo še spolnost, ki jo nekateri ljudje zamenjujejo z osebno ljubeznijo. Temu se ne gre preveč čuditi, saj je tudi ta pojem oblika arhetipa ljubezni in modrosti, le da je to odraz drugega vidika na še bolj fizičnem nivoju. Kot vemo, je fizično telo tretji vidik osebnosti, ki je že sama sicer tretji vidik človeka.

Arhetip ljubezen in modrost vedno predstavlja drugi vidik česarkoli, ne glede na proučevani nivo. Njena temeljna lastnost je kohezivnost, želja po zlitju, skupnosti, enosti. Pri spolnosti gre za tendenco k fizičnemu zlitju, fizični enosti; pri osebni ljubezni gre za osebnostno zlitje, medsebojno delitev čustev; pri duhovni ljubezni gre za dušno zlitje in skupnost na nivoju celotne družbe. To so tri oktave arhetipa ljubezni in modrosti, od spodaj navzgor. Niso pa edine, nad njimi namreč obstajajo še višje oktave ljubezni, ki pa so človeku zazdaj popolnoma nedoumljive. Podobno, kot se osnovni ton C pojavi v različnih oktavah na različnih frekvencah, tako ima ljubezen na različnih nivojih fraktalnosti različen zven. Povsod pa gre za isti arhetip - drugi vidik.

V razmislek še to: najlepše simfonije se ne igrajo na inštrumente le v najvišji oktavi, temveč uporabljajo celoten frekvenčni razpon. Tako tudi človekova duhovna razvitost ni pogojena le z najvišjo točko, do katere seže njegova zavest, temveč tudi z razponom frekvenc, po katerih se človekova zavest zmore gibati – od najbolj materialnih do najbolj duhovnih.

In modrost?

Pozornemu bralcu gotovo ni ušlo, da pri drugem vidiku vedno omenjamo ljubezen in modrost. Kaj je torej s to modrostjo, in kakšno zvezo ima ta z ljubeznijo? Ta dva izraza, ljubezen, in modrost, sta kot dve plati kovanca, a opisujeta isti kovanec – drugi vidik. Vemo že, da ima drugi vidik vedno nekaj opraviti z enotnostjo, celovitostjo, kohezijo. In tako ljubezen kot modrost sta izraza celovitosti: ljubezen (v svojem arhetipskem smislu) pomeni občutenje celote, medtem ko modrost pomeni videnje/vedenje celote. Ljubezen je izraz celovitosti vsega skozi srce, modrost pa izraz celovitosti skozi um. Nižja oktava vedenja je znanje, njeno prebivališče je (raz)um. Višja oktava, modrost, pa biva na ravni buddhija, ki je drugovidično središče duše.

Ljubezen in modrost lahko ponazorimo tudi s plamenom sveče. Ta izžareva dve kvaliteti: toploto in svetlobo. Toplota predstavlja ljubezen, svetloba pa modrost. A oboje je združeno v plamenu – odrazu arhetipa ljubezni in modrosti, drugem vidiku.

Povzetek

Obnovimo povedano. Vrhovni zakon kozmosa, vsega, kar obstaja, je Hermesov zakon, ali načelo samopodobnosti (fraktalnosti). Ta pravi, da se vse lastnosti makrokozmosa na nek način zrcalijo tudi v mikrokozmosu, torej njegovih konstitutivnih elementih. Odraz tega zakona lahko opazimo vsepovsod v naravi.

Fraktalnost je tudi zelo pomembna lastnost treh vidikov. Odraža se tako, da ima vsak vidik, ki ga lahko identificiramo v kateremkoli pojmu, še svoje tri podvidike. V človeku so trije vidiki monada, duša in osebnost. Tem pa lahko identificiramo njihove podvidike, spet tem njihove podvidike, in tako dalje, na različnih nivojih.

Trije vidiki na različnih nivojih imajo različne izraze. Temeljna lastnost drugega vidika je, da se na vseh nivojih izraža kot kohezivna sila, ki teži k celovitosti, enosti. Ta se kaže bodisi kot ljubezen (telesna, osebna ali duhovna), bodisi kot modrost (celostno razumevanje, intuicija).

Prejšnji uvodni članek: o treh vidikih. Naslednji uvodni članek: evolucijska teorija.