Beseda “družba” lahko pomeni marsikaj. V splošnem jo razumemo kot skupino ljudi, z dvema ali več člani, ki imajo nekaj skupnega, nekaj, kar jih druži. A tokrat se bomo omejili le na nekatere pojavne oblike družbe: družino, podjetje in državo. “Družina” in “država” sta besedi, katerih koren je očitno enak korenu besede družba, tako da zveze med njimi ni potrebno posebaj pojasnjevati. Pa podjetje? Drug izraz za podjetje je gospodarska družba, pa smo spet pri izhodiščnem pojmu.

Definicija

Seveda se lahko pojem družbe preučuje na različne načine in z mnogo različnih vidikov. A nas bo zanimal tisti, ki ga kot osnovno orodje proučevanja uporablja ezoterični nauk. To so trije univerzalni vidiki: prvemu pravimo volja in namen, drugemu ljubezen in modrost in tretjemu dejavna inteligenca. To so njihovi ezoterični nazivi, lažje pa jih je razumeti kot vidik intencionalnosti, vidik subjektivnosti in vidik objektivnosti. V skladu s tem poskušajmo definirati (in utemeljiti!), kaj so prvi, drugi in tretji vidik družbe v kakršnikoli pojavni obliki.

1. vidik                     2. vidik                   3. vidik

Tako, zgoraj je definicija. Sedaj pa jo poskusimo utemeljiti in pojasniti, kaj je mišljeno pod posameznimi izrazi.

Prvi vidik: politika

Ker govorimo o različnih pojavnih oblikah družbe, z besedo politika ne mislimo le politiko državne (ali meddržavne) ravni, temveč na pojem, ki pomeni usmerjevanje nečesa. Če si za kontrast ogledamo pojme iz angleščine, z besedo “politika” kot izrazom prvega vidika mislimo na angl. izraz policy, in ne politics. Vsak človek ima neko svojo politiko, neke lastne usmeritve in pravila delovanja, zato je popolnoma logično, da jo imajo tudi različne družbe. Da je politika res najustreznejši izraz za to, kar na splošno imenujemo prvi vidik, lahko vidimo iz primerjave z definicijo prvega vidika: imenujemo ga vidik intencionalnosti (namembnosti) oziroma kar volja in namen. Ni težko uvideti, da je politika, razumljena kot bodisi zbirka usmeritev ali kot proces usmerjevanja nečesa, natančno to: namembnost česarkoli. Za politiko, v kakršnikoli obliki, je značilno to, da daje ton in definira cilj tistemu, kar usmerja. V primeru družbe usmerja družbo. V primeru posameznika usmerja posameznika. V primeru evolucije pa evolucijo. Skratka, vidimo lahko, da politika ni le eden od odrazov prvega vidika, ampak je, razumljena kot usmerjevalnost, prav definicija le-tega.

Še ena zanimiva zveza med politiko in prvim vidikom izhaja iz pogosto slišanega izraza “politična volja”, ponavadi uporabljenega v dikciji, da v zvezi z nekim projektom ali odločitvijo ni dovolj politične volje, da bi se le-ta uresničil(a). Če upoštevamo, da je ezoterično ime za prvi vidik ravno “volja in namen”, nam je takoj jasno, da imata izraza nekaj skupnega: voljo. Lahko gremo še dlje in rečemo, da je izraz “politična volja” pravzaprav neke vrste redundančna skovanka, kajti beseda volja tako ali tako implicira politiko. Kdor ima voljo za nekaj, tudi ve, čemu je ta volja namenjena, kar pomeni, da mora imeti neko politiko, h kakšnemu cilju sploh stremi.

Kaj razumemo pod besedo “politika”, če govorimo o:

• državi: politika v običajnem smislu (definiranje smernic razvoja države na različnih področjih in uzakonitev le-teh), npr. gospodarska politika, okoljevarstvena politika, denarna politika, kulturna politika, itd..
• podjetju: naložbena politika, proizvodna politika, prodajna politika, itd..
• družini: varčevalna politika, vzgojna politika, potrošniška politika, politika preživljanja prostega časa, itd..

Zgoraj našteti primeri tudi nekoliko osvetljujejo razlog, zakaj se prvi vidik česarkoli imenuje vidik intencionalnosti (namembnosti). Vidimo, da je prav politika, v kakršnikoli pojavni obliki, zadolžena za to, da definira cilj (namen) razvoja družbe. Seveda to ne pomeni, da vsaka politika to tudi počne tako, kot bi morala – a nas zaenkrat zanima predvsem teoretični model, kasneje si bomo ogledali še realno, zatečeno stanje.

Drugi vidik: sociala

Pojem sociala je morda najtežje zagovarjati, ker ima beseda “sociala” v splošnem razumevanju dokaj ozko definiran pomen. Večina ljudi ob besedi “sociala” najprej pomisli na tisto, čemur sicer pravimo “socialni transferji”, torej vse sorte denarnih nakazil države, ki naj bi zagotavljali neko humanejšo družbo (npr. pokojnine, invalidnine, otroški dodatki, itd..). Vendar v okviru tega članka ne mislimo na tovrsten pomen, temveč definiramo socialo kot vse tisto, kar tvori medosebne odnose na temelju ljubezni in modrosti. Kajti ljubezen in modrost je prav definicija drugega vidika, sociala pa je izraz drugega vidika v družbi.

Besedo “sociala” je torej treba razumeti bistveno širše kot običajno. Kot rečeno, so temelj sociale ravno medčloveški odnosi. Iz ezoterične teorije vemo, da je drugi vidik vedno posredovalec, povezovalec nečesa. Drugi vidik predstavlja kohezivno silo in skrbi za to, da so elementi nečesa povezani v koherentno celoto - govorimo torej o odnosu med njimi. Tako je treba tudi socialo razumeti kot tisti vidik družbe, ki jo medsebojno povezuje v celoto, in to na temelju ljubezni oz. modrosti.

Kaj razumemo pod besedo “sociala”, če govorimo o:

• državi: kultura, šolstvo, zdravstvo, sodstvo, socialni transferji, itd..
• podjetju: skrb za potrebe zaposlenih, notranji odnosi med zaposlenimi, zunanji (neformalni) odnosi do strank in dobaviteljev
• družini: družinski odnosi, ljubezen med partnerjema in do otrok, vzgoja

Če imamo v mislih besedi ljubezen in modrost, ter še enkrat preberemo zgoraj naštete izraze drugega vidika, lahko dobimo še malce globlji uvid v to, kaj je mišljeno z ezoteričnim imenom za drugi vidik “ljubezen in modrost”. Kulturno ustvarjanje, če je vredno svojega imena, temelji na ljubezni do presežnega, resnično šolstvo na podajanju modrosti, zdravstvo temelji na ljubezni do sočloveka, prav tako socialni transferji, sodstvo pa je zopet oblika modrosti, uporabljena v praksi. Govorimo seveda o idealnih, trenutno še nedoseženih oblikah ljubezni in modrosti v človeški družbi, prav gotovo pa lahko v obstoječih družbenih strukturah prepoznavamo določeno raven implementacije teh sicer visokih idealov. Sčasoma bodo te oblike postajale vedno popolnejše (ustreznejše), kajti tak je naraven tok evolucije vseh struktur, ki se pojavljajo v naravi in družbi.

Tretji vidik: ekonomija

Ekonomija je v splošnem precej fleksibilen izraz, ki se ga da aplicirati na zelo različne pojme, in je kot tak več kot primeren tudi za opis tretjega vidika družbe v kakršnikoli pojavni obliki. Slovenski izraz za ekonomijo je gospodarstvo, ta pa očitno implicira pojem gospodarnosti. Gospodarnost pa lahko opazimo marsikje, v naravi in družbi; tako kot ljudje (načeloma) težimo k čimbolj gospodarni izrabi virov, tako to počnejo tudi živali in rastline, pravzaprav vse, kar biva.

Ezoterično ime za tretji vidik je dejavna inteligenca, to pa pomeni, da tretji vidik zapoveduje inteligentno obnašanje. Po ezoterični teoriji tudi vsakemu od vidikov vlada en kozmični zakon, in zakon tretjega vidika se imenuje zakon ekonomije. Ta zakon pravi, da se življenje pod njegovim vplivom obnaša tako, da poskuša z določenim vložkom energije doseči čim boljši izkupiček oziroma da želi doseči določen cilj s čim manjšim vložkom (tako obnašanje imenujemo inteligentno). Najbolj očiten izraz takšnega obnašanja v okviru človeške družbe pa je prav ekonomija, od tod tudi izvira ime zakona tretjega vidika.

Kaj razumemo pod besedo “ekonomija”, če govorimo o:

• državi: ekonomija oz. gospodarstvo v običajnem pomenu besede, makro-ekonomija
• podjetju: ekonomika poslovanja (mikro-ekonomija)
• družini: gospodinjstvo oz. družinska ekonomija

Ekonomijo (gospodarjenje) lahko opazujemo v različnih oblikah družbe, makroekonomija se nanaša na večje družbene skupine (kot je npr. država), mikroekonomija pa na manjše (podjetje). Tudi osnovna družbena celica, kot včasih rečemo družini, ne glede na to, da je utemeljena predvsem na drugem vidiku (ljubezni), ima svojo ekonomijo – to je gospodinjstvo, ki je odraz tretjega vidika na tem mikro nivoju.

Pregledna primerjava

Zgoraj navedeni pojmi v zvezi s tremi vidiki delujejo morda nekoliko nepovezano, zato bi bilo koristno, če si jih ogledamo v pregledni tabeli enega ob drugem. V zgornjem delu tabele so navedeni izrazi, ki jih povezujemo z vsakim od treh vidikov in veljajo na splošno, ne glede na to, v kakšno zvrst sodi pojem, ki mu poskušamo tri vidike identificirati. V spodnjem delu tabele pa imamo primerjalni pregled med vidiki posameznih oblik družbe, kot tudi družbo kot abstraktnim pojmom. Iz te primerjave se da lažje razumeti, zakaj so bili izbrani izrazi za tri vidike družbe ravno politika, sociala in ekonomija.

Težave z izrazom “sociala”

Kakorkoli že beremo zgornjo preglednico, vedno nekoliko izstopa izraz “sociala” - zdi se, kot da nekako ne bi spadal zraven. Medtem ko se v besedah “politika” in “ekonomija” jasno odraža njun pomen na nivoju države, se zdi beseda “sociala” nekoliko preozka za pomen, ki ji je pripisan v preglednici vrstico nižje. Kot vidimo, v drugi vidik države spada poleg sociale v ožjem smislu (socialnih transferjev) še marsikaj drugega, kar ima opraviti z odnosi, subjektivnostjo oziroma altruizmom. Dejstvo, da nimamo ustreznega izraza, ki bi pokril vso drugovidično dejavnost na nivoju države, govori dve stvari. Najprej to, da sta prvi vidik (politika) in tretji vidik (ekonomija) precej dobro organizirana vidika moderne države, tako da ju dojemamo kot celovita pojma, in zato imamo zanju tudi splošno sprejeta izraza; medtem ko je drugi vidik države toliko zapostavljen, da niti krovnega izraza zanj ne premoremo. In drugič, da se kot človeštvo niti ne zavedamo, da sploh obstajajo trije vidiki česarkoli – če bi se tega zavedali, bi verjetno vse stvari poskušali gledati skozi to prizmo (natančno to poskušamo početi na tem spletišču), zato bi verjetno že zdavnaj našli ali izumili kak krovni pojem, ki bi izražal celotni drugi vidik družbe.

Bistvo izraza “sociala” kot krovni izraz za drugi vidik družbe je v medčloveških odnosih (in ne v denarnih nakazilih, ki so le eden od izrazov teh odnosov). Morda pa bi namesto izraza “sociala” lahko uporabljali kakšnega drugega, bolj ustreznega? Poskusimo sledeč mentalni eksperiment: namesto “sociala” uporabimo izraz “kultura”. Njegov ožji pomen se nahaja v razpredelnici, skupaj s socialo, šolstvom, sodstvom, itd.. kot eno od področij drugega vidika v državi. Vendar lahko kulturo razumemo tudi širše: npr. način obnašanja v družini (torej družinski odnosi) so tudi ena oblika kulture; tudi odnose v podjetju vedno pogosteje označujemo z izrazom kultura podjetja (bolj znana je angl. različica corporate culture); in konec koncev lahko tudi vse odnose v neki državi označimo kot kulturo tamkajšnjega naroda. Skratka, če stvari malce širše pogledamo, lahko najdemo različne izraze, povezane z drugim vidikom družbe, ki imajo sami po sebi običajno ožji pomen, a metaforično izražajo ravno bistvo drugega vidika družbe: medsebojne odnose, ki temeljijo na ljubezni, altruizmu in subjektivnemu dojemanju drugih.

Ker pa noben od zgoraj predlaganih nadomestnih izrazov (sociala ali kultura) v ljudeh ne vzbudi ustrezne prve asociacije (ta je pri obeh verjetno: strošek), je toliko bolj pomembno, da se začne uporabljati ustreznejši, celovitejši izraz. Najpomembnejši cilj tega spletišča je natančno ta: da uveljavi izraz drugi vidik kot bolj ustrezen, polnejši, celovitejši izraz za področje medčloveških odnosov, ne glede na to, v kakšni pojavni obliki družbe jih preučujemo.

Prepletenost treh vidikov družbe

Trije vidiki česarkoli seveda niso tri ločene stvari, ampak so le trije pogledi na neko širšo celoto. Tako tudi družbe ne moremo deliti na tri vidike, temveč jo lahko s treh vidikov le opazujemo. Pri tem lahko ugotavljamo, kako se ti trije vidiki medsebojno prepletajo in kakšni so učinki enega na drugega.

Na tem mestu je potrebna krajša digresija. V članku o treh vidikih evolucije smo si že ogledali, kako evolucija (narave, družbe) vpliva na izraznost oz. moč posameznih vidikov. Ugotovili smo, da evolucija teče od tretjega vidika preko drugega k prvemu. Torej, najprej se razvije, pridobi vpliv in moč nad evolucijo tretji, t.j. objektivni vidik. V primeru človeške družbe bi mu rekli ekonomski vidik. Šele dosti kasneje se začne razvijati in pridobivati vpliv nad vsakodnevnim življenjem drugi, subjektivni vidik, ki bi ga v človeški družbi lahko imenovali kulturni/socialni vidik. To niti ni neka posebej izstopajoča trditev: tudi antropologija ugotavlja, da je človek nehal bistveno razvijati telesnost (pojavnost) že pred davnimi tisočletji, in da je tisto, kar razvija sedaj, pravzaprav njegov notranji vidik, to je kultura. Skratka, ezoterični postulat o razvoju treh vidikov ne bi bil sam po sebi nič posebnega, če ne bi imel še dveh dodatnih poudarkov, ki pa jih v znanosti ne najdemo. Prvič to, da poleg pojavnega in notranjega vidika obstaja še en, ki ga imenujemo intencionalni vidik, ta pa pride na vrsto v evoluciji najkasneje. (Ker ga v človeški evoluciji še nismo zares dosegli, ga tudi ne moremo dobro opazovati skozi zgodovino – opazujemo lahko le njegove blede odseve, ki pa ne tvorijo jasne slike o njegovi pravi naravi.) In drugič, ezoterika pravi, da je zaporedje razvoja tretji → drugi → prvi vidik univerzalno in da se po tej shemi razvija ves kozmos, človek pa, kot mikrokozmos, ta arhetip razvoja le posnema.

Tako da, če želimo opazovati moderno družbo skozi tri vidike, je nadvse pomembno,  da se zavedamo zgoraj omenjenih dejstev. Človeška zgodovina je pravzaprav zgodovina razvoja predvsem tretjega vidika: najprej telesnosti človeka kot vrste, nato pa še ekonomije kot načina sobivanja. Vemo pa, da trije vidiki, čeprav se razvijajo zaporedno, vedno obstajajo sočasno. V obdobju, ko se razvija tretji vidik, seveda obstajata tudi drugi in prvi, vendar kot rečeno, sta le v zametku in nimata večjega vpliva na evolucijo človeštva kot celote. Zato lahko skozi človeško zgodovino opazujemo tudi “razvoj” sociale/kulture in politike, vendar je ta “razvoj” možno zaslediti le pri posameznikih in ne družbi kot celoti. In če pri sociali/kulturi lahko še nekako opazimo sledi napredka, jih pri politiki le stežka najdemo (pa še to le v zadnjih dveh stoletjih). Razlog je seveda preprost, če razumemo ezoterični model razvoja: čas za razvoj politike kot prvega vidika družbe je še tako odmaknjen v prihodnost, da zdaj ta ne more najti svojega pravega izraza. Stvar je namreč pogojena z ozaveščenostjo pripadnikov družbe, trenutno pa je zavest ljudi nekje na prehodu od tretjega vidika k drugemu. In še to le pri nekaterih ljudeh, kar precej pa jih ima zavedanje še globoko pod vplivom tretjega vidika.

Nižji vidik mora služiti višjemu

Ob koncu evolucijskega ciklusa morajo biti vsi trije vidiki v pravilnem medsebojnem odnosu. Ta odnos lahko povzamemo z besedami: nižji vidik mora služiti višjemu. Ali povedano drugače, tretji vidik mora služiti drugemu, drugi pa mora služiti prvemu. Vendar je to opis končnega stanja. Evolucija je dolgotrajen proces, ki le počasi pripelje skozi kopico vmesnih stanj in intervalov do tega končnega stanja. Oglejmo si primer jabolka in njegovih treh vidikov: tretji vidik ali pojavnost predstavlja njegova lupina, drugi vidik ali kvaliteto predstavlja njegovo meso in prvi vidik ali bistvo predstavljajo peške. Ker je jabolko primer že dokončane evolucije, so tudi njegovi trije vidiki v ustreznem medsebojnem odnosu: lupina služi notranjosti (mesu) tako, da ga ščiti pred zunanjimi vplivi, meso pa služi peškam tako, da v primeru kaljenja peške iz mesa črpajo energijo za rast, dokler poganjek ne zmore samoprehranjevanja (fotosinteze).

V primeru človeške družbe bomo nekoč dosegli sledeče končno stanje (ki pa sedaj še zdaleč ni doseženo): tretji, ekonomski vidik, bo služil drugemu, socialnemu, le-ta pa bo služil političnemu vidiku. Hmm, kaj res? Če se še da načeloma strinjati s prvim delom te trditve, namreč da naj bi ekonomija služila sociali (in ne obratno, kot je to dandanes praksa), pa je drugi del dosti težje razumeti. Sociala da naj bi služila politiki? Saj to vendar ne more biti res, mar ne bi moralo biti kvečjemu obratno? No, za razumevanje te trditve je treba pogledati daleč, res, zelo daleč v prihodnost, ko bo politični vidik družbe našel svoj pravi čas za razvoj, takrat, ko bo razvoj drugega, socialnega vidika družbe že v večji meri dokončan (sedaj se ta šele zares pričenja). Takrat, v daljni prihodnosti, politike ne bo več predstavljala kopica ljudi, ki bi iz svojih večinoma sebičnih in kariernih razlogov jemala državo kot peskovnik, v katerem se kot otroci igrajo “zemljo krast’”, seveda na račun vseh ostalih. Današnja politika je v resnično infantilni fazi, ki praktično v ničemer ne odseva tega, kar bi ta (nekoč) morala biti: usmerjevanje družbe v skladu s planetarnim načrtom evolucije. Politika se bo, ko bo prišel njen čas, učila prepoznavati voljo planetarnega logosa (bitja, katerega telo je ves planet) in delovati v skladu z njo. Ta višja volja, ki je v resnici prvi vidik našega celotnega planeta, se na Zemlji odraža v planetarnem načrtu, ki ga ezoterika imenuje “načrt ljubezni in luči”. Ko bo človešvo nekoč poučeno o obstoju tega načrta in ko se bo prepoznalo kot del njega, bo sčasoma začelo težiti k temu, da bi v tem načrtu zavestno sodelovalo. Takrat bo politika plemenit poklic, rezerviran za tiste redke posameznike, ki bodo znali ujeti vibracijo volje planetarnega logosa in jo posredovati ljudem v obliki smernic družbenega razvoja.

A človeštvo je od tega obdobja, ko se bo razvijal prvi vidik, še zelo, zelo oddaljeno (mnoga tisočletja). Tisto, kar bi nas moralo skrbeti sedaj, je razvoj drugega, socialnega vidika in njegov odnos s tretjim, ekonomskim vidikom. Ta bi moral sčasoma postajati tak, da bi ekonomija vedno bolj služila sociali. To se seveda v določenem obsegu že dogaja, vendar v tem procesu prihaja do večjih zastojev. Če smo v 20. stoletju z ustreznim obdavčenjem kapitala in uvedbi mnogoterih socialnih programov nekoliko pristrigli peruti laissez-faire kapitalizmu 19. stoletja in prelili del ekonomskih učinkov v socialno sfero, pa se od konca 20. stoletja naprej zdi, da je kapitalizem doživel comeback, še posebej po zlomu komunizma, ko je zavzel vlogo (edine) dominantne ideologije. Vendar je to le začasen trend, ki se ravno v sedanjem času končuje: namreč s pojavom svetovne ekonomske krize se več kot jasno kaže, da je kapitalizem v svojem bistvu družbena ureditev s poudarkom na ekonomskem vidiku, ki pa za današnjo stopnjo evolucije ni več ustrezna podlaga. To lahko ponazorimo s sledečo primero: ne glede na to, kako dovršene so bile zadnje izdelane kočije in kako okorni so bili prvi avtomobili, je bila zamenjava paradigme vozil slej ko prej neizogibna. Tako je tudi s paradigmo, na kateri temelji družbena ureditev: ta lahko temelji bodisi na drugem/socialnem bodisi na tretjem/ekonomskem vidiku. Tako ima kapitalizem mnogo različnih obrazov (implementacij), ki so v svojih ureditvah lahko zelo zapletene in služijo kot umetelno izdelane kočije, a razvoja se ne bo dalo ustaviti: prej ko preidemo na “avtomobile”, bolje bo. Prvi tak “avtomobil”, ki se je razvijal v socialističnih državah vzhodnega bloka, je bil očitno slab in ni služil skorajda nikomur – bil je sicer zgodovinsko zanimiv, a neuspel eksperiment. Drugi, ki so ga izumile npr. skandinavske države, pa je že nekoliko boljše vozilo (ta avto, iz zanimivih propagandnih razlogov, njegovi uporabniki pravzaprav imenujejo “kočija na alternativni pogon”, da si ne bi nakopali srda pri velikih izdelovalcih kočij, ki so monopolisti na področju izdelave “vozil”  in ne marajo “avtomobilov”).

V postmodernem, potrošniškem kapitalizmu, v katerem se trenutno nahajamo, je ekonomija sama sebi namen in njen namen ni služiti komurkoli, še najmanj ne socialnemu vidiku. Tovarne proizvajajo, da bi prodale in zaslužile, ne pa da bi resnično zadovoljile potrebe človeštva. Izdelki se reklamirajo, da bi se prodali, tem bolj, kolikor je naravna potreba po njih manjša. Storitve se opravljajo, ne zato, ker bi jih ljudje resnično potrebovali, temveč zato, da denar kroži. Celotna paradigma obstoječe ekonomije, še posebej pa finančnega sektorja, temelji namreč na neprestanem kroženju denarja, pa tudi, če le-ta ničemur ne koristi. Tako Kitajci s svojimi ogromnimi izvoznimi presežki, namesto, da bi jih porabili za izgradnjo infrastrukture doma, za izobraževanje lastnih državljanov, za dvig kvalitete zdravstva, kulture, sociale, šolstva in še česa drugovidičnega, raje investirajo v obveznice ameriškega javnega dolga. Zato, ker ekonomija ne služi sociali, temveč sama sebi. Važno je le, da denar kroži – tudi če to kroženje nima nobenega posebnega smisla. To je čisti ekonomski larpurlartizem, in je daleč od tega, čemur naj bi ekonomija v drugovidični družbi služila – namreč ljudem.

Organizacija družbe prihodnosti

Če vzamemo ezoterični tri-vidični model kozmosa (in vsega, kar je v njem) kot resno izhodišče za premislek o organizaciji družbe, lahko na tej podlagi malce špekuliramo o morebitni družbeni ureditvi v prihodnosti. Predpostavimo, da tri-vidični model drži, in da se bo človeštvo sčasoma zavedelo njegovega pomena. Morda bo poskusilo uskladiti svojo družbeno ureditev s tem velikim arhetipom, zato bo nekoč želelo postaviti institucije, ki ta arhetip odsevajo. Vprašajmo se, kako bi lahko bile organizirane takšne institucije.

Pri tem se lahko zgledujemo po nekaterih tri-vidičnih ureditvah, ki že obstajajo. Prva in za nas najpomembnejša taka ureditev je ureditev Belega bratstva, petega kraljestva narave (človeštvo je četrto), katerega člani so t.i. mojstri modrosti. Gre za skupino samouresničenih ljudi, ki so že končali človeško fazo evolucije in prešli v naslednjo. Njihova skupnost je razdeljena na tri velike oddelke: oddelek prvega vidika vodi Manu, oddelek drugega vidika vodi Bhodisattva, in oddelek tretjega vodi Mahačohan. Detajli sicer niso pomembni, važno je predvsem videti, kako je v njihovi skupnosti implementiran arhetip treh vidikov. Zanimivo je, da smo tovrstno ureditev posnemali tudi v nekaterih človeških družbah. Najbolj resno so ta zgled vzeli v nekaterih ezoteričnih skupinah, med njimi je zelo znana ureditev (nekdanje) organizacije Golden Dawn, katere vrh je tvoril triumvirat, ki so ga predstavljali: imperator (vladar) kot predstojnik prvega vidika, praemonstrator (učitelj) kot predstojnik drugega vidika in cancellarius (administrator) kot predstojnik tretjega vidika.

Tudi, če se premaknemo iz slabo poznanega sveta ezoteričnih krogov v bolj vsakdanji svet, lahko odseve tovrstne ureditve najdemo vsepovsod. Morda še najpomembnejši primer, ker je bil prvi tak v zahodnem svetu, je ameriška ustava s svojo slavno razdelitvijo odgovornosti (checks and balances), ki oblast deli na tri veje: zakonodajno (prvovidično), sodno (drugovidično) in izvršno (tretjevidično). Ob tem seveda ne moremo spregledati dejstva, da so bili glavni tvorci ameriške ustave vsi po vrsti prostozidarji, kar pa nedvomno pomeni, da so svoje ezoterično znanje (in ureditev, ki jo pozna tudi prostozidarstvo) le prenesli na eksoterično družbo, torej državo. Ta ureditev pa je postala v zadnjih dvesto letih precej uveljavljen model, seveda z določenimi prilagoditvami, za marsikatero državno ureditev.

Institucijo, ki jo danes pri nas imenujemo vlada, in za katero nekako podzavestno razumemo, da nam ta pač vlada, smo v prejšnjem sistemu imenovali izvršni svet. Neverjetno, a resnično: prejšnji izraz je veliko bolje opisoval to, čemur naj bi ta institucija služila: ne prvemu, temveč tretjemu vidiku (administriranju oz. izvrševanju volje). Razen seveda, če smo si s prehodom v samostojno državo premislili in ustoličili vlado za zakonodajalca, za nosilca prvega vidika. A menda imamo za to funkcijo še vedno posebno inštitucijo, namreč parlament (nekdaj imenovan skupščina) naj bi bil prav to – zakonodajni vidik. Čemu je torej namenjena vlada, če ne vladanju?

S tem, ko smo svojo družbeno ureditev premaknili iz socializma v kapitalizem, je prišlo tudi do preureditve poudarkov posameznih institucij. Izvršni svet, ki naj bi le izvrševal voljo institucije, zadolžene za prvi, zakonodajni vidik, je nenadoma postal tisti, ki to voljo ne le izvršuje, temveč tudi definira. S tem sta se močno prepletla prvi in tretji vidik že znotraj politike – je potem sploh še čudno, da se prepletata tudi v družbi kot celoti: namreč, da je politika postala zlizana z ekonomijo? Gre enostavno za to, da si tretji vidik, v kakršnikoli obliki pač že, prilašča moč prvega vidika, tako združena pa skupaj izkoriščata drugega.

In kje je v vsej tej zgodbi sploh zastopan drugi vidik? V okviru razdelitve oblasti na tri veje je od vseh drugovidičnih področij (šolstvo, zdravstvo, sociala, delo, sodstvo, religije, itd..) edino sodstvo zastopano na najvišjem možnem nivoju. Religija je bila izločena iz države že zdavnaj (ampak le zato, ker je imela prvovidične aspiracije, namreč željo vladati), področje organiziranega dela in sociale je razparcelirano med sindikate in nevladne organizacije, šolstvo in zdravstvo pa sta pod močnim vplivom prvovidičnih in tretjevidičnih institucij (parlamenta in vlade). Skratka, že iz te razdelitve moči se da zaznati, da drugi vidik družbe ni percipiran kot celovit, pomemben segment, tako kot sta to politika in ekonomija. Kar seveda ima svoje posledice.

Za primerjavo: v ureditvi Belega bratstva je drugi vidik ne le enakovredno zastopan skupaj s prvim in tretjim, temveč mu tamkajšnja ureditev priznava tudi posebno mesto: predstojnik oddelka drugega vidika (imenovan Bhodisattva - kar je naziv funkcije, ne ime posameznika) je hkrati tudi predstojnik celotnega Belega bratstva. Temu se ne gre čuditi, saj Belo bratstvo predstavlja prav drugi vidik celotne planetarne evolucije, zato je logično, da je drugi vidik v njegovi ureditvi tako poudarjen. Človeštvo se nahaja deloma pod drugim, deloma pod tretjim vidikom, vendar pa drugi vidik znotraj človeštva počasi pridobiva vedno večji pomen, kar bi se moralo nekoč odraziti tudi v ustrezni družbeni ureditvi.

Težko je sedaj reči, kakšna bo organizacija družbe v prihodnosti, vsekakor pa lahko upravičeno domnevamo, da bo drugi vidik družbe sčasoma pridobival na vplivu. In pri vsem skupaj gre ravno za to – za pridobivanje vpliva. Vsak od treh vidikov družbe ima svojo moč: prvi ima moč vladanja, tretji moč financiranja in drugi… drugi ima moč ljubezni. In če je moč ljubezni podobna sili gravitacije (ta je najšibkejša sila v vesolju, v primerjavi z elektromagnetično in jedrskima silama, pa ima kljub temu največji vpliv na večje razdalje), potem tudi za moč ljubezni lahko rečemo, da premika gore (civilizacije), čeprav tega niti ne opazimo. A samo pomislimo, kaj vse je odvisno od nje: od najbolj očitno drugovidičnih razmerij, kot so medosebni in družinski odnosi, do družbenih vezi, ki jih tvorijo različna društva (športna, prostovoljska, itd..), socialne mreže (bodisi državne ali samo-organizirane), pa vse do ekonomskih odnosov, ki tudi ne morejo funkcionirati brez prisotnosti drugega vidika, ki v tovrstne odnose prispeva zaupanje in odgovornost (velja za trgovino in poslovanje nasploh, še posebaj pa je na zaupanje občutljiv finančni sektor, kot smo lahko ugotovili v zadnjem času). Rušenje prisotnosti drugega vidika v kateremkoli družbenem področju ruši družbo kot celoto, medtem ko krepitev drugega vidika družbo kot celoto krepi. In to je vsa poanta tega pisanja.

Ezoterika kot veda

Najlažje je začeti zgodbo o ezoteriki tako, da enostavno rečemo, da je veda. To vsekakor drži; ezoterika je namreč v svoji osnovi korpus nekega védenja oz. znanja, ki je dovolj bogat in konsistenten, da si zasluži oznako vede. Podobno kot matematika, fizika, ali kemija, je tudi ezoterika neko področje človekovega raziskovanja, ki pa se, za razliko od ostalih znanstvenih disciplin, ukvarja z notranjim in ne zunanjim svetom. Razliki med ezoteriko in znanostjo se bomo bolj natančno posvetili nekoliko kasneje, sedaj si oglejmo le, kaj ezoteriko definira.

Definicija: »Ezoterika je veda o drugem vidiku vseh stvari«.

Poglejmo si, kaj to pomeni. Spletne strani, ki jih berete, so že v osnovi posvečene konceptu drugega vidika, zato bomo ezoteriko definirali prav s tem izrazom. Kaj je drugi vidik, smo že obširno pisali v seriji uvodnih člankov, zato tukaj ne bi ponavljali vsega zapisanega. Na kratko povzamimo le, da je drugi vidik kogarkoli ali česarkoli njegova notranjost, njegova subjektivnost, njegova duša. To velja za vse pojme, tako za živa bitja, predmete, pojave, kot tudi za bolj abstraktne pojme, koncepte in ideje. Ezoterika se ukvarja prav s preučevanjem tega, drugega vidika, v vsem, kar obstaja, pravzaprav v vsem, kar je. V tem oziru se ezoterika bistveno razlikuje od znanosti, ta se namreč ukvarja le s tretjim vidikom, to je pojavnostjo vseh stvari, medtem ko se ezoterika predvsem z njihovo subjektivnostjo. Subjektivnost pa je nekaj, kar že po definiciji v znanosti ni zaželjeno, ta se ukvarja le s pojavi, ki so objektivni, torej merljivi in za katere velja načelo ponovljivosti pri enakih pogojih.

Kaj sploh pomeni beseda ezoterika? Koren te besede izhaja iz grške besede “eso”, kar pomeni znotraj, notranji. Ezoterika je tako veda o notranjosti stvari. Ima pa ta beseda še eno konotacijo, namreč notranje lahko pomeni tudi skrito. In iz tega pomena izvira njena včasih tako poudarjana skrivnostnost. Vendar ta pojem skritosti ne izvira samo iz tega, da bi bila ta veda tako zelo skrivana pred ljudmi (kar do neke mere drži), temveč tudi iz tega, da je področje njenega proučevanja notranjost, ki je “skrita” izza pojavnosti. Ta pa je skrita ravno toliko, kolikor se nam je ne ljubi odkriti. Z odkrivanjem notranjosti postajajo stvari vedno bolj jasne in razkrite, to pa počasi pripelje do eksoteričnih ved. Antonim besedi “ezo” je beseda “ekso”, ta pa pomeni zunaj, zunanje. Neizbežna usoda vsakršnega ezoteričnega védenja je, da slej ko prej postane eksoterično znanje. Zakaj? Ker se tako odvija kozmični proces manifestacije; ta povzroča, da tisto, kar v nekem trenutku obstaja le kot zametek, kot nemanifestirana ideja ali koncept, sčasoma pridobi konkretnejšo obliko in se tako manifestira. Tisto, kar je bilo sprva notranje in brez pojavnosti (ezo), sćasoma postane zunanje (ekso). To velja za vse pojme tega kozmosa, zakon manifestacije je univerzalni zakon, zato velja tudi za vse oblike védenja. Ezoterika je potemtakem notranja veda iz dveh razlogov: prvič zato, ker raziskuje notranjost (drugi vidik) vseh stvari, in drugič zato, ker je to veda, ki še ni postala manifestirana, kar pomeni, da njen korpus védenja ni dovolj razširjen in široko sprejet, da bi mu lahko rekli eksoteričen. To se tudi ne bo nikoli v celoti zgodilo, kajti ezoterika je kot podzemno rečno jezero, ki ima svoj pritok in odtok. Na strani odtoka, ko le-ta privre na plano, naletimo še na eno jezero, jezero znanosti. Ta ima mnogo pritokov, a le eden (relativno ozek) prihaja iz ezoteričnega jezera. Večji del znanstvenega jezera znanja se namreč napaja iz drugih raziskovalnih virov. A vrnimo se k ezoteričnemu jezeru, tudi ta ima svoj pritok: izvira iz vrelca, ki se imenuje večna modrost. To je pritok z neskončnim virom védenja, ki nima ne začetka, ne konca. Ta bo večno polnil jezero ezoteričnega nauka, ne glede na to, kolikšen del bo iz njega odtekel v jezero eksoterične znanosti. In prav je, da del odteče – le tako se lahko ezoterično védenje manifestira – postane konkretno zanje.

S čim se ezoterika pravzaprav ukvarja? Rekli smo sicer, da se z notranjostjo vseh stvari, a to je vendarle nekoliko preveč abstrakten odgovor. Povejmo konkretno: glavni steber ezoterične vede je nauk o evoluciji. Vendar pozor, gre za evolucijo v najširšem smislu, ne (le) tako evolucijo, o kakršni je govoril Darwin. Gre za evolucijo celotnega univerzuma, tako za nastanek in razvoj nebesnih teles (zvezde, galaksije, in njihove skupine), kot tudi za razvoj planetarnega življenja. Tako da v okviru ezoterike na splošno govorimo o kozmični evoluciji, vendar jo v praksi delimo na makro- in mikrokozmično. Razlog za to delitev je precej pragmatičen: o mikroevoluciji (nastanku in razvoju človeka) vemo veliko več kot o makroevoluciji (nastanku in razvoju kozmosa). Vendar je treba poudariti, da gre za en sam evolucijski proces, ki se na vseh nivojih, mikro ali makro, ravna po enakih (ezoteričnih) principih oz. zakonih.

Zakaj je evolucijski nauk tako zelo pomemben, postane očitno, ko si ogledamo, kaj so temeljna vprašanja, s katerimi se ezoterika ukvarja. Ezoteričnemu nauku lahko rečemo tudi ezoterična filozofija, in to ne brez razloga. Ukvarja se namreč s temeljnimi eksistencialnimi vprašanji, kot so: kdo smo ljudje, od kod prihajamo, kam gremo, ali ima življenje kak smisel, če smo ustvarjeni – kdo ali kaj nas je ustvaril/o, in ali imamo svobodno voljo, da delamo, kar želimo? To so tudi sicer temeljna filozofska vprašanja in v antičnih časih, ko še ni prišlo do diferenciacije znanstvenih disciplin, so bila to temeljna vprašanja mislecev, ki so bili hkrati filozofi, matematiki, fiziki, kemiki, sociologi, psihologi in še kaj…  A vrnimo se k evolucijskemu nauku. Ta je kot deblo drevesa, katerega veje, vejice in listi predstavljajo različna področja ezoteričnega védenja. Ezoterika se ne sprašuje le, od kod zavest (človeka ali česa drugega), temveč, kako se ta razvija skozi čas – evoluira. Ezoterika se ne sprašuje le, kako je zgrajen človek, temveč, kako se njegova zgradba spreminja skozi čas, kako evoluira. Ezoterika se ne sprašuje le, kako je nastalo ali je zgrajeno vesolje, temveč predvsem, kako se le-to razvija skozi čas, kako evoluira. V tem pogledu se precej razlikuje od znanstvenih disciplin, ki, večinoma, jemljejo opažene stvari kot bolj ali manj fiksne (z izjemo recimo astrofizike in delno geologije, ki po naravi stvari preučujeta daljša časovna obdobja). Ahilova peta moderne znanosti je, da je preveč diferencirana in opazuje preveč kratka časovna obdobja, zato ne more videti celote. Ezoterika pa se ukvarja prav s celovitim pregledom vsega, zato ni čudno, da je prav evolucija temelj ezoteričnega nauka.

Ezoterika kot duhovnost

Mnogo ljudi ezoteriko povezuje z duhovnostjo. Nekateri celo mislijo, da je to ena izmed oblik duhovnosti. To seveda ne čudi, vendar ni čisto pravilno. Odvisno sicer, kako razumemo besedo “duhovnost”. Ezoterika ni oblika duhovnosti v smislu kot so to različne religije, različna novodobna gibanja in razne prakse, kot so npr. vegetarijanstvo, alternativna medicina, astrologija ali hatha joga. Ezoterike se ne da spraviti v predalček, podoben prej naštetim, ker je v svojem bistvu ezoterika tisto, kar vse našteto preveva in jim nudi temelj. Po drugi strani pa ezoteriko lahko pojmujemo kot obliko duhovnosti, če ji ob bok postavimo vse religiozne sisteme na eni strani in vse filozofske sisteme na drugi. Pri čemer imamo že v izhodišču zanimiv problem ločevanja med tema dvema, kam naprimer uvrstiti budizem: med religijske ali med filozofske sisteme? Z ezoteričnega stališča med religijskimi in filozofskimi sistemi ni razlike: oboji so sistematizirani korpusi drugovidičnega védenja. In ravno to velja tudi za ezoteriko, vendar s to razliko, da so religiozni in filozofski sistemi nastajali ob določenem času, na določenem kraju, za določen krog ljudi (takratno civilizacijo), medtem ko je ezoterika, oziroma njeno idejno jedro, večna modrost, kot že ime pove, večna. To se sliši seveda zelo samovšečno, vendar kdor razume, od kod večna modrost zares izvira, lahko to trditev vzame bolj resno kot večina.

S čim se ukvarja duhovnost oz. kaj je cilj duhovnosti, kot jo pojmujemo v sodobni družbi? V zvezi s tem pojmom večinoma omenjamo rast, duhovno rast. In kaj pravzaprav pomeni duhovna rast? Pa smo spet pri evoluciji: duhovna rast je izraz, ki govori neki o etapi človekovega razvoja (v ožjem smislu) ali pa kar o celotnem človekovem razvoju (v širšem smislu). Ezoterika smatra, da je v jedru vsega, kar obstaja, duh. Tako je vsakršen razvoj, vsakršna rast, v principu duhovna rast. Pravzaprav, sodeč po ezoteriki, sploh ni nobene druge rasti kot le duhovna rast. Ta duhovna rast pa je razdeljena na etape, in različne etape se med seboj razlikujejo. Tako se človeško bitje nahaja na zelo ključni točki duhovnega razvoja, ko pride do pomembnega preobrata; namreč, evolucija do nekega trenutka poteka nezavedno, od tistega trenutka dalje pa zavedno. In ravno ta, zavedni del evolucije, ko ta nastopi pri posameznem človeku, običajno imenujemo duhovna rast v ožjem smislu oz. kar duhovnost. Duhovnost je tako poskus živeti življenje na tak način, da namenoma višamo vibracijo lastne zavesti. Kam jo višamo oz. proti čemu? Različne duhovne tradicije ta cilj različno poimenujejo, lahko mu rečejo bodisi rast k duši, razsvetljenje, zlitje z bogom, ni pomembno; važno je, da gre za dvigovanje zavesti proti drugemu vidiku stvari.

V zvezi s tem ezoterika pozna dvoje pristopov, dve poti, ki vodita proti zastavljenemu cilju. Imenujemo ju pot (raz)uma in pot srca. Človeka, ki hodi predvsem po poti uma, imenujemo okultist, človeka, ki hodi po poti srca, pa mistik. Ti dve poti pa vodita na isto goro, in se med seboj večkrat prekrižata. Tako človek po nekaterih odsekih (inkarnacijah) hodi po eni poti, po nekaterih pa po drugi. A obe poti se prepletata in za dosego cilja mora človek osvojiti spretnosti, kako hoditi tako po eni, kot po drugi. Okultist se uči (raz)umevati stvarstvo, ne le na tretjevidičen način (kot to tipično počnejo znanstveniki), temveč na bolj drugovidičen način. Razumeti mora, da so stvari med seboj povezane in da je diferenciacija univerzuma (dozdevna ločenost oblik) le iluzija nižjih ravni bivanja. Okultist se uči prodirati v svetove višjih ravni bivanja s svojim višjim umom, imenovanim abstraktni um ter z intuicijo. Tako raziskuje lastnosti energij posameznih ravni bivanja ter zakonov obstoja na teh ravneh. Ko je dovolj razvit, postane gospodar teh energij: z lastno voljo, ki vihti meč uma, ima pod nadzorom vse energije, ki tvorijo iluzijski svet (svet, ki ga običajno poznamo), zato lahko z njimi prosto razpolaga – rojen je mag. Na drugi strani pa je mistik tisti, ki za širitev lastne zavesti uporablja odskočno desko, ki je njegovo duhovno srce. To ni fizični organ, temveč drugovidično jedro človeka. Duhovno srce omogoča, da ob ustreznem stiku z njim doživimo mistično izkušnjo, to je izkušnjo transcendence. Transcendenca je stanje zavesti, pri katerem presežemo običajno izkušnjo ujetosti v fizično telo in se (začasno) zlijemo s svojim nesmrtnim, višjim jazom, to je človeško dušo (drugi vidik človeka). Mistik se s pomočjo povezovanja z drugim vidikom česarkoli uči identificirati drugi vidik, dušo, v vsem, kar je. To ga ščasoma dviguje iz običajnega zavedanja, ujetega v telesu, v širše zavedanje, ki vključuje ne le njega samega, temveč tudi njegovo okolico. Ta postaja vedno širša, dokler nekoč mistik ne postane zrel za dokončno razsvetljenje – ta pa prinese planetarno zavest. Nekje pod vrhom poti na goro razsvetljenja pa se mistična in okultna pot združita. Razsvetljenje namreč pomeni razsvetljenje uma (dobesedno, popolno osvetlitev vseh umskih kapacitet z lučjo zavesti), in noben mistik je ne more biti deležen, dokler ne razvije tudi tega pola. In obratno, tudi okultist mora priti v stik s svojim srcem, kajti samo razumevanje stvari še ne omogoča tudi občutenja drugega vidika, kar je pa nujen pogoj za zlitje z lastnim drugim vidikom, dušo.

Skratka, ezoterika je drugovidična veda, ki pozna duhovno pot človeka od trenutka, ko je ta nastal (in še malo prej) do trenutka, ko ta doseže svoj evolucijski cilj, to je razsvetljenje (in še malo dlje). Naloga ezoterike je ne le razlagati o obstoju te poti, temveč tudi nuditi praktične nasvete o tem, kako po tej poti stopati. In ravno tukaj je njeno presečišče z duhovnostjo: medtem ko nekatera duhovna izročila le delijo nasvete, kaj naj bi človek počel (naprimer religije), ezoterika zelo dobro pojasnjuje, zakaj naj bi to počel. Pri ezoteriki gre za bistveno višjo stopnjo transparentnosti nauka kot pri religijah, te namreč človeku dajejo napotke na podlagi bolj ali manj slepe vere, verjetja, da je nekaj tako kot pravi duhovnik; medtem ko ezoterika gradi most od tukaj, kjer smo zdaj, do tja, kamor bi morda želeli priti, s pomočjo izkušnje (srca) in razumevanja (uma). Za razliko od religij ezoterika pojasnjuje smiselnost vmesnih korakov in razloge, zakaj so stvari take, kot so – vsaj do mere, kolikor jih je pač človek zmožen razumeti.

Odnos do znanosti in religije

Mnogokrat se ezoteriko potiska nekako v isti koš z religijami, vendar je enačenje ezoterike z religijami ravno toliko upravičeno, kot enačenje ezoterike z znanostjo. In če v današnjem času rutinsko postavljamo religijo kot antipod znanosti, kam potemtakem spada ezoterika? Resnici na ljubo je treba povedati, da ima ezoterika nekatere stične točke tako z znanostjo kot religijo, a prav tako med njimi obstajajo pomembne razlike. Problem aktualnega modela ved, ki vsebujejo tako znanost kot religijo, je v tem, da je enodimenzionalen, in kot tak preveč preprost, da bi vanj umestili še ezoteriko. Marsikdo si namreč predstavlja spekter različnih ved oz. področij človekovega raziskovanja nekako takole:

Kot vidimo, so na levi strani bolj “trde”, bazične znanstvene discipline, ki počasi prehajajo v vedno mehkejše, nakar se spekter prevesi bolj v domeno metafizičnih disciplin, ki se na skrajnem desnem robu končajo s popolnoma teološkimi temami. Vprašanje pa se glasi: kam v ta spekter umestiti ezoteriko? Vprašanje je precej težko, ker se ezoterika ukvarja po eni strani s precej konkretnimi vedami, kot je ezoterična fizika, ezoterična kemija in podobno, kot tudi z zelo metafizičnimi vprašanji, kot je izvor zavesti in obstoj boga. Kam bi jo torej umestili? Na to vprašanje ne moremo odgovoriti v kontekstu, v okviru katerega je bilo zastavljeno. Prikazan model različnih ved je preozek, manjka mu (vsaj) še ena dimenzija. Odgovor je, da na premici, ki povezuje znanost in religijo, ezoterike ne moremo iskati. Zamisliti si moramo torej bogatejši model, ki prikazuje tisto, česar enodimenzionalni model ne more. Bolj ustrezen model bi bil takšen:

Zgornja shema prikazuje bistvo odnosa med ezoteriko, znanostjo in religijo. Ezoterika je pravzaprav izvor, iz katerega sta znanost in religija nastali, zato je ne gre iskati na premici med njima, temveč v dimenziji izven njiju. Če premica med znanostjo in religijo tvori enodimenzionalni spekter ved, potem ezoterika sodi izven tega spektra; še več, kot vrh trikotnika tvori osnovo, iz katere je ta spekter nastal. Ta je namreč nastal z diferenciacijo ezoteričnega védenja, znanost je postala izključno tretjevidična veda, religija pa izključno drugovidična. A vendar ni tako preprosto: z razcepitvijo ezoterike (večne modrosti) na drugovidične in tretjevidične vede je prišlo tudi do izkrivljanja celote in oba pola sta zdrsnila vsak v svojo skrajnost, ne meneč se za ugotovitve z “nasprotnega brega”. Dejstvo je, da se celote ne da prepoznati le z enega zornega kota. Tako, kot fizičnega objekta ne moremo popolnoma opisati z manj kot treh zornih kotov, tako tudi resnice o obstoju vsega, kar je, ne moremo opisati z manj kot treh vidikov: vidikov intencionalnosti, subjektivnosti in objektivnosti. Če prvi vidik, intencionalnost, za trenutek spregledamo (ker v okviru človeške evolucije še ni prišel na vrsto), pa je za drugega in tretjega nadvse pomembno, da ju obravnavamo povezano. Razcepitev ved na drugo- in tretjevidične (nekje od renesanse dalje) je pripeljala do dveh tako različnih zornih kotov, da sta videti medsebojno nepomirljiva. A ravno tukaj nastopi ezoterika: kot “zarodna celica” tako religije kot znanosti v sebi vsebuje potencial tako drugo- kot tretjevidičnih ved.

Razlika med ezoteriko in znanostjo

Najpomembnejša značilnost znanosti je, da temelji na metodologiji, ki ji pravimo znanstvena metoda. Ta predstavlja zunanji okvir znanosti, preko katere raziskovalec ne more in ne sme stopiti, če se še želi imenovati znanstvenik. Znanstvena metoda je utemeljena na sosledju opazovanja, formuliranja hipoteze, napovedovanja posledic hipoteze in preverjanja le-teh z eksperimentom. Vse to pa je mogoče izvajati le, če so dogodki, ki jih opazujemo, merimo in preverjamo, objektivni, torej ponovljivi in preverljivi. To pomeni, da so neodvisni od opazovalca, od subjekta. Ta pristop, čeprav zelo koristen in uporaben na celemu spektru področij, pa ima svojo naravno mejo. Z njim se ne da proučevati notranjega, subjektivnega, drugega vidika dogajanja. Najprej zato, ker za opazovanje notranjega vidika ne moremo uporabljati mehaničnih ali električnih, skratka objektivnih naprav. Subjektivnost lahko opazujemo le subjektivno. To pa povzroča težave s ponovljivostjo, preverljivostjo in statistično obdelavo zaznanih dogodkov. Znotraj znanosti imamo seveda tudi bolj drugovidične vede, ko jih imenujemo socialne oz. družboslovne. A vendar znanost tudi pri njih poskuša raziskave stlačiti v objektiven, tretjevidični model: s čim večjim številom sicer subjektivnih meritev in njihovo statistično obdelavo poskuša iz njih izločiti drugi vidik in narediti tretjevidični ekstrakt, ki pa predstavlja samo eno faseto opazovanega dogajanja. Žal pa potem znanost te rezultate razglaša kot celotno resničnost, kar pa seveda ne drži, in to ravno zaradi izločitve višjih vidikov.

Znanost pozna dva načina spoznavanja sveta, medtem ko ezoterika pozna tri. V tem pogledu je ezoterična metoda, če lahko temu tako rečemo, bogatejša za enega od spoznavnih načinov. Znanost izgrajuje svoj model sveta, svoj bazen znanja, bodisi s konkretnim zaznavanjem prek čutil, bodisi s sklepanjem. Vso znanje, kar ga je znanost dosedaj nagrmadila, tako izhaja bodisi iz direktnega opazovanja sveta, ali pa iz logičnih pravil, ki iz opaženih dejstev razširijo korpus znanja še na njihove logične posledice. In tukaj se zgodba, vsaj kar se znanosti tiče, konča. Ezoterični način spoznavanja sveta pa vsebuje še tretjo pot pridobivanja védenja, to je intuicija. Medtem ko je zaznavanje prek čutil funkcija fizičnega telesa in sklepanje funkcija mentalnega telesa, je intuicija funkcija človekove duše, ta pa po naravi stvari sodi na raven bivanja, ki se nahaja višje od razuma. Intuicija pomeni direktni uvid, pomeni védenje brez razmišljanja. Ker je ta del človekovih sposobnosti pri večini ljudi še precej nerazvit (spet moramo vzeti v zakup evolucijo), ga znanost ne uporablja in ga sploh ne priznava kot enega izmed legitimnih načinov pridobivanja informacij. Ljudem, ki imajo tovrstne sposobnosti razvite, se znanost iskreno čudi in jih proglaša za genije (če delujejo v okviru znanosti, sicer pa jih ima za norce), njihove sposobnosti pa označuje kot nepojasnljive izjeme v naravnem redu stvari.

Razliko v raziskovanju med ezoteriko in znanostjo lahko ilustriramo še drugače. Ezoterika ima, za razliko od znanosti, opazujoč smer, od kje njeno védenje izvira, dva porekla: ascendentno in descendentno. Zaznavanje s čutili in sklepanje predstavljata ascendentno (“dvigujoče se”) poreklo, medtem ko intuicija predstavlja descendentno (“spuščajoče se”) poreklo. V čem je razlika med njimi, si lahko predstavljamo takole: zaznavanje s čutili je kot preprosto stanje na tleh in ogledovanje na tleh ležečih predmetov; sklepanje je gradnja stolpa iz predmetov, ki smo jih na tleh nabrali in plezanje na ta stolp, od koder se vidi dlje; medtem ko je intuicija podobna skakanju v zrak v upanju, da se bomo ujeli za nevidno vrv, ki visi nekje iz oblakov. Težava te vrvi je, da je sploh ne vidimo in da jo le redko ujamemo – zato mnogi ljudje niti ne poskušajo, ker menijo, da je skakanje v zrak in lovljenje “nevidnih vrvi” izguba časa. K temu prepričanju izdatno pripomore znanost, ki trdi, da nevidnih vrvi sploh ni in jih tudi ne more biti – če bi obstajale, bi jih znanost že zdavnaj opazila in vključila v svojo raziskovalno metodo. Težava s temi vrvmi je namreč, da so subjektivne in kot take so le stežka predmet znanstvene obravnave, kar pa še ne pomeni, da ne obstajajo.

Odnos med ezoteriko in znanostjo pa se da ponazoriti še z eno primerjavo. V znanosti se večkrat zgodi, da neka teorija drži, vse dokler se ne pojavi nova, boljša teorija, ki jo nadomesti. Ta mora biti konstruirana tako, da vsebuje vsa (pravilna) dognanja obstoječe teorije, ki jih dopolni tako, da vsebuje tudi nova dognanja in/ali popravi stara, če so morda napačna. Torej, gre za substitucijo ene teorija z drugo, pri čemer mora stara teorija, v tistem delu kjer je pravilna, veljati kot poenostavitev nove teorije pod posebnimi pogoji. Lep primer takega para teorij sta Newtonova in Einsteinova mehanika. Newton je zapisal nekaj zakonov o mehaničnem gibanju teles, ki so kot zaključena teorija konsistentni in jih uporabljamo še danes, čeprav vemo, da niso popolnoma natančni. Ne veljajo namreč pri velikih hitrosti, ki so blizu hitrosti svetlobe. Einstein je našel popravek, Newtonovim enačbam je dodal člen, ki ima neko težo le pri visokih hitrostih, kjer je v²/c² nezanemarljivo različen od nič. Če vanje vnesemo običajne hitrosti, se vse Einsteinove enačbe poenostavijo v Newtonovo obliko. Tako za odnos med Einsteinovo mehaniko in Newtonovo mehaniko velja, da Newtonova mehanika predstavlja poenostavitev Einsteinove pri relativno nizkih hitrostih. Podobno lahko rečemo, da za odnos med ezoteriko in znanostjo velja, da je znanost poenostavitev ezoterike pri relativno nizkih stopnjah zavesti. Tako kot za Einsteinovo relativnostno teorijo veljajo “dodatni” členi, ki opisujejo dogajanje pri višjih hitrostih, tako v okviru ezoterike veljajo določeni “duhovni” zakoni, ki opisujejo ustroj kozmosa pri višjih stopnjah zavesti, te stopnje zavesti pa predstavljata ravno drugi in prvi vidik. Znanost medtem ostaja le pri tretjem, najnižjem vidiku.

Razlika med ezoteriko in religijo

Medtem ko se znanost od ezoterike razlikuje ravno v tem, da se ukvarja le s tretjim vidikom stvari, pa je značilnost religije ravno v obratnem pristopu: zanima jo skoraj izključno drugi vidik, to je notranjost stvari (in ob tem še malce špekulira o prvem vidiku, namembnosti oz. smiselnosti vsega). Kako je prišlo do take usmeritve? Zgodba je zanimiva: če se ozremo do antike in še nekoliko čez lahko ugotovimo, da v tistih časih še ni bilo ločevanja med znanostjo in religijo. Svečeniki antičnih kultur so bili tudi znanstveniki tistega časa, izstopa predvsem “trikrat veliki” Hermes Trismegistos, ki je bil vladar, vrhovni svečenik in filozof starega Egipta. Njemu pripisujejo celo vrsto zanimivih odkritij, kot je npr. izum pisave, uvedba magičnih šol, in tako dalje. Tudi kasneje, v stari Grčiji, so bili misleci tistega časa hkrati znanstveniki in moralni filozofi, tako je imel Pitagora svojo pitagorejsko misterijsko šolo, Platon svojo Akademio, itd. Te šole so poleg matematike, astronomije in ostalih naravoslovnih ved imele v kurikulumu tudi drugovidične vede: etiko, filozofijo, teologijo in podobno. Skratka, smatrali so, da mora biti dobro formiran mislec podkovan tako v drugovidičnih kot tretjevidičnih področjih. Tako je veljalo vse do krščanstva…

V zvezi s krščanstvom moramo razumeti, da je to v svojem duhovnem jedru močno drugovidična religija. Kako, mar niso vse religije že po definiciji drugovidične? Odgovor je: ne, niso. Za razumevanje tega odgovora se moramo vrniti h koreninam krščanstva, v judovsko vero. Judovska vera je stara, zelo stara, pravzaprav niti ne vemo točno koliko. V vsakem primeru je judovstvo formirano v obdobju, ko je človeški evoluciji še močno vladal tretji vidik, oziroma se je ta šele razvijal. O drugem vidiku v takratni družbi ni bilo ne duha ne sluha, zato tudi religija, ki je takrat nastala, ni mogla imeti poudarka na drugem vidiku (ljubezni), temveč ga je imela na tretjem vidiku (inteligenci). Bistvo te religije je starozavezni izrek “oko za oko, zob za zob”, ki predstavlja ubeseditev zakona ekonomije, zakona tretjega vidika. Krščanstvo pa je prineslo močan popravek judovske vere, pravzaprav kar korenito spremembo. Bistvena ideja krščanstva je v novozaveznem reku “če te kdo udari, nastavi še drugo lice”, to pa predstavlja ubeseditev zakona drugega vidika, zakona duhovne ljubezni. (O zakonih treh vidikov smo že izdatno pisali v tretjem uvodnem članku.)

Po nekaj stoletjih, ko se je krščanstvo notranje utrdilo in kanoniziralo, je prišlo do pretiravanja z drugim vidikom. Krščanstvo je postalo fanatična drugovidična religija, kjer je bil drugi vidik (notranji svet) tako močno poudarjen, da ni bilo nobenega prostora več za tretji vidik, za pojavni svet. Posledica tega je bila, da se je v zvezde kovalo duh, vse kar je imelo zveze z materijo, pa je bilo zaničevano. Tako ni presnetljivo, da se je v tem času za dobro tisočletje (na področju Evrope) popolnoma ilegaliziralo kakršnokoli raziskovanje pojavnega sveta. To seveda ne pomeni, da tovrstnega raziskovanja ni bilo, le da ni bilo spodbujano s strani tistih, ki so bili nosilci oblasti (krščanska cerkev in z njo povezane vladarske rodbine). Zaradi te nasilne prekinitve so v tem času spoznanja antične znanosti precej zamrla, samega obdobja pa se spominjamo kot mračnega srednjega veka.

Z nastopom renesanse (renesansa pomeni preporod) je prišlo do ponovnega vzcvetanja raziskovalnega duha. Zaradi postopnega izgubljanja moči krščanske cerkve so na površino zopet priplavale ideje o raziskovanju tretjega vidika, o raziskovanju pojavnega sveta. Znova se je opazovalo zvezde in postavljalo heliocentrični sistem (ki je bil že znan in pozabljen od antike dalje), znova se je začelo počasi eksperimentirati na področju fizike, kemije, biologije. “Ekonom lonec”, ki ga je predstavljalo krščanstvo srednjega veka, je počasi popustil pod notranjim pritiskom in iz njega so skočile raznorazne naravoslovne znanosti, ki so postajale vedno bolj ločene ne le od drugega vidika, temveč tudi ena od druge. Tako dolgo zatajevanje tretjega vidika pod okriljem krščanstva je normalno pripeljalo do reakcije, ki je povzročila sicer postopno, a na koncu popolno ločitev znanosti od religije. S tem se je znanost osamosvojila, in se utemeljila kot tretjevidična veda, kar ostaja še danes. Cel proces je sicer trajal nekaj stoletij, a sedaj smo natančno tukaj: religiji (krščanstvu) je ostal le drugi vidik, znanost pa kraljuje na področju tretjega.

Kakšno mesto ima oziroma je imela ezoterika v vsem tem procesu? Kot smo že ugotavljali, je ezoterika drugovidična veda, za razliko od znanosti… ali to torej pomeni, da je ezoterika isto kot religija? Odgovor je odločen ne. Bistvena razlika med religijo in ezoteriko leži v tem, da religija zanikuje obstoj oz. pomembnost tretjega vidika, medtem ko ga ezoterika ne. (Analogno, znanost zanikuje pomembnost drugega vidika, medtem ko ga ezoterika ne.) Ezoterika celo trdi, da je sedaj drugi vidik bolj pomemben za razvoj človeštva kot tretji. Ezoterika namreč upošteva časovni moment evolucije, nekaj, s čimer imata težave tako religija kot znanost, ki sta v tem pogledu precej rigidni.

Obstaja pa še ena zanimiva povezava med ezoteriko in religijo. Ker sta obe drugovidični, duhovni disciplini, se obe ukvarjata s proučevanjem notranjih plati življenja. Le da je ezoterika širša in manj izključujoča kot katerakoli religija. Spomnimo se: ezoterika je izvor tako religije kot znanosti. Zgodovina kaže, da je vsaka večja religija vedno imela svoje ezoterično jedro. Ali drugače povedano, vsaka religija je vedno imela dva obraza: enega za najširši krog, preproste ljudi, in drugega, notranjega, za posvečene. Tako je imela egipčanska religija pravzaprav dve precej razlikujoči se izročili, enega za običajne ljudi, in drugega za svečenike. Podobno je bilo pri starih Grkih in Rimljanih: panteon njihovih bogov je bil za rajo, izbrani pa so bili poučevani v misterijskih (ezoteričnih) šolah. Tudi tri velike monoteistične religije so vedno imele ezoterično srce: pri judovstvu se to imenuje kabala, pri krščanstvu gnostika in pri islamu sufizem. Z vzhodnimi religijami ni bilo kaj dosti drugače, ezoterični hinduizem predstavljajo upanišade, budizem kot religija je že precej ezoteričen sam po sebi, a njegovo najbolj ezoterično vejo imenujemo vadžrajana budizem (diamantni voz). Skratka, povsod lahko najdemo bistven razkorak med resnimi religijskimi učenji, ki izhajajo iz ezoterike, in zgodbicami za ljudstvo. Ezoterika pač ni za vsakogar.

Kdo je ezoterik?

Zakaj ezoterika ni za vsakogar, se da razumeti le, če najprej vsaj približno razumemo človekovo višjo anatomijo in njen razvoj. Pri evoluciji človeka gre za postopno širjenje zavesti, ta pa počasi zavzema vedno višja “nadstropja” v človeku, tako imenovane ravni bivanja. Ne da bi se spuščali v detajle, jih (nekatere) na kratko omenimo: najnižja raven je fizična, nekoliko višje so čustva, še višje (raz)um in še nad tem nekaj, kar označujemo z izrazi buddhi / duša / srce. (To niso vse ravni bivanja, a zadostujejo za osnovno razumevanje.) Kar izhaja iz tega ezoteričnega modela človekove anatomije je preprosto dejstvo, da razum ni najvišje “nadstropje”, kamor seže naša zavest. Omenili smo že, da v okviru človekovega duhovnega razvoja obstajata pot uma in pot srca, ki se medsebojno prepletata. Od ezoterika se pričakuje, da je zmožen hoditi po obeh. Pot uma zahteva določeno razvitost uma, ki je osnovni pogoj za pristop k študiju ezoterike. A biti ezoterik pomeni izpolnjevati še težji pogoj, namreč, človek mora biti v stiku s svojim še višjim principom, ki mu pogovorno pravimo srce, ezoterično pa buddhi, in predstavlja drugovidično jedro človeka.

Človeku, ki je zmožen stika “le” s svojim umskim potencialom, pravimo intelektualec. Zanj je značilno, da ves svet vidi skozi svoj razum. Tipično zanj je tudi, da išče vse odgovore v pojavnem, tretjevidičnem svetu. Odgovori na vprašanja, ki jih je pripravljen sprejeti, pa morajo biti logični in brez notranjih protislovij. Na drugi strani imamo človeka, ki je zmožen le stika s svojim srčnim potencialom, takemu pravimo “dober človek”. V večini primerov gre pri takih ljudeh bolj za stik z nižjo oktavo ljubezni , to so čustva, in ne za stik z njegovo višjo oktavo, duhovnim srcem ali buddhijem. Taki ljudje so nagnjeni k temu, da so velikokrat iracionalni, tudi kadar ni potrebno. Ne bi naprimer skrivili nikomur niti lasu na glavi, velikokrat so zelo zaščitniški do živali, pa do otrok, pa do vseh vrst depriviligiranih ljudi. Dostikrat so nagnjeni k sprejemanju razlag stvari, ki niso niti najmanj logične, vendar jih to ne moti, ker jih “razlaga” pač čustveno zadovoljuje. Do resnice jim sploh ni toliko, kot naprimer intelektualcu. Važno je, da so “srečni”. Obstaja pa še tretja vrsta ljudi, ki so že dosegli (in presegli) ti dve stopnji v razvoju zavesti. Sentimentalnost, pretirano čustvenost, in slepo iracionalnost so že zdavnaj prerasli, prav tako so osvojili že kar nekaj intelektualnih vrhov. Vendar, ker se človekova evolucija pri razumu ne konča, je pred njimi nova evolucijska etapa: širjenje zavesti na področje višje oktave drugega vidika, to je duhovnega srca, buddhija. Ta etapa, za razliko od čustev, ki so podracionalna in že zdavnaj presežena stopnja, predstavlja nadracionalni del človekovega razvoja.

Nadracionalni del človekovega razvoja je težko razložiti z besedami, kajti besede izvirajo ravno iz razuma, racia. To je točka, kjer se intelektualcu razumevanje zatakne, saj le-ta verjame, da je razum najvišje “nadstropje”, do katerega lahko seže njegova zavest. Dokler tako ali drugače ne prepozna tega prepričanja kot zmoto, ne more postati duhovni aspirant oz. ezoterik. Intelektualec ima sicer dobro odskočno desko, svoj razum, vendar če je ne uporabi, če se ne odžene od nje v višje ravni zavedanja, ostane “le” intelektualec. Analogno velja tudi za “dobre ljudi”: za take radi pravimo, da imajo srce na pravem mestu, vendar so brez delujočega razuma. Najdemo jih recimo med demonstranti, ki zahtevajo bolj pravičen svet, a obenem, ko jih novinarji vprašajo kakšne konkretne reforme predlagajo, ne znajo nič pametnega povedati.

Ezoterik razume/čuti vse

Ezoterik je opremljen z dvema potencialoma: z delujočim umom in delujočim srcem. To ne pomeni, da so ezoteriki edina skupina ljudi, ki imajo aktivirana oba potenciala. Seveda obstaja kar nekaj takih, ki to imajo, pa niso ezoteriki. Najdemo jih med vrhunskimi znanstveniki, umetniki, celo politiki. A vsi skupaj predstavljajo relativno majhno skupino ljudi, ker je razvoj obeh potencialov, evolucijsko gledano, precej napredna reč. Potenciali (moči) se razvijajo le skozi uporabo. Razum se razvija z razmišljanjem, srce z dobrimi deli. Tako kot mišice fizičnega telesa, se tudi ti potenciali z uporabo počasi krepijo. In ezoterik mora imeti oba potenciala razvita že vsaj toliko, da sta uporabna za hojo po duhovni poti. Pri tem gre za samo-okrepljujoč se krog: potencial → uporaba (korist) → večji potencial → večja uporaba (korist) → itd..

Zaradi razvijajočih se potencialov uma in srca je ezoterik na duhovni poti vedno bolj sposoben razumeti in začutiti vse, kar ga obdaja. Njegov um prodira v širino in raziskuje tretji vidik vsega, njegovo srce prodira v globino in raziskuje drugi vidik vsega. To lahko ponazorimo s shemo pravokotnika (spodaj), dvodimenzionalnim likom, ki predstavlja vse, kar se da spoznati. Njegova širina predstavlja različna področja, ki jih človek lahko raziskuje in doume, njegova višina/globina pa predstavlja globino subjektivnosti, globino drugega vidika v vsakem od teh področij. Medtem ko gre znanost praktično le v širino, religija pa le v globino, je ezoterika tista, ki osvaja ploščino vsega spoznavnega. Ker so vidiki trije, bi bila bolj ustrezna ponazoritev s tridimenzionalnim telesom (kvadrom), kjer bi dodatna dimenzija predstavljala še prvi vidik. A tega zaenkrat puščamo ob strani, ker v človeški evoluciji še ni prišel do izraza.

Ni ravno veliko ekonomistov, ki bi jih zanimala tudi biologija. Ni kaj dosti sociologov, ki bi jih zanimala tudi fizika. In tudi ni kaj dosti pravnikov, ki bi jih zanimala matematika. Ezoterik, na drugi strani, pa mora sčasoma spoznati vsa področja človekovega vedenja, ker teži k celovitosti. Partikularističnost je lastnost znanstvenika, ne ezoterika. In vendar so zahteve za ezoterika še težje: poleg tega, da mora poznati čim širše področje iz sveta znanosti, mora poznati oz. spoznavati tudi drugi vidik vseh teh področij! Kaj to pravzaprav pomeni? Vsako od raziskovalnih področij v okviru znanosti ima svoj notranji vidik, o katerem govori ezoterika:

• matematiko razširja ezoterična matematika (znano tudi kot sakralna oz. sveta geometrija, ki se ukvarja z vibracijami števil in njihovimi medsebojnimi razmerji)
  
• fiziko dopolnjuje ezoterična “fizika” (nauk o višjih ravneh obstoja in njihovih delcih, energijah in vladajočih zakonih)
• astrofiziko dopolnjuje ezoterična kozmogonija (nauk o nastanku kozmosa, ki sega preko velikega poka in vidi izza materije)
• kemija ima svoj ezoterični del v alkimiji (duhovni disciplini postopnega plemenitenja človekove osebnosti)
• biologijo dopolnjuje ezoterična biologija (evolucijska teorija planetarnega življenja, proces reinkarnacije, ezoterična zgradba človeka, itd..)
• zdravstvo in farmacija imata svoj ezoterični pol v zdravilstvu (tradicionalne medicine, magični postopki zdravljenja)
• psihologijo močno razširja ezoterična psihologija (nauk o sedmih žarkih, tudi astrologija)
• sociologijo dopolnjuje praktična sociologija, znana kot duhovno služenje, oz. kar ezoterika kot celota (sociologija je namreč veda o drugem vidiku, ezoterika pa sploh, s tem da je veliko globlja)
• pravo najde svoj ezoterični odsev v duhovni etiki (kozmični zakoni, še posebaj zakon karme)
• ekonomija je del ezoteričnega nauka o treh vidikih (predvsem zakona tretjega vidika)
• filozofijo pa zastopa ezoterična filozofija (ta se vrti okrog evolucijskega nauka, ki je filozofski temelj ezoterike)

Skratka, naloga ezoterika je, da s svojim umom in srcem prodre v vsa ta področja in izgradi model sveta, ki je bistveno bližje resnici kot pa trenutno veljavni znanstveni model, kajti ezoterični model vsebuje tudi drugi vidik. A zakaj bi ezoterik vse to počel? Mar samo zaradi mentalnega zadoščenja, da vidi dlje in globlje od drugih? Odgovor je ne, temveč zato, da to védenje uporablja, tako, da služi človeštvu, to pa mu omogoča duhovni razvoj. Zaradi svojega drugega potenciala, potenciala srca, se mu poveča toleranca in sprejemanje drugih ljudi. Ker gre pri svojem raziskovanju v drugi vidik, ve in čuti, kje obstajajo evolucijske prepreke na poti duhovnega razvoja, tako pri sebi, kot pri drugih. Zaradi svojega razvijajočega se sočutja, in s pomočjo svojega znanja, začne živeti in delovati tako, da pripomore k skupnemu dobremu. V tem pogledu se precej loči od intelektualca, ki je v svojem bistvu individualist, ter posledično bolj ko ne sebičen. Ezoterik dela na tem, da svojo sebičnost, ki izhaja iz njegovega tretjega vidika (osebnosti), čimprej preseže. To je seveda dolga in težka pot, vendar ima tudi svoje privlačne plati. Razumevanje vsega, kar je, je le ena od njih.

Svetovni nazor

Oglejmo si še, kakšen je osnovni obris svetovnega nazora, gledano skozi oči ezoterika. Celotnega opisa ezoteričnega modela sveta seveda ne moremo podati v nekaj kratkih odstavkih, lahko pa si ogledamo, kakšne so podobnosti in razlike med ezoteričnim pogledom in svetovnim nazorom nekaterih bolj znanih skupin ljudi. Iz kontrasta med njimi se da namreč marsikaj razbrati.

Znanstvenik-intelektualec verjame v to, da se da celoten univerzum opazovati, meriti in razumeti. Ezoterik zaradi lastne izkušnje ve, da se določenih stvari ne da razumeti, lahko pa se jih izkusi. Ezoterik razume znanstvenika oz. njegovo pozicijo, da je razum najvišja inštanca, ker je sam že šel skozi to fazo, vendar ve, da ta faza ni zadnja. Medtem ko obratno ne velja: znanstvenik ne razume ezoterika, ker ta govori o nadrazumskem izkušanju sveta, česar pa znanstvenik ne pozna in zato ne priznava.

Religiozni vernik verjame v to, kar je prebral v svetih knjigah ali pa slišal od svojega duhovnika. Verjame v boga ali bogove, ne da bi z njim(i) imel kakršnekoli izkušnje. Njegova vera je slepa. Znanosti verjame le v toliko, kolikor se njena spoznanja ne križajo z religioznimi nauki. Ezoterik razume vernika, saj sam raziskuje tisto, v kar vernik sicer slepo verjame. Ezoterično znanje kot tudi lastne izkušnje ga pripeljejo do spoznanja, da je univerzum bistveno bogatejši, kot si večina ljudi sploh predstavlja. Ezoterik raziskuje prostranstva višjih svetov, uči se uporabljati njihove energije in komunicirati s tamkajšnjimi prebivalci.

Komunist verjame v to, da je kapitalizem izkoriščanje človeka po človeku in da se da pravično razdelitev proizvodnih učinkov doseči le tako, da so proizvodna sredstva v lasti delavstva, česar pa ni mogoče doseči drugače kot z (nasilno) revolucijo. Ezoterik razume komunista, saj ve, da njegova želja po pravičnejšem svetu izhaja iz njegovega drugega vidika, srca. Vendar se ne strinja z njim glede nasilnega prevzema dobrin, ezoterik zavrača revolucijo, ker verjame v evolucijo. Ezoterik pozna evolucijski proces in ve, da se drugi vidik v ljudeh prebudi šele sčasoma, in ko je ta dovolj zrel, se lahko udejani tudi v širši družbi. Ezoterik zagovarja širjenje zavesti pri ljudeh, ta pa slej ko prej pripelje do prostovoljne delitve dobrin.

Libertarec verjame v osebno svobodo in se zanaša na svoje lastne moči za preživetje. Ezoterik razume libertarca in njegovo stremljenje po svobodi, vendar ve nekaj, česar libertarec ne. Pozna namreč evolucijski nauk: ve, da evolucija pri človeku nekoč pripelje do faze, kjer je zavest popolnoma individualistična (osvobojena od črednega nagona) in kjer je človek ponosen, da je sam in samostojen. Ve pa tudi, da je to le prehodna faza na koncu obdobja razvoja tretjega vidika. A razvoj gre naprej, in po fazi libertarizma pride na vrsto razvoj človekovega drugega vidika, ki prinese občutek za so-odgovornost, za skupinskost, ki pa se bistveno razlikuje od črednosti, od katere se je libertarec ravnokar s ponosom odtrgal. V tej novi fazi gre za prostovoljno sodelovanje v skupini, brez občutka izgube lastne individualnosti.

Krščanski fundamentalist verjame v dobesedno resnico Svetega pisma. Ezoterik ga razume, ker ve, da so določeni teksti napisani po navdihu (ali nareku) bitij, s katerimi ljudje nimajo ravno pogosto opravka. Vendar ezoterik ve tudi, da ni vse suho zlato, kar prihaja iz ravni iznad fizične, zato tovrstne tekste proučuje selektivno, tako z intuicijo kot razumom. Obratno seveda ne velja, fundamentalist ezoterika ne le da ne razume, ampak ga prezira, saj se mu zdi, da le-ta cefra njegovo svetinjo in iz nje izbira tiste dele, ki mu ustrezajo zaradi lastnega nazora. Vendar to ne drži, ezoterik namreč v svetih tekstih prepoznava duhovno jedro, zavrača pa ves balast, ki se nabere okoli njega.

Islamski fundamentalist verjame v džihad, sveto vojno, v okviru katere je pripravljen ubijati “nevernike”. Ezoterik ga na nek način razume, ker pozna izhodišče “svete vojne” in ve, o kakšni vojni je v resnici govora. Gre namreč za notranji boj, ki ga mora bíti vsak duhovni popotnik; gre za boj med tistim, kar je v človeku še živalskega in med tistim, kar je v človeku božanskega, a še ni zares manifestirano. O tem boju lepo govori pesnitev Bhagavadgita, ki je sicer hindujski sveti tekst. Ezoterik pozna ta boj iz lastne izkušnje, a za razliko od mudžahedina, se bori s samim seboj.

Kapitalist-podjetnik verjame v pravico do svobodne podjetniške iniciative in do maksimalnega učinka vloženih sredstev. Ezoterik ga razume, ker ve, da ga vodi zakon tretjega vidika, zakon ekonomije, ki je naraven del evolucije. Vendar ezoterik ve tudi, da evolucijsko gledano to ni maksimum, do koder človekova narava lahko seže, zato ne podpira tako preprostega videnja sveta. Njegov pogled je globlji, vključuje namreč tudi drugi vidik, zato spodbuja tudi družbeno odgovornost in medsebojno solidarnost, katere pa kapitalist praviloma ne pozna.

Geji in lezbijke verjamejo v pravico do svobodne izbire partnerja, tudi če je ta istega spola. Ezoterik jih razume, saj pozna človekovo ezoterično anatomijo, ki vključuje tudi človekove višje principe, kjer lahko pride do njihove medsebojne neusklajenosti. Ezoterik ve, da imamo vsi ljudje enak izvor in hodimo po isti poti. Ezoterik zagovarja enakost pred zakonom in pravice gejev in lezbijk, vendar se ne strinja s propagiranjem njihovega načina življenja kot zaželjeno normo. Na koncu koncev smatra homoseksualnost za odklonskost, ki je pač ena od trdih preizkušenj na dolgi poti duhovnega razvoja, vzroki zanjo pa so karmične narave.

Pripadniki novodobnih gibanj verjamejo v različna duhovna izročila in prakse. Ezoterik jih razume, ker ve, od kod ta prepričanja izvirajo. Vendar je pri delitvi posameznih prepričanj zelo selektiven, saj se je pod dežnikom t.i. nove dobe nabralo toliko napačnih razumevanj, pretiravanj in zablod, da je vse skupaj že podobno nekakšnemu mišmašu brez repa in glave. Ezoterika med duhovna znanja vnaša red. Pri ezoteriki gre za razmeroma visoko vibracijo intelekta in srčnosti, ki je potrebna za njeno dojemanje. Pripadniki novodobnih gibanj običajno premorejo precej srčnosti (v primerjavi z večino ljudi), a jim velikokrat manjka razuma. Vegetarijanstvo, okoljevarstvo, alternativna medicina, različna duhovna izročila, astrologija, divinacijske tehnike, in podobno… so vse stvari, s katerimi se ezoterik tako ali drugače sreča, a nobene od teh ne poveličuje ali fanatizira.

Na podoben način ezoterik razume prepričanja pripadnikov še marsikakšne večje ali manjše skupine, saj mu ezoterični študij omogoča vpogled v evolutivni razvoj človeštva, ta pa razkriva, kako določena prepričanja in mentalni vzorci sploh nastajajo. Gledano s stališča ezoterike ima vsak mentalni koncept, ki nastane v umu kateregakoli človeka, neko evolucijsko razlago. Ker se različni ljudje nahajajo na različnih točkah evolucijskega procesa, je naravno, da kar je za nekoga evolucijsko napredno, je za drugega že evolucijsko preživeto. Naloga politike je, da najde tako družbeno ureditev, kjer lahko vsak posameznik sledi svojemu trenutnemu evolucijskemu cilju, ne da bi pri tem ogrožal družbo kot celoto oziroma da bi lahko družbi po svojih močeh celo maksimalno prispeval.

Lev, desen in vmesen

Za konec si še poglejmo, kakšna bi bila politična usmeritev ezoterika. Ali povedano drugače: če bi ezoterika poskusili umestiti v politični prostor, kam bi ga glede na njegov svetovni nazor postavili? Levo, desno, nekam vmes? Kaj sploh tvori osnovo njegovega političnega prepričanja? Vprašanje je nekoliko predrzno, saj vseh ezoterikov seveda ne gre tlačiti v isti koš. Pa vendarle – če ves čas omenjamo nekakšen ezoterični pogled na svet, iz tega sledi, da mora obstajati tudi neka politična opredelitev. A kot bomo videli, je z modelom političnega spektra, ki se tipično uporablja (t.i. linearni model, ki vsebuje levi in desni pol), velik problem – ezoterika v tako definiran prostor ni mogoče umestiti. Zanj je potrebna razširitev.

Danes stranke tipično uvrščamo v politični spekter, ki ima le eno dimenzijo. Ta leži na namišljeni premici, katere levi pol predstavljajo liberaln(ejš)e stranke, desni pa konzervativn(ejš)e stranke. Vsak resen politični komentator pa ve, da je ta model problematičen, ker na istem mestu grupira stranke, ki imajo sicer precej različen pogled na nekatera vprašanja (npr. liberalci in socialdemokrati na levi ali pa krščanske stranke in stranke kapitala na desni). A ga kljub temu uporabljamo, ker večina ljudi verjetno ne bi razumela kaj bolj kompleksnega (recimo dvodimenzionalni model Davida Nolana, ki ga sicer najbolj cenijo libertarci). Tako se tipično politični spekter deli na:

• levico, ki jo definirajo predvsem sledeča prepričanja: čim večja osebna svoboda posameznika, toleranca do različnosti, do neke mere tudi vloga socialne države
• desnico, ki jo definirajo predvsem sledeča prepričanja: ohranjanje tradicionalnih vrednot (družina, cerkev), čim večja svoboda podjetniške iniciative, odnos do boga

Ezoterično videnje sveta vsebuje tako prepričanja, ki se tradicionalno pripisujejo levici, kot prepričanja, ki se tradicionalno pripisujejo desnici. To pa ne pomeni, da je ezoterik na sredini! Stvar je še nekoliko težje razumljiva, če ugotovimo, da so določene ezoterične ideje (predvsem o socialni družbeni ureditvi) tako zelo leve, da bi površni komentator z lahkoto zaključil, da je ezoterik ultralevičar, avantgardist, itd… A pozor: tak komentator bi bil nemalo presenečen, saj bi v istem sklopu prepričanj našel tudi odnos do boga, ki ga ezoterik ne zanikuje, temveč z njim vzpostavlja odnos preko lastnega razuma in intuicije. Ezoterik razume ideje, ki bivajo tako na enem kot drugem polu, vendar ne pripada ne enemu ne drugemu. Njegovo pozicijo na političnem spketru bi lahko ponazorili tako, da “trak”, na katerem se nahajajo leve in desne stranke, zvijemo v krog, njega pa postavimo v vrh, kjer se oba konca traku stikata. Tako je ezoterik hkrati “bolj lev od levice, bolj desen od desnice”, in se hkrati nahaja na točki, ki je iznad celotnega političnega spektra. Huh!

Resnici na ljubo je treba vseeno reči, da se ezoterik nikoli ne bo identificiral z desnico. Če razumemo desnico v njenem izvornem pomenu, torej kot nosilca konzervativnosti, potem je ezoterik vse prej kot to. Je nosilec evolutivno naprednejših idej, takih, ki temeljijo na poznavanju razvoja drugega vidika. Zaradi védenja o tem ezoterik ne more biti drugače kot precej socialno usmerjen, saj je drugi vidik družbe kot celote prav socialni vidik. Ezoterik ve, da “desne” ideje o ekonomski svobodi izvirajo iz zakona tretjega vidika, medtem ko “leve” ideje o socialni pravičnosti izvirajo iz zakona drugega vidika. Kot poznavalec evolucije se ezoterik tako naravno postavi na progresivno, t.i. “levo” stran, vendar…

Tudi levica ima svoje probleme. Največji problem levice je njena neiskrenost, o čemer je na zanimiv način pisal Wilhelm Reich v knjigi Murder of Christ. Ta neiskrenost se kaže v zagovarjanju socialnih idej v predvolilnem boju in delovanju v nasprotju s tem, ko je na oblasti. (Vzemimo primer angleških laburistov, ki so v bistvu nadaljevali thatcherizem, čeprav naj bi bili zastopniki delavstva. Ali pa slovenskih liberalcev, ki so v času tranzicije dopustili propad še tistih socialnih institutov, ki smo jih podedovali iz sistema prejšnje države. Da o kitajskem kapitalizmu sploh ne govorimo.) Drug velik problem levice je, da zagovarja čim večjo osebno svobodo, včasih do absurdnih skrajnosti. Primer takih absurdov je vedenje otrok v nekaterih šolah, ki so že čisto podivjali, saj se zelo zavedajo svojih pravic, svoje svobode, učitelji pa nimajo več sredstev učinkovitega nadzora nad njimi. Velika zabloda levice je tudi skrajno napihovanje inteligence kot najvišjega in pravzaprav edinega arbitra pri vsakovrstnih vprašanjih. Kar je naravno za intelektualca, nosilca in proizvajalca idej “levega” tabora, je za ezoterika že zdavnaj osvojena in preživeta evolucijska stopnja. Ezoterik ve, da je nad razumom še kar nekaj stopničk, ki jih mora človek razviti, in prva od teh je srčnost. Še ena zabloda levice je v tem, da vse stvari preveč relativizira: zaradi tolerance, ki je sicer hvalevreden in zaželen evolucijski cilj, ne le dopušča, temveč izenačuje pravilnost različnih pogledov na svet. To pa pelje v zmedo in pomanjkanje občutka pri ljudeh o tem, kaj je pomembno in kaj ni, kaj je resnično, in kaj ni. Vsak ima pravico do svojega mnenja. Mnenje pa ni znanje, še manj modrost. Ezoterik namreč stremi k slednji. In nenazadnje, tisto kar loči ezoterika od tipičnega pripadnika levice je odnos do transcendence. To je bogat prostor nadfizičnih ravni obstoja, njihovih energij, prebivalcev in zakonov bivanja, ki v njih vladajo. V tem pogledu obstaja stična točka s pripadnikom desnice, ampak le v tem, da oba dopuščata obstoj nadrazumskega sveta. Je pa bistvena razlika med njima ta, da ezoterik v ta svet ne veruje, temveč ga raziskuje.

Povzetek

Ezoterika je veda. Je veda, ki se ukvarja predvsem s subjektivnim vidikom vsega, kar obstaja, z notranjostjo stvari. V tem se razlikuje od znanosti, kajti ta preučuje le fenomenološki, pojavni vidik narave. Ezoterika ni posamezna veda kot npr. matematika ali fizika, temveč je celoten korpus véd, ki skupaj tvorijo spekter, širok kot celotna znanost. Ezoterika pokriva namreč mnoga znanstvena področja, ki jim dodaja globino drugega vidika. Jedro ezoterike predstavlja evolucijski nauk, s katerim so povezana vsa druga ezoterična področja, kot so ezoterična matematika, fizika, kemija, biologija, sociologija, psihologija, itd..

Ezoterika tvori podlago duhovnega razvoja v različnih duhovnih tradicijah in izročilih. Tako obstaja ezoterično jedro v vseh velikih svetovnih verstvih, kot tudi v novejših duhovnih praksah. Ezoterika ne pojasnjuje le sveta takega kot je, temveč govori tudi o njegovem dinamičnem momentu: kako se zavest razvija, kaj v tem razvoju predstavlja človek, kaj je smisel njegovega obstoja in cilj njegovega razvoja. Pri tem se močno približa klasičnim filozofskim vprašanjem, zato ezoteriki pravimo tudi ezoterična filozofija. Ezoterika se od religij razlikuje v tem, da ni izključno drugovidična; priznava in raziskuje pomembnost pojavnega sveta, ki ga vključuje v svoj tri-vidični model sveta.

Ezoterik je človek, ki raziskuje svet tako, da razvija dva potenciala: potencial uma in potencial srca. Ob razvijanju teh potencialov tudi sam duhovno raste, saj je duhovna rast prav razvijanje višjih človekovih potenc, za katere pa večina sploh ne ve. Ezoterik zaradi globljega poznavanja sveta in predvsem vzrokov, ki ležijo pod površino dogajanja, razvija tolerantnost do različnih svetovnonazorskih pogledov, ki jih večinoma prepoznava kot delno pravilne. Njegovega političnega prepričanja se ne da uvrstiti v tradicionalni linearni model levice in desnice, kajti ezoterični model sveta je kompleksnejši, saj prepoznava določene ideje obeh polov kot resnične. Kljub vsemu – ezoterik je progresivno usmerjen in zato socialno občutljiv, saj prepoznava pomembnost sociale, drugega vidika družbene ureditve.

Marsikdo ne ve, da v tej krizi, kot tudi na planetu nasploh, nismo sami. Tokrat nam je ponujena presenetljiva pomoč, na katero nismo računali niti v sanjah. Morda bi se jo splačalo izkoristiti? Kogar zanima drugačen, širši pogled na to, kaj se pravzaprav dogaja v ozadju, kaj je vzrok ekonomske krize in v kateri smeri lahko iščemo njeno rešitev, je toplo vabljen, da si ogleda animirano knjižico “Svetovna ekonomska kriza in Maitrejev prihod“. Ta je na voljo v dveh oblikah. Lahko si jo prenesete na svoj računalnik kot powerpoint predstavitev (4.5 mb), ali pa si jo ogledate kar na tej strani (spodaj) kot flash animacijo. Obe verziji sta vsebinsko popolnoma enaki, le da je powerpoint predstavitev tehnično kvalitetnejša (ima gladkejšo animacijo in ostrejše slike), poleg tega pa si jo lahko shranite za kasnejši ogled ali predvajanje na kakem drugem računalniku. Za predvajanje potrebujete MS PowerPoint 2003 ali novejšo različico.

Če imate v vaš spletni pregledovalnik vgrajeno podporo za Flash, si lahko animirano knjižico ogledate kar v spodnjem predvajalniku. Za štart animacije kliknite na gumb v kontrolni vrstici pod predvajalnikom. Ne pozabite preklopiti v celozaslonski način s klikom na gumb  (ta se nahaja čisto desno v kontrolni vrstici). Še to: animacija teče avtomatsko, po začetku predvajanja vam ni treba več ničesar klikati. Enostavno - prepustite se zgodbi…

Kontrast med drugim in tretjim vidikom

Te spletne strani se ukvarjajo predvsem z razmišljanjem o drugem vidiku, konceptu oziroma kozmičnem arhetipu, ki se odraža v vseh stvareh. V ta namem je bila na tem spletišču objavljena serija uvodnih člankov, ki teoretično pojasnjujejo kaj so prvi, drugi in tretji vidik. A nobena teorija ni tako jasna in razumljiva kot kakšen primer iz resničnega življenja. In Susan Boyle je ravno tak, odličen primer, ki ga potrebujemo za ilustracijo drugega vidika. Pravzaprav ne gre le za ilustracijo drugega, temveč za ilustracijo kontrasta med drugim in tretjim vidikom. Namreč, dostikrat je težko objasniti kaj drugi vidik pravzaprav je, ga je pa nekoliko lažje pojasniti s tem, kaj drugi vidik ni. In pri Susan Boyle se to odlično vidi.

Če si še niste, si morate obvezno ogledati posnetek njenega nastopa v oddaji Britain’s Got Talent na YouTubu (lahko tudi kliknete na sliko spodaj). Njen nastop je res treba vsaj enkrat videti, sicer se ne da razumeti njenega fenomena, niti nadaljnjega razmišljanja v tem prispevku. V stolpcu ob njeni sliki pa si lahko preberete besedilo pesmi, ki jo je ob tej priložnosti zapela.

Pri Susan Boyle je najbolj fascinantno to, da se njen drugi in tretji vidik  tako zelo razlikujeta. Tretji vidik, njena pojavnost, je, milo rečeno, neprivlačna. Slika zgoraj nič ne laže, objektivno gledano je Susan prav taka – malce v letih, z nekaj odvečnimi kilogrami in precej britanskim obrazom (obenem se Britancem opravičujem za tale evfemizem). Ko so jo tik pred nastopom povprašali po nekaterih osnovnih osebnih podatkih, so tudi njeni odgovori potrjevali njeno nerodnost. A ko je začela peti…

Ko je začela peti, je na dan prišel, kaj prišel, izbruhnil njen drugi vidik, njena notranjost, njena subjektivnost, tisto nekaj, kar se skriva izza njene pojavnosti. In ta je prečudovit, ljudje v publiki so v trenutku padli pod njen urok: najprej so onemeli, po nekaj sekundah pa so skočili pokonci in sledile so stoječe ovacije. Kako seveda ne bi, Susan je zapela takorekoč perfektno izvedbo vokalno precej zahtevne pesmi iz mjuzikla Les Miserables (Nesrečniki), pesmi, katere besedilo verjetno ne govori o nikomur drugemu bolj kot ravno o njej. Susan je pela o sebi, a hkrati o vseh nas. Na presunljiv, ganljiv način. In to se je dotaknilo srca vseh, ki so jo slišali.

Drugi vidik v vseh nas

Kaj več o Susaninem nastopu sploh ni mogoče reči. Pravzaprav je vso opisovanje njenega nastopa v bistvu le tretjevidično analiziranje, ki se ne more približati izkušnji občutenja, ko človek posluša njen nastop. Drugi vidik Susan Boyle, tisto, kar je izrazila v svojem nekajminutnem nastopu je nekaj neopisljivega, tako kot je neopisljiv drugi vidik vseh nas. Le neposredna izkušnja lahko preda njegovo kvaliteto, le neposreden dotik enega srca z drugim.

In ravno v tem je problem pisanja o drugem vidiku. Težko ga je opredeliti z besedami, ker ne gre za nekaj objektivnega, temveč za subjektiven odnos do nečesa ali nekoga. Tudi kadar je govora o drugem vidiku družbe (solidarnosti, pravičnosti, sočutju) se dostikrat opotekamo z besedami, ker želimo izraziti to, kar je neizrazljivo. Podoben problem imajo religije, ko skušajo z bolj ali manj zapletenimi zgodbicami in parabolami prikazati idejo drugega vidika. Naprimer krščanstvo je religija, ki se imenuje po Kristusu, figuri, katerega ime simbolizira drugi vidik na kozmičnem nivoju (univerzalna ljubezen). Izrazi, ki jih običajno uporabljamo za to, da poimenujemo drugi vidik v ljudeh, so dostikrat izposojeni ravno iz religijskih besedišč. Tako govorimo o duši človeka, pa tudi o srcu, ljubezni in dobroti. Posledica obstoja duše/srca/drugega vidika pri ljudeh pa so ravno medčloveški odnosi, bodisi v ožjem krogu, kot sta družina oz. sorodstvo, ali pa v širšem, kot sta država ali celotno človeštvo. Ne glede na to, ali se tega zavedamo ali ne, pa drugi vidik kroji naše življenje. Drugi vidik je namreč temelj človeštva.

Susan Boyle nas tako na šokanten način opominja, da nekje v nas, globoko izpod tretjega vidika, naše pojavnosti, sije majhna lučka drugega vidika, naša duša. Prav ta duša, tako kot v Susan Boyle, tudi v nas tli in čaka na priložnost, da se izrazi v vsej svoji veličini.

Hvala, Susan, da si nas navdihnila.  Želimo ti veliko uspeha pri nadaljnji pevski karieri!

Dvorezni meč poenostavljanja

Kdo še danes bere temeljna znanstvena dela? Malokdo. Mogoče znanstveniki, pa še ti so dandanes večinoma izobraženi na univerzah, kjer jim že kot študentom servirajo povzetke, ekscerpte in obnove temeljnih izsledkov posameznega znanstvenega področja. Kdo pa ima čas (in/ali voljo) brati ves ta kanon, ki se je razbohotil v zadnjih nekaj stoletjih, od renesanse naprej? Zelo redki. In bolj kot je človek intelektualno kuriozen, bolj se sooča s problemom, katere vsebine res prebrati, in katere zanemariti – globina raziskovanja ima za neobhodno posledico ožanje interesnega področja. Ali povedano drugače, izbirati je treba med širino (in površnostjo) ter globino (in ozkostjo).

Med splošno populacijo je situacija še slabša. Večina ljudi ni plačana, da bere znanstvena dela, in porabi večino svojega časa za to, da služi denar za življenje na kak drug način. Tako je popolnoma logično, da se večina ljudi za pridobivanje znanstvenih informacij zanaša na predelane vire informacij. Le-ti pa so, jasno, močno poenostavljeni, skrajšani, in brez pomembnih opomb pod črto, ki so jih zapisali izvorni avtorji. V zadnjih desetletjih je šlo vse skupaj še bistveno dlje z uveljavitvijo pop-znanosti; ta se bohoti v celi paleti medijev, od knjig v mehki vezavi sicer uveljavljenih avtorjev pa vse do kratkih novičk v rumenih medijih, ki se tipično začenjajo z besedami »znanstveniki so odkrili, da…«.

Osnovna in srednja šola prispevata svoj delež k problemu. Ne pravimo kar tako, da kar se Janezek nauči, to Janez zna. Pravilneje bi sicer morali reči, da kar se Janezek nauči, v to Janez verjame in v to ne podvomi nikoli več. Šoli intuitivno zaupamo, tako smo naučeni, in le redki posamezniki kasneje v življenju najdejo čas in interes da podvomijo v svoje osnovnošolsko znanje. Seveda se srž tega problema začne že veliko prej, na pedagoški ali kaki drugi fakulteti. Tamkajšnje študente, bodoče učitelje in učiteljice, izobražujejo poenostavljene verzije znanstvenih teorij, le-ti pa jih svojim učencem, ko sami postanejo učitelji, še bolj poenostavljajo, da bi jih le nekako spravili v še otroške možganske kapacitete.

Ni namen tega pisanja, da bi se zgražali nad zgoraj opisanimi procesi. Poenostavitve imajo vedno svojo racionalno razlago; bodisi skrajšujejo čas, potreben za osvojitev znanja, bodisi znižujejo intelektualni prag, potreben za (zasilno) osvojitev nekega koncepta, ali pa kar oboje. Težava pa nastane, ko zaradi poenostavitve določeno znanje ali znanstvena teorija izgubi kakega od svojih bistvenih elementov. In natančno to se je zgodilo teorijam treh velikih mislecev, Adamu Smithu s teorijo prostih trgov, Charlesu Darwinu s teorijo o nastanku vrst z naravnim izborom ter Isaacu Newtonu s teorijo klasične mehanike. Posledice poenostavitev v teh primerih pa so izredno hude, kot bomo videli v nadaljevanju.

Izgubljen drugi vidik

Kaj so trije vidiki in še posebej kaj je drugi vidik, smo si obširno pogledali v uvodnih člankih, zato o tem ne bomo razglabljali ponovno. V tem razmišljanju se bomo ukvarjali predvsem z drugim in tretjim vidikom omenjenih znanstvenih teorij (njihov prvi vidik v tem kontekstu ni pomemben). Kaj sta torej drugi in tretji vidik v zgoraj omenjenih primerih? Vemo, da tretji vidik običajno predstavlja pojavnost oz. objektivnost nečesa, drugi vidik pa notranjost oz. subjektivnost. Pa začnimo pri tretjem vidiku, ki je najbolj konkreten. Tretji vidik katerekoli teorije je njena mehanika. Smith govori o mehaniki ekonomskega trga, Darwin o mehaniki boja za preživetje, Newton pa o fizikalni mehaniki. Kot je bilo razloženo že v tretjem uvodnem članku, je temeljno gonilo tretjega vidika dejavna inteligenca. To pomeni, da gre pri kakršnemkoli mehanizmu za nek proces, ki ga vodi inteligenca, ki je del tega mehanizma. Mehanika ekonomskega trga je posledica inteligentnega odločanja na trgu ponudbe in povpraševanja; mehanika naravnega izbora je boj za preživetje in je posledica naravne inteligence živalskih vrst (zakodirane v njihovi genski strukturi, kar je bilo “ugotovljeno” kasneje); fizikalna mehanika pa je posledica očitno racionalnih (inteligentnih) fizikalnih zakonov, ki delujejo enako vedno in povsod.

Dobro, kaj pa je zdaj v teh teorijah drugi vidik? Mar nismo v zgornjem odstavku v bistvu povedali že vsega? Kot kaže, ne. Vsaka od teorij ima svoj notranji vidik, svojo subjektivno plat. Običajno nismo ravno navajeni slišati, da imajo znanstvene teorije svojo subjektivno plat, saj je znanstvena metoda utemeljena prav na principu objektivnosti, merljivosti, ponovljivosti in napovedljivosti… skratka, v znanstvenem postopku se vlaga ogromen trud v to, da bi bila vsakršna sled subjektivnosti iz njega izločena. Glede na to – kje je tukaj sploh kakšen prostor za kakršnokoli subjektivnost? No, v ortodoksni znanosti ga res ni. Vendar ne smemo pozabiti na dejstvo, da kljub temu, da se znanost na vse kriplje trudi izločati subjektivnost iz svojih vrst, znanstvene teorije še vedno pišejo ljudje. In ljudje so, tako kot vsa živa bitja in pravzaprav vse, kar obstaja, bitja tro-vidične narave. Človek tako ne more zanikati svoje lastne, tro-vidične narave, naj se še tako trudi. In nekateri posamezniki, ki jih danes sicer smatramo za najžlahtnejše znanstvenike, se požvižgajo ali so se požvižgali na obsedenost znanstvene paradigme z objektivnostjo (tretjevidičnostjo). Tako so mirne duše pisali in razmišljali o teorijah, ki imajo tudi svojo subjektivno plat. Žal je kasneje iz različnih razlogov, deloma zaradi potrebe po poenostavljanju, deloma pa tudi iz skorajda fanatičnega poudarjanja potrebe po objektivizaciji znanosti, prišlo do rezanja nekaterih delov teorij. In to ravno tistih delov, ki tvorijo njihov drugi vidik. Posledice tega rezanja oz. poenostavljanja pa so pripeljale do takega pogleda na svet, kakršen prevladuje v zahodni družbi, in ki nas je v zadnjem času pripeljal na rob prepada. Pričujoči članek se v nadaljevanju ukvarja prav z zamolčanimi poantami treh velikih teorij, ki danes v veliki meri tvorijo naš pogled na svet.

Kako je moralni filozof postal utemeljitelj kapitalizma

Adam Smith morda ni ravno povsod prepoznavno ime (kot recimo Darwin ali Newton), čeprav bi si ta status nedvomno zaslužil. Razlog za nekoliko manjšo prepoznavnost je precej banalen – bil je utemeljitelj ekonomske teorije, ekonomija pa ni predmet, ki bi ga predavali v osnovni šoli in večini srednjih šol, zato večina ljudi za njega ni nikoli slišala. Je pa, kot rečeno, bil oče ekonomske znanosti. Pravzaprav je ekonomija kot področje raziskovanja z njim šele postala samostojna disciplina (pa pustimo tokrat ob strani, da nekateri ekonomiji kot vedi še danes ne priznavajo njene dovoljšnje znanstvenosti).

Stereotip o Adamu Smithu in tretji vidik ekonomske teorije

Živimo v času, ko so vse stvari poenostavljene na enovrstičnice ali celo posamezne besedne zveze. Če vprašate nekoga, ki je za Adama Smitha že vsaj bežno slišal, je zelo verjetno, da ga bo poznal kot človeka, ki je zapisal tisto o “nevidni roki prostih trgov”, ki naj bi maksimizirala dobrobit vseh udeležencev na njemu. Če bo vedel nekoliko več, bo morda zraven pridodal še opise kot so “oče moderne ekonomije”, “utemeljitelj kapitalizma”, ali kaj podobnega. Skratka, zreduciral ga bo na stereotip, ki govori o tem, da je Adam Smith v svoji slavni knjigi Wealth of Nations (Bogastvo narodov) zagovarjal tezo, da »človek, ki na prostem trgu zasleduje svoj lasten interes, s tem nehote tudi največ pripomore k temu, da so zadovoljeni tudi interesi vseh ostalih udeležencev«. To je postala temeljna mantra klasične in neoklasične ekonomske šole, na katerih sta zrasla laissez-faire kapitalizem in kasneje njegova neoliberalna različica. Pri vsem tem gre predvsem za utemeljevanje prepričanja, da je sebičnost dobra in celo zaželjena, saj taka ureditev po nekem nam sicer nedoumljivem principu (t.i. “nevidna roka”), pripelje do najboljše možne porazdelitve dobrin med ljudmi.

Tisto, kar je bilo v Smithovem delu tako neustavljivo privlačnega, je bila ravno teza, da je sebično delovanje dobro, ne le za akterja samega, temveč za vse. Kot po nekakšnem čudežu naj bi sistem prostih trgov uravnaval to sebičnost vseh udeležencev in iz tega potegnil največjo možno korist za vse. Danes seveda že iz izkušenj vemo, da to ne drži, ter da iz veliko minusov ne moremo dobiti plusa. Kam so pripeljali nebrzdani prosti trgi, sami vidimo v praksi, saj živimo v svetu, ki je pod patronatom nereguliranih prostih trgov (neoliberalizma) pripeljal človeštvo na rob vzdržnosti takega načina življenja. Prosti trgi še nikoli niso bili tako neuravnovešeni kot sedaj, in izkoriščanje enih ljudi na račun drugih je postala norma svetovne ekonomije. Kje se je zalomilo? Se je Adam Smith motil?

Globlja resnica o Adamu Smithu in drugi vidik ekonomske teorije

Na kratko si oglejmo Smithov življenjepis in njegovo delo, ki razkriva marsikaj o njegovem razmišljanju, kar ni vsebovano v prej omenjenem stereotipnem opisu. Smith je sprva želel študirati teologijo in postati duhovnik, vendar se je kasneje pod vplivom kritične misli Davida Huma premislil in se odločil za študij moralne filozofije. (Vseeno to ni ravno nek velik odklon, obe področji študija sta izredno drugovidični.) Po študiju je ostal v akademski sferi, kjer je svojo profesuro okronal z mestom predstojnika oddelka moralne filozofije na Univerzi v Glasgowu. V okviru svoje akademske kariere je poučeval cel spekter različnih tem, začenši z logiko, nadaljeval pa je s predavanji o etiki, retoriki, pravu, zanimalo ga je tudi jezikoslovje. Ekonomije sprva sploh ni bilo med njimi, še več, ekonomija kot samostojna veda takrat sploh še ni obstajala. Njegovo prvo odmevnejše delo, za katerega je sam vse življenje trdil, da je njegovo najboljše, je knjiga Theory of Moral Sentiments (Teorija moralnih občutkov). V njej se je lotil raziskovanja vzrokov človekovega obnašanja, ki ne izhaja iz sebičnih vzgibov. Zanimalo ga je namreč, kako, zakaj, in kdaj se ljudje obnašajo sočutno, altruistično, do drugih ljudi. Ne pozabimo – po svoji osnovni izobrazbi in prepričanju je bil Smith moralni filozof, zato njegova zgodnja raziskovalna usmeritev sploh ne čudi. A v modernem času na to radi pozabljamo oz. spuščamo ta “detajl” njegovega življenja. V ezoteričnemu jeziku pa bi lahko rekli, da je Adam Smith v tem delu iskal človekov drugi vidik, poskušal ga je nekako identificirati, klasificirati in racionalizirati. Kar pa je, kot si lahko mislimo, izredno težko, saj je drugi vidik po definiciji neracionalen in subjektiven vidik česarkoli.

Svetovno slavo je Adam Smith doživel z izdajo dela Wealth of Nations (Bogastvo narodov), ki je postavilo teoretične temelje kasnejši kapitalistični ekonomski ureditvi, ki je osnovana na principu prostih trgov. Res je, da je Smith v tem delu zapisal tezo, ki govori o splošni koristnosti zasledovanja sebičnih interesov, saj naj bi to pripeljalo do maksimizacije koristi vseh udeležencev. Vendar je to le en vidik njegove teorije (tretji, če smo natančni). Kot moralni filozof je obenem opozarjal, da njegova teza drži le v primeru, če se udeleženci prostega trga poleg tega, da se obnašajo sebično, obnašajo tudi moralno. Pravzaprav ne poleg tega, ampak najprej moralno, in šele znotraj moralnega okvirja, tudi sebično. In ravno tukaj je kleč! Sebičnost je sprejemljiva le znotraj moralnosti! Ta drugi vidik njegovega pisanja je bil kasneje enostavno prezrt, iz različnih razlogov. Malce iz poenostavljanja, malce iz nerazumevanja, predvsem pa iz koristoljublja tistih, ki so njegovo tezo zagrabili zato, ker so v njej našli znanstveno opravičilo za svoj nebrzdan pohlep in sebičnost pri udeležbi na trgih. S Smithovo tezo je namreč bilo prvič “dokazano”, da je individualni pohlep dober za celotno družbo, in tega so se seveda oprijeli tisti, ki so imeli pohlepa v izobilju. Ker so taki imeli tudi denarja v izobilju, so poskrbeli, da se je Smithova teza slišala daleč in široko po vsem svetu.

Druga nadvse zanimiva in pomembna posledica Smithove teze pa je bila, da so se ljudje z verjetjem vanjo znebili občutka odgovornosti za dobrobit drugih ljudi. Namreč, teza je zagovarjala obstoj nekakšne globalne “nevidne roke” prostih trgov (ob zasledovanju partikularnih, sebičnih interesov), kar je pomenilo, da se lahko človek odveže vse odgovornosti do drugega človeka in prepusti skrb za dobrobit drugih tej “nevidni roki”. Nadvse, nadvse zapeljiva ideja. Za takratni čas in vse do danes. Le kdo se ne bi rad znebil odvečne odgovornosti?

Adam Smith se obrača v grobu

Adam Smith, kot človek velike intelektualne in srčne širine, se je med drugim zavzemal tudi za odpravo sužnjelastništva, bil je goreč nasprotnik kolonializma in britanskega imperija. V svojem bogatem opusu je pisal ne le o ekonomiji, temveč tudi o morali, filozofiji, etiki, retoriki, astronomiji, pravu, znanosti, umetnosti in še čem. Iz širšega poznavanja njegovega dela se da sklepati, da je raziskoval mnoge vidike človekovega obstoja. Verjel je, da se da najti tako ekonomsko ureditev, kjer lahko vsi udeleženci zasledujejo svoje lastne interese, kar ob upoštevanju temeljne morale v končni fazi pripelje do zadovoljitve potreb vseh. A tisti medklic, da mora tretji vidik (sebičnost) biti podrejen drugemu vidiku (morali), je zgodovina enostavno izbrisala iz njegove teorije, ter iz njega samega naredila ikono izredno tretjevidične ekonomske ureditve, kapitalizma. Adam Smith se gotovo obrača v grobu.

Kako je nesojeni duhovnik postal utemeljitelj brezbožnega nastanka življenskih vrst

Le kdo ne pozna Charlesa Darwina, slavnega biologa in utemeljitelja evolucijske teorije? Verjetno ga ni človeka, odraslega v zahodni družbi, ki še ni slišal zanj. Njegova teorija o nastanku novih življenjskih vrst s postopnim razvojem iz obstoječih je postala eden od temeljnih kamnov modernega pogleda na svet. Res je, ne strinjajo se sicer vsi z njim, še posebaj ne krščanski fundamentalisti, ki so predvsem nekateri v Ameriki živeči protestanti. A če pogledamo širše naokoli po (zahodnem) svetu, skorajda ni človeka, ki ne bi vsaj v okviru osnovnega izobraževanja bil deležen nauka o nastanku vrst z naravnim izborom. Še celo če povprašate po mnenju o darwinovi evolucijski teoriji naše duhovnike, bodo večinoma dejali, da si krščanski kreacionizem in darwinova teorija niti ne nasprotujeta, ampak kvečjemu dopolnjujeta. Skratka, Darwin je znan in spoštovan med raznimi skupinami ljudi, razlikujoč se tako geografsko kot svetovno nazorsko.

Stereotip o Charlesu Darwinu in tretji vidik evolucijske teorije

Današnje pojmovanje Charlesa Darwina in njegove evolucijske teorije je zelo poenostavljeno in zato močno stereotipno. Že v osnovni šoli nas naučijo, da je Darwin s pomočjo dolgoletnega zbiranja fosilov in živih vrst na eni strani, ter genialnim premislekom in sintezo ugotovljenih dejstev na drugi strani, prišel do ugotovitve, da življenjske vrste niso nespremenljive, temveč se razvijajo iz ene v drugo, v procesu, imenovanem naravni izbor. Njegova knjiga On the Origin of Species (O nastanku vrst) naj bi bila monumentalno delo, ki je enkrat za vselej opravila z dogmatičnim naukom o nastanku življenja na Zemlji, kakor o tem piše krščansko Sveto pismo. Na kratko, glavna teza v teoriji o nastanku vrst s pomočjo naravnega izbora govori o tem, da »se življenjske vrste razmnožujejo bolj, kot je zanje na voljo hrane, kar vodi do neizbežnega boja za obstanek; ta pa omogoči preživetje le tistim posameznikom, ki imajo po naključju neko bolj ugodno lastnost za okolje, v katerem živijo; preživetje takih posameznikov pa povzroči prenos te lastnosti na njihove potomce, ki tako tvorijo zametek nove, bolj prilagojene, in močnejše vrste«.

Tisto, kar je bilo v Darwinovi teoriji tako neustavljivo privlačnega že v njegovem času je bila teza, da je boj za preživetje nujen, normalen in neizogiben del evolucije. To je dalo krila tistim, ki so sedaj končno imeli “dokaz” in znanstveno opravičilo za svoj pogled na svet, ki ga lahko povzamemo z besedami »bogati ljudje so bogati, ker so bolj sposobni in prilagojeni okoliščinam, revni ljudje pa so revni, ker v nujni in neizogibni tekmi za preživetje nimajo dovolj kvalitetnih lastnosti, ki bi jim omogočala preživetje in razmnoževanje«. Ta argument pa gre še dlje v prepričanju da »je za človeštvo pravzaprav bolje, da revni, torej neuspešni, ljudje odmrejo, kajti tako se s pomočjo naravnega izbora človeštvo kot celota prilagaja okolju in s tem evolutivno napreduje«. To prepričanje danes poznamo kot socialni darwinizem. Skrajna implementacija tega argumenta pa je, kot vemo, pripeljala do nacistične evgenike, poskusa, da bi s parjenjem najboljših primerkov človeštva (in uničevanjem najslabših) vzgojili novo, nadčloveško raso. Pa je bilo to res tisto, za kar se je Darwin zavzemal?

Globlja resnica o Charlesu Darwinu in drugi vidik evolucijske teorije

Sedaj si malo pobliže oglejmo Darwinovo življenje in delo, ki razkriva marsikaj o njegovem prepričanju in ni del stereotipne predstave o njemu. V mladih letih je šel sprva študirati medicino, a se mu je uprl pogled na kri in kirurgijo in je posledično zanemaril ta študij. Zato ga je oče preusmeril na Christ’s College v Cambridge, kjer je bil tamkajšnji študij prvi korak za pridobitev poklica anglikanskega duhovnika. Tam se je kmalu spoznal s Paleyevimi idejami o božanskem načrtu, ki se odraža vsepovsod v naravi. Navduševal se je tudi nad raziskovanjem naturalistov, ki so proučevali zgodovino narave. Tudi sam je zgodaj začel z raziskavami, ukvarjal se je z zbiranjem hroščev. Močno ga je zanimala tudi geologija.

Kmalu je dobil priložnost za večletno potovanje okoli sveta z raziskovalno ladjo Beagle. Še kot mladenič je tako imel priložnost videti zelo veliko različnih naravnih habitatov. Na svojem petletnem potovanju z Beaglom je bil še goreč ortodoksen kristjan, in je smatral prilagoditve najdenih živalskih vrst na svoje okolje kot dokaz za obstoj božanskega načrta. Pogosto je tudi svojim sopotnikom na ladji citiral dele Svetega pisma kot podporo za nekatere svoje moralne argumente.

A ko se je vrnil in začel razvijati svojo teorijo o nastanku vrst, ga je teološko prepričanje vedno bolj zapuščalo. Najprej je podvomil o starozaveznih tekstih o nastanku sveta, za katere je presodil, da so lahko v najboljšem primeru kvečjemu simbolični, v najslabšem pa povsem napačni. Nadalje, v okviru priprave svoje teorije je prišel do spoznanja, da naravni izbor preko kopice naključnih sprememb lastnosti osebkov sčasoma pripelje k prilagoditvi vrste novim razmeram, in to je po njegovem mnenju odstranilo potrebo po nekem širšem (božanskem) načrtu. In za nameček, bolj kot je razvijal teorijo o naravnem izboru, bolj se mu je zdelo ali da boga ni, ali pa vsaj da ta ne more biti absolutno benevolenten, kot je to trdilo krščanstvo. Proučeval je krutost naravnega izbora prek borbe za obstanek (odmiranja neprilagojenih posameznikov zaradi pomanjkanja hrane), kar ga je odvračalo od krščanske doktrine o dobrotljivem bogu. Le kako bi ta lahko ustvaril tak krut sistem?

A treba je obenem povedati tudi to, da se kljub temu Darwin ni nikoli smatral za ateista. Sčasoma se je Darwin sicer oddaljil od institucionalizirane religije, vendar nikoli ni z gotovostjo zavračal možnosti obstoja boga kot stvarnika. Opazujoč čudoviti svet okoli sebe se je čudil (po njegovem) neverjetni možnosti, da bi vse to (vesolje) lahko nastalo le zaradi naključja in potrebe po prilagoditvi. Tisto, kar je Darwina begalo vse življenje in za kar ni našel ustreznega izraza je bil v resnici drugi vidik evolucije. Mislil je, da to pač mora biti bog, vendar njegova krščanska predstava o bogu stvarniku ni ustrezala temu, kar je sam o evoluciji spoznal. Se je pa dobro zavedal implikacij svoje teorije, in skrbelo ga je, da le-ta daje preveč trdno podlago materialističnemu pogledu na svet. Tako je v svoji kasnejši knjigi Descent of Man (Poreklo človeka) celo zapisal, da bi lahko nepomoč revnim in šibkim potencialno pripeljala do človeštva z boljšimi lastnostmi, vendar bi taka nepomoč ogrozila naš “sočutni nagon”, ki da je najbolj plemenit del nas kot ljudi. Iz tega in podobnih razmišljanj se jasno vidi, da Darwin sam ni smatral borbe za preživetje kot edini temelj človekove evolucije, in da se mu je poudarjanje tega vidika pri človeštvu zdelo sporno.

Darwin je tudi eksplicitno nasprotoval ideji, da lahko eno živalsko vrsto označimo kot da je nad katerokoli drugo; iz podobnega razloga je nasprotoval tudi rasizmu svojega časa, ki je želel uveljaviti večvrednost bele rase nad ostalimi, in to celo s pomočjo Darwinove teorije. Darwin je bil tudi glasen nasprotnik suženjstva in uničevalnega ravnanja s primitivnimi plemeni, kot so aboridžini. Negoval je zelo holističen pogled na svet, v katerem je »vsako bitje odvisno od katerega drugega«.

Poleg objektivnega, telesnega (mi bi rekli tretjevidičnega) pogleda na živa bitja, ga je pritegnil tudi notranji, subjektivni pogled (ki ga tukaj imenujemo drugi vidik). Raziskoval je namreč tudi čustva. V svoji knjigi The Expression of Emotions in Man and Animal (Izraz čustev pri človeku in živali) je Darwin prišel do zaključka, da »človek, z vsemi svojimi plemenitimi vrlinami, z naklonjenostjo, ki jo čuti do najbolj nizkih, z dobrotljivostjo, ki jo nudi ne le drugim ljudem, temveč tudi najbolj skromnim živim bitjem, s svojim božanskim intelektom, ki je prodrl v gibanje in zgradbo sončnega sistema – z vsemi temi vzvišenimi močmi – človek še vedno nosi v svojem telesnem kalupu neizbrisljiv pečat svojega nizkega izvora.« Iz tega in podobnih zapisov se da sklepati, da je Darwin kljub temu, da je utemeljil nastanek človeškega telesa preko naravnega izbora, vedno bil prepričan, da človeka gradi (in ga ločuje od živali) nekaj, kar ni del preproste borbe za preživetje, ampak le-ta mehanizem presega.

Ezoterična veda govori o tem presežnem v človeku kot o njegovi duši, ki je izvor plemenitosti. Govori pa še o eni plati evolucije, ki je Darwin ni dobro pokril, o tem, kar danes poznamo kot luknje v evolucijski teoriji. Gre za dejstvo, da naravni izbor sicer dobro opiše mikroevolucijo (postopno izboljševanje neke lastnosti osebkov znotraj vrste ali sorodnih vrst), bistveno slabše pa pojasni nastanek popolnoma novih organov, sestavljenih iz veliko medsebojno povezanih sestavnih delov in tkiv, kar je pogoj za nastanek neke substancialno drugačne vrste. Težava makroevolucije je namreč v tem, da vmesne faze razvoja posameznih organov ali delov organov niso nudile osebkom nikakršne prednosti v boju za preživetje, kvečjemu oteževalno okoliščino, in da ni nobenega logičnega razloga, da bi naravna selekcija ob boju za preživetje preferirala taka vmesna stanja. Gre torej za nekaj drugega – za drugi vidik evolucije. Tu ne gre za mehanizem, ki ga poganja inteligenca (ta le postopno izboljšuje oziroma pili že doseženo), temveč za modrost narave, ki vidi celotno sliko, in zna voditi miniaturne spremembe na različnih koncih genetske strukture tako, da se nekoč, ob istem času, izrazijo vse tiste, ki skupaj tvorijo kakšno novo pridobitev (tkivo, organ, lastnost). A to je bilo preveč celo za Darwina in tako ostaja še danes drugi vidik nerazkriti del planetarne evolucije.

Charles Darwin se obrača v grobu

Charles Darwin je bil človek mnogih zanimanj. Iz nesojenega duhovnika se je prelevil sprva v geologa, svoj največji uspeh pa je požel na področju biologije. S svojim delom na tem področju je postavil temelje evolucijske teorije, ki je govorila o nastanku in razvoju vrst z mehanizmom naravnega izbora. Kljub temu, da sam nikoli ni smatral svoje teorije za pojasnilo vsega, kar obstaja v človeku in človeški družbi (temu je celo izrecno nasprotoval), so mnogi za njim njegovo teorijo, utemeljeno na rastlinah in živalih, aplicirali tudi na človeško družbo. Tako se je rodil socialni darwinizem, prepričanje, da je borba za preživetje tudi v okviru človeštva, kot del naravnega izbora, neizogibna in celo potrebna. S tem je premožni sloj prišel do utemeljitve, zakaj je laissez-faire kapitalizem popolnoma sprejemljiva ali celo zaželjena družbeno-ekonomska ureditev. S sprejetjem te teze so se bogatejši lahko odvezali moralne odgovornosti do revnejših, z argumentom, da je sistem, v katerem se vsak bori po svojih lastnih močeh, preživijo pa le najboljši, najbolj naravna ureditev človeške družbe, in deluje v korist celotnega človeštva kot vrste. Charles Darwin se gotovo obrača v grobu.

Kako je okultist postal utemeljitelj mehaničnega modela sveta

Isaac Newton, eden najvplivnejših znanstvenikov (znane) človeške zgodovine, ne potrebuje kake posebne predstavitve. Ves svet ga pozna kot fizika, utemeljitelja klasične mehanike, ki se po njem imenuje tudi “newtonova mehanika”. Zaradi izjemno širokega vpliva njegovega monumentalnega dela Matematični principi naravoslovja ga znanstvena zgodovina po veličini postavlja ob bok ali celo nekoliko nad Alberta Einsteina. Isaac Newton, človek širokih pogledov in velikih navideznih nasprotij, je po eni strani poznan kot prvi veliki znanstvenik novega veka, po drugi strani pa nekateri viri o njem govorijo kot o zadnjem velikem magu srednjeveškega okultizma. Zanimivo je, da je zgodovina šele v dvajsetem stoletju odkrila religiozno in okultno plat njegovega dela, ki po svojem obsegu celo presega delo vseh njegovih raziskav na področju naravoslovja! A gremo lepo po vrsti…

Stereotip o Isaacu Newtonu in tretji vidik fizikalne teorije

Že kot otroci se v osnovni šoli učimo o tem, kako je mladi Newton, ko je nekoč sedel pod jablano in mu je na glavo padlo jabolko, dobil idejo o obstoju sile, ki jo je poimenoval gravitacija (težnost). To naj bi ga spodbudilo k razmišljanju, ali ni morda tudi Luna podvržena isti sili kot padajoče jabolko. Do takrat se je namreč smatralo, da “stvari padejo dol” le v neposredni bližini Zemlje oz. na njeni površini. Newton je prišel do zaključka, da ima sila, ki povzroči padec jabolka, doseg, ki vpliva tudi na Luno. Ugotovil je namreč, da je privlačna sila med dvema telesoma premosorazmerna masama obeh teles in da je obratnosorazmerna kvadratu razdalje med njima. Ta ugotovitev je postala znana kot splošni gravitacijski zakon, Newtonu pa je prinesla nesmrtno slavo. Newton je leta 1687 izdal svoje najodmevnejše delo Philosophia Naturalis Principia Mathematica (Matematični principi naravoslovja), v kateri je popisal svoje ugotovitve na področju mehanike. V njej je poleg splošnega gravitacijskega zakona navedel še tri zakone o gibanju teles, ki jih danes poznamo pod imenom “trije Newtonovi zakoni gibanja”, to so:

• zakon inercije: če na telo ne deluje nobena mehanična sila, potem le-to miruje ali se giblje z enakomerno hitrostjo
• zakon pospeška: sila, ki deluje na telo, je enaka produktu mase telesa in njegovemu pospešku
• zakon akcije in reakcije: vsakič, ko neko telo deluje na drugo telo z neko silo, deluje drugo telo na prvo z enako veliko in nasprotno usmerjeno silo

Posledica teh zakonov je bila dodatna utemeljitev heliocentričnega modela osončja in potrditev Keplerjevih izračunov o kroženju planetov. S tem je Newton prispeval še zadnji žebelj v krsti preživele krščanske doktrine o geocentričnosti sončnega sistema. Vendar pa je Newtonova mehanika prispevala tudi nekaj drugega, kar je imelo še bolj daljnosežne posledice v tem, kako človeštvo dojema svet okoli sebe. Z Newtonovimi zakoni o gibanju teles in splošni gravitaciji je bilo prvič pokazano, kako se lahko nebesna telesa gibljejo, ne da bi bilo ob tem potrebno neprenehno božansko delovanje. Pred njim so namreč verjeli, da se planeti gibljejo zaradi stalne prisotnosti in delovanja boga, božanske sile torej, ki premika planete po nebesnem svodu. Tako je Newtonova teorija odstranila potrebo po prisotnosti boga, vsaj v tistem delu, ki se tiče gibanja teles. (Ne pa tudi v tistem delu, ki govori o nastanku teh teles oziroma o njihovem prvem sunku, ki jih je spravilo v gibanje – t.i. primum movens). Newtonova mehanika je bila prva teoretična podlaga na področju znanosti, ki je kasneje omogočila mehanični, objektivni pogled na svet, kakršen prevladuje še dandanes, v ezoteričnem izrazju pa bi ga imenovali tretjevidični pogled. Je pa nadvse zanimivo to, da je Newton večji del življenja posvetil iskanju in proučevanju drugega vidika narave, in se sam z izključno mehaničnim pogledom na svet, kakršen je kasneje nastal v njegovem imenu, globoko ne bi strinjal.

Globlja resnica o Isaacu Newtonu in drugi vidik fizikalne teorije

Čeprav Isaaca Newtona danes smatramo za najžlahtnejšega znanstvenika, ki je obračunal s krščanskim vraževerjem, je resnica o njem, njegovem delu in njegovem prepričanju bistveno drugačna. Kot prvo, v tistem času pojem znanstvenika sploh še ni obstajal. Isaac Newton je bil filozof, nekaj, kar bi v današnjem času pojmovali kot čisto nasprotje od fizika. Imel je zelo širok spekter zanimanja, kar se je odražalo tako v njegovem študiju kot raziskovalnemu delu. Newton je študiral na Trinity College v Oxfordu, kjer je pouk temeljil na Aristotelovem nauku (ki predstavlja tudi znanstveno podlago krščanske doktrine). Sam je raje bral Descartesa, Kopernika, Keplerja in Galilea. Tako se je navdušil nad astronomijo, kar je kasneje pripeljalo do njegovega temeljnega odkritja o zakonu gravitacije, s katerim je med drugim dokazal Keplerjev heliocentrizem. Newton je bil znan tudi po svojem delu na področju optike, v okviru katere je proučeval barve, ki nastanejo pri prehodu bele svetlobe skozi prizmo. Utemeljil je hipotezo, da je svetloba sestavljena iz delcev, a je sprejemal opombo, da ima tudi nekatere lastnosti valovanja. (Danes to dilemo poznamo kot valovno-delčni dualizem teorije svetlobe). V zgodovino je tudi šel z odkritjem odvodne in integralne funkcije, nekaj, kar je odkril praktično istočasno kot Leibniz. Skratka, Newton je bil mož mnogoterih zanimanj in dognanj.

Drugi vidik Newtonovega dela pa je bilo neutrudno raziskovanje na področju religije in okultizma. Ta, do nedavnega slabo poznan vidik njegovega raziskovanja, je prišel na dan šele sredi 20. stoletja, ko so se na dražbi pojavili njegovi alkimistični zapisi. (Veliko jih je pokupil John Maynard Keynes, še en velikan ekonomske teorije, ki je bil strasten zbiralec Newtonovega okultnega dela.) Neverjetno, a resnično: količina Newtonovih zapiskov, izpisov iz knjig in (večinoma) neobjavljenih del na področju religije in okultizma celo presega količino vsega dela, ki ga je opravil v okviru naravoslovnih znanosti! Verjetno se sploh ne zavedamo, da je bil glavni fokus njegovega dela ne toliko v tretjevidičnem popisovanju fizikalnih zakonov, temveč bolj v drugovidičnem ugotavljanju, kdo ali kaj stoji iznad teh zakonov, kaj jih je ustvarilo. Čeprav je postal znan ravno po zakonih mehanike, je glasno svaril pred takim pogledom na svet, ki vesolje reducira le na ogromen mehanizem, kot nekakšno velikansko uro. Rekel je, da »gravitacija sicer pojasnjuje gibanje planetov, vendar ne more razložiti kdo je te planete v gibanje spravil. Bog upravlja z vsemi stvarmi in pozna vse, kar je ali pa bi lahko bilo storjeno.«

Newton je svoja raziskovanja na področju drugega vidika skrbno skrival, saj je živel v času, ko je bilo javno polemiziranje s teološkimi dogmami še precej strogo sankcionirano. Danes vemo, da sta bili njegovi najljubši področji duhovnega raziskovanja alkimija in hermenevtična eksegeza. Alkimija, za razliko od tega kar nam danes razložijo v osnovni šoli (da je bila le predhodnica moderne kemije, primešana s kopico praznoverja o obstoju nekakšnega eliksirja večnega življenja), je bila takrat resna duhovna disciplina. Danes mislimo, da je alkimija stremela k poskusu delanja zlata iz manj žlahtnih kovin, vendar je to bila že takrat le besedna krinka za duhovni proces žlahtnenja človekove osebnosti (svinca), ki postopoma postaja podobna duši (zlatu). Ali povedano drugače, gre za zavestni evolutivni proces, ki teče od tretjega vidika k drugemu. Ker so bile tovrstne ideje za uradno krščansko doktrino precej heretične, so bile zaradi varnosti praktikantov zakamuflirane v nerazumljive alkimistične simbole in enačbe, ki pa so poučenemu človeku razkrivale duhovni vidik narave. In Newton je bil dobesedno obseden z alkimističnimi raziskavami, ob njegovi smrti so v njegovem telesu celo našli nenavadno visoko koncentracijo živega srebra, ki je ena od temeljnih alkimističnih substanc. Kako širok (in uspešen) je bil opus njegov alkimističnih raziskav verjetno ne bomo nikoli vedeli, saj je v požaru njegovega kabineta izginila večina njegovih zapiskov s tega področja, kar je sam močno obžaloval.

Še eno raziskovalno področje, s katerim se je Newton ukvarjal, pa je bila biblična eksegeza, t.j. proučevanje in interpretacija besedil Svetega pisma. Tudi tukaj je bil neumoren, izdal je tudi nekaj del s tega področja. Precej je proučeval biblične zapise o konstrukciji Salomonovega templja, saj je bil prepričan, da le-ta ni samo neka zgradba, pač pa s svojimi proporci razkriva skriti vidik narave, tisto, kar je Newton smatral za božanske zakone. Ti višji zakoni pa naj bi se po njegovem mnenju odražali na fizični ravni kot mehanični zakoni gibanja, katere je sam tako eksaktno popisal in zaradi njih zaslovel. Newton je bil namreč mnenja, da je »bog vrhovni stvarnik, v katerega eksistenco ne more biti dvoma spričo veličine vsega ustvarjenega«. Precej se je ukvarjal z datiranjem bibličnih dogodkov na podlagi svojega razumevanja bibličnih besedil in tako tudi sam izdal nekaj zanimivih interpretacij. Tako je postavil dan Jezusovega križanja na 3. april leta 33, padec Troje pa nekam v leto 904 pr.n.št. (kar je precej vznemirilo takratno strokovno javnost). Pritegnila ge je tudi interpretacija Razodetja, zadnje knjige Svetega pisma, ki vsebuje precej prerokb, govori pa tudi o “koncu sveta”. V zvezi s tem je menil, da takrat ne bo prišlo do uničenja planeta in življenja na njem, temveč bo to začetek nove dobe, ki se bo začela z vrnitvijo Kristusa. Po njegovem naj se to ne bi zgodilo pred letom 2060 (v tistem času so namreč verjeli, da bo do tega prišlo veliko prej). Ne glede na pravilnost ali nepravilnost njegovih ugotovitev na tem področju pa že izjemen trud, ki ga je vlagal v tovrstno raziskovanje, veliko govori o njegovem svetovnem nazoru in dejstvu, da sveta, v katerem je živel, ni smatral za izključno mehaničnega, temveč mu je priznaval tudi duhovno komponento.

Isaac Newton se obrača v grobu

Isaac Newton je bil znanstvenik svetovnega formata, kar mu je zgodovina tudi priznala. Bil pa je še veliko več, bil je mislec, tako filozof naravoslovnih ved kot proučevalec duhovnih učenj. Proslavil se je v okviru fizike, s tem, ko je postavil teorijo o gravitaciji in mehaničnem gibanju teles. Uspešnost njegove teorije in njena razširjenost pa sta tlakovali pot mehanicističnemu modelu sveta, modelu, s katerim se Newton nikakor ne bi strinjal. Sam je verjel v to, da so fizikalni zakoni odsev nekih višjih, božanskih zakonov, katere je vse življenje neutrudno iskal v okviru religijskih in okultnih študij. Prepričanje, da so fizikalni zakoni vse, kar je potrebno za pojasnitev vsega obstoja in dogajanja v vesolju, pa je bilo po njegovem mnenju zmotno. In, ironično, v njegovem imenu se je zgodilo ravno to, kar je sam sicer zavračal. Njegova teorija je namreč pojasnila gibanje nebesnih teles brez potrebe po delovanju višje sile (drugem vidiku narave). S tem je nehote postala temeljni kamen modernega pogleda na svet, pogleda, ki temelji izključno na objektivni realnosti vsega, avtomatizmu gibanja teles in mehaničnem ustroju vesolja. Isaac Newton se gotovo obrača v grobu.

Zaključek

Zgoraj omenjene zgodbe o življenju in delu treh izjemnih mislecev opisujejo nastanek temeljnih kamnov modernega pogleda na svet. Vsi trije znanstveniki so po svojih najboljših močeh odkrivali zakonitosti narave, ne le na ožjem področju, na katerem so se proslavili, temveč na celem spektru področij človekovega raziskovanja. Zaradi svoje ne le mentalne, temveč tudi duhovne širine, so bili bistveno bolj drugovidično razviti kot ostali. (Njihove evolucijske stopnje: Smith 1.7, Darwin 2.0, Newton 2.2.) A žal niti njihovi sodobniki, niti današnji ljudje večinoma ne vedo, niti ne zmorejo razumeti, njihovega resničnega pogleda na svet, ki je bil vse prej kot stereotipen.

A današnje razumevanje sveta se je razvilo ravno na podlagi pomanjkljivega razumevanja njihovih raziskav. Najprej je Newtonova teorija mehanike “prispevala” prepričanje, da v vesolju ni nobene višje sile, ki bi bila potrebna za gibanje nebesnih teles. To je omogočilo, da so se ljudje sčasoma otresli (sicer precej škodljivega) krščanskega strahu pred vsemogočnim bogom, ter se zato počutili svobodnejše in manj odgovorne. Nato je Smithova teorija prostih trgov “prispevala” prepričanje, da je pohlep, ki ga čutimo ljudje, pravzaprav dobra lastnost, saj služi temu, da so preko “nevidne roke prostih trgov” zadovoljene ekonomske potrebe vseh ljudi. To je omogočilo, da so se ljudje otresli občutka moralne odgovornosti za dobrobit soljudi. Nazadnje je Darwinova evolucijska teorija le še utrdila prepričanje, ki je izhajalo že iz napačnega razumevanja Smitha; namreč, Darwin je s teorijo o nastanku novih vrst z naravnim izborom prispeval dodatno utemeljitev, da je boj za dobrine naraven in neizbežen del človekovega življenja, ter da so bogatejši ljudje pač boljši, kar je dobro za prihodnost celotne človeške vrste. To je omogočilo še dodatno odvezo odgovornosti bogatejših ljudi od skrbi za dobrobit vseh.

Je potemtakem sploh še čudno, da imajo omenjeni znanstveniki danes tak ugled v svetu? Seveda so veliko prispevali, o tem ni dvoma. In bi še več, če ne bi kasneje znanost iz njihovih spoznanj odstranila drugi vidik, vidik subjektivnosti, celovitosti, odgovornosti. Skupno vsem poenostavljenim teorijam je namreč mehanični pogled na svet, ki omogoča odvezo odgovornosti do soljudi!

A nikar ne obupajmo. Za vsako napako se slejkoprej tudi popravek najde. Tako je Newtona kasneje dopolnil najprej Einstein z relativnostno teorijo, kasneje pa je Newtonova drugovidična razmišljanja do neke mere upravičila še kvantna mehanika, ki je dokazala, da v resnici ni ločitve med opazovalcem (subjektom) in opazovanim (objektom). Newton bi bil nad tem gotovo navdušen! Protiutež Smithovi teoriji oz. napačnemu razumevanju le-te je postavil že prej omenjeni Keynes, ekonomist, ki je Smithovo trditev o tem, da »na dolgi rok vsi prosti trgi samodejno pridejo v ravnovesje« razorožil s stavkom, da »na dolgi rok smo vsi mrtvi« in s tem uvedel utemeljitev za posredovalno vlogo države na trgih, ki morajo biti po njegovem regulirani. No, Darwinova teorija, kot najmlajša od omenjenih treh, se še kar drži. Čeprav že danes vemo, da ima kar precej lukenj, zanjo v uradni znanosti še ni na voljo dovolj dobre alternative. Primat na tem področju ji poskuša v zadnjem času sicer najedati teorija inteligentnega načrta, ki pa ima svoje korenine v krščanskem kreacionizmu, kar seveda ne pripomore ravno k temu, da bi jo znanost jemala preveč resno. A tudi na tem področju se počasi premika. Nova evolucijska teorija je velik, trenutno morda prevelik zalogaj, na katerega lahko nekoč odgovori le ezoterični nauk večne modrosti. Ta pa temelji ravno na pozabljenem, drugem vidiku znanosti, na katerega vrnitev čakamo.

Vsakemu od treh univerzalnih vidikov vlada en izmed kozmičnih zakonov. Ti zakoni spadajo v skupino arhetipskih zakonov, ki urejajo vso življenje, vse odnose v kozmosu. Potrebno je ločiti med arhetipskimi, krovnimi zakoni, med katere spadajo zakoni univerzalnih vidikov, in “manifestativnimi” zakoni, ki so odraz arhetipskih zakonov na enem izmed nivojev kozmosa. Kot primer vzemimo zakon gravitacije, ki je eden izmed manifestativnih (fizikalnih) zakonov. Ta je le odraz zakona ljubezni, ki je kozmični arhetip kohezivnosti in magnetičnosti v fizični materiji. A gremo lepo po vrsti..

Zakon ekonomije (3. vidik)

Začnimo pri zakonu tretjega vidika, kajti ta je od vseh zakonov v naravi najmočneje izražen in ga je zato najlažje opazovati ter tudi razumeti. Zakon tretjega vidika je zakon ekonomije, katerega glavni cilj je ta, je da se ob danih sredstvih iztrži največ, oziroma da se za določen cilj porabi čim manj (energije).

Spomnimo se: tretji vidik se imenuje vidik dejavne inteligence. Kaj to pravzaprav pomeni? Inteligenca pomeni, da obstaja neka logika, neka pravila, ki so usmerjevalec nekega dogajanja. Sama logika pa še ne pomeni kakršnekoli aktivnosti. Naprimer, dokler ne prižgemo računalnika in zaženemo katerega od programov, se ne bo dogajalo prav nič, čeprav logika v računalniku obstaja tudi, ko ta ni prižgan. Zato potrebujemo neko dejavnost, dejavno inteligenco torej, ki požene proces inteligentnega odločanja.

Kaj imata skupnega zakon ekonomije in dejavna inteligenca, ni težko uvideti. Bistvo inteligence je, da se odloča ekonomično. Inteligenca, ne glede na to, v kakšni obliki jo opazujemo, se vedno ravna tako, da proces, ki ga usmerja, usmerja učinkovito, torej s čim manjšimi stroški za dosego iskanega cilja. Pravzaprav lahko rečemo, da je učinkovitost oz. ekonomičnost vodilo vsakega inteligentnega ravnanja. Bolj kot je nekaj inteligentno, bolj je učinkovito, in kar je manj učinkovito, je tudi manj inteligentno. Princip ekonomičnosti torej ni le ena od lastnosti, temveč prav definicija inteligence.

Zakon ekonomije ima mnogo odrazov povsod okoli nas, pa tudi v nas samih. Narava, kakršno pozna človek, se obnaša skrajno ekonomično. Poglejmo si primere:

• vsi fizični objekti težijo k položaju z najmanjšo potencialno energijo
• elektroni krožijo v najnižjih možnih orbitah glede na njihovo energijo
• svetloba se ob prehodu snovi lomi tako, da prepotuje najkrajšo pot
• živa bitja težijo k najbolj racionalni izrabi virov, ki so jim na voljo
• človek je zgradil civilizacijo, ki temelji na ekonomiji učinkovitosti (a tukaj bodimo previdni, to še ni konec zgodbe, kot bomo videli v nadaljevanju!)

Zakon univerzalne enosti (2. vidik)

Polno ime zakona drugega vidika je zakon univerzalne enosti ali zakon duhovne ljubezni. Če si oba izraza pobliže ogledamo, lahko ugotovimo, da v principu izražata isto. Kaj pomeni univerzalen? Pomeni splošen, pa tudi kozmičen. Pomeni, da se nekaj tiče celote. In enost? Pomeni skupnost, neločenost, ne-mnogoterost. Univerzalna enost je torej princip, da vse, kar je, je v svojem bistvu eno.

Tudi izraz duhovna ljubezen ima podoben pomen. O ljubezni smo že v prvem uvodnem članku ugotavljali, da je to naziv arhetipa, ki predstavlja kohezivno, magnetično silo kozmosa. Pridevnik duhovna pa samo poudarja dejstvo, da je govora o arhetipski, in ne o osebni ljubezni. Kot že vemo, je polno ime arhetipa drugega vidika ljubezen in modrost, in zakon duhovne ljubezni je razumljivo temeljni zakon tega arhetipa.

Kaj to pomeni v praksi? Nekaj primerov smo si že ogledali v drugem uvodnem članku, zato jih tokrat le na kratko naštejmo:

• duhovna (platonska) ljubezen zbližuje ljudi na ravni duš
• osebna ljubezen zbližuje ljudi na ravni osebnosti
• spolnost združuje ljudi na telesni ravni
• gravitacija je odsev zakona kozmične ljubezni na materialni ravni in združuje vse fizične objekte (trditev Giordana Bruna)

Ima pa arhetip ljubezni in modrosti poleg svoje magnetičnosti oz. kohezivnosti še en pomemben odraz, na katerega ne smemo pozabiti, to je zavest. Zakon univerzalne enosti tako priča tudi o skupni zavesti celotnega kozmosa, o dejstvu, da se vsak “element” te celote zaveda vsakega drugega “elementa”. Koristno ali škodljivo delovanje enega od “elementov” tako koristi ali škodi celoti. Kakršnokoli delovanje pod okriljem tega zakona je vedno podrejeno skupnosti. Skupna zavest namreč omogoča, da so rešitve, sprejete pod okriljem tega zakona, pravične, to pomeni koristne za vse. Za ponazoritev si oglejmo, kako je ta zakon ubesedil Mark Avrelij, rimski cesar in filozof: “Kar ni dobro za panj, ni dobro za čebelo.”

Zakon kozmične manifestacije (1. vidik)

Zakon, ki je temelj prvega vidika, ima tudi dve imeni: zakon kozmične manifestacije ali zakon sinteze. Oglejmo si najprej, kaj pravzaprav pomeni kozmična manifestacija. Kot že vemo, ima prvi vidik pri vseh pojmih nekaj opraviti z bistvom, namenom in voljo. Zato se tudi prvi vidik imenuje vidik volje in namena. In kaj bi lahko bil vrhovni namen celotnega kozmosa? Kot kaže, je namen kozmosa (ali tistega, ki stoji za njim, če kaj takega obstaja), da se manifestira. Manifestirati pomeni udejanjiti se, postati otipljiv, viden, privzeti nekakšno obliko. Manifestacija je premik iz potencialnega stanja v realno stanje. Zato manifestacija vedno govori o izrazu nečesa, kar pred manifestacijo ni bilo zaznavno. Tako kozmična manifestacija pomeni proces, da se prapočelo izrazi skozi svojo obliko, ki je kozmos.

Drugo ime, zakon sinteze, govori o enem izvoru vsega, kar je. Medtem ko zakon univerzalne enosti (zakon drugega vidika) povezuje posamezne “elemente” stvarstva preko skupnega polja, ki se imenuje zavest, pa zakon sinteze govori o tem, da teh “elementov” sploh ni, ampak obstaja le eno življenje, ki se sicer izraža skozi mnoštvo kvalitet. V zadnjih fazah evolucije zakon sinteze poskrbi, da se vse med evolucijo razvite kvalitete sintetizirajo, posrkajo v en izvor, od koder je impulz za njihov razvoj ob začetku manifestacije sploh prišel.

Manifestacija je proces, ki ima dve fazi: involucijsko in evolucijsko. Involucija je faza manifestacije, kjer se življenje, bit, potaplja v materijo in privzema vedno bolj konkretizirane oblike. Evolucija je druga, involuciji nasprotujoča faza manifestacije, v kateri se življenje, ujeto v konkretnih oblikah, le-teh postopoma osvobaja. Temu procesu pravimo tudi duhovni razvoj.

Nekaj primerov kozmične manifestacije (za različne pojme “kozmosa”):

• človeško življenje (razvoj in propad telesa)
• življenjski procesi (dihanje, utrip srca, budnost/spanje, itd..)
• razvoj vesolja (ekspanzija in kontrakcija vesolja)
• naravni procesi (ciklične aktivnosti pod vplivom letnih časov)

Časovna fraktalnost treh vidikov

Sedaj, ko poznamo zakone, ki vladajo trem vidikom, je čas, da si ogledamo še eno vrsto njihove fraktalnosti, to je časovna fraktalnost. To je nadvse pomembna lastnost manifestacije, ki je temelj razumevanja razvoja človeške družbe, tako v preteklosti, kot v prihodnosti. Znanost namreč zmotno domneva, da evolucija teče linearno. V resnici je proces manifestacije, katerega del je tudi evolucija, mnogo kompleksnejši. Kot prvo, ni linearen, temveč je cikličen, in kot drugo, znotraj večjih ciklov obstajajo manjši cikli, znotraj teh še manjši, itd.. Skratka, tudi v evoluciji velja načelo fraktalnosti.

Kako si lahko predstavljamo ta načela, ponazarjajo naslednje sheme. Najprej si oglejmo princip fraktalnosti.

Na zgornji shemi vidimo več nivojev časovnih obdobij. Prvi nivo vsebuje tri velika časovna obdobja. Vsako od njih je pod močnejšim vplivom enega izmed treh vidikov. Tako obdobje, kjer na proces manifestacije močno vpliva prvi vidik, lahko označimo z rdečo črto, obdobje drugega vidika z modro in obdobje tretjega vidika z zeleno. V vsakem od teh obdobij se v okviru manifestacije zasleduje cilj, ki je skladen z zakonom dominantnega vidika. A to še ni vse! Kot je ponazorjeno v naslednjih dveh vrsticah na shemi, se znotraj vsakega obdobja pojavijo tri sorazmerno krajša obdobja, ki so zopet obarvana z enim od treh vidikov. In znotraj njih so še krajša obdobja, znotraj teh še krajša, in tako dalje.. Fraktalnost je tu jasno izražena v svoji časovni dimenziji.

Vpliv posameznega vidika na proces manifestacije (razvoja) je odvisen od nivoja, na katerem vidik v določenem trenutku nastopa. Dominantni vidiki večjih časovnih obdobij, v katerih se nahajamo, imajo bolj splošen, dolgotrajnejši, a na krajši rok šibkejši vpliv. Vidik, ki vlada nekemu krajšemu obdobju, pa ima kratkoročnejši, vendar bolj intenziven vpliv. Preplet teh vplivov v določenem obdobju, naprimer obdobju v katerem živimo sedaj, pa je temeljna osnova funkcioniranja sodobne družbe. Znanstveniki, ki se tega ne zavedajo, posplošujejo evolucijo na našem planetu v linearen model, ki pa je prereven, da bi znal izraziti kompleksnost evolucije na Zemlji.

Četrta vrstica zgornje sheme je še posebej zanimiva. Prikazuje namreč superimpozicijo (prekrivanje) vseh zgoraj upodobljenih nivojev. Iz nje je razvidno, kako se vplivi posameznih vidikov (ki pripadajo različnim časovnim nivojem oz. ciklom) med seboj mešajo. Opazimo lahko, da je v celotnem časovnem razponu prisotna praktično vsa paleta barv, kar pomeni, da so v različnih časovnih točkah vplivi vidikov med seboj zelo različno prepleteni. V praksi to pomeni, da nobeno obdobje ni izključno pod vplivom le enega od vidikov, kar je precej pomembna poanta. Opazovanje zelo kratkih časovnih intervalov (človeške) zgodovine namreč prehitro pripelje do vtisa, da je v celotnem opazovanem obdobju bila tendenca razvoja samo ena. Ta problem nastopi, ker večkrat ne vidimo celotne slike.

Cikličnost manifestacije

Evolucija je, kot smo že namignili, le polovica cikla kozmične manifestacije. Če govorimo o planetarni evoluciji, pa polovica cikla planetarne manifestacije. Shema na desni prikazuje razmerje med involucijo in evolucijo na katerikoli ravni kozmosa, makrokozmični (vesolje, osončje, planet) ali mikrokozmični (človek, žival, celo atom). Zgornji del predstavlja še relativno nemanifestirani del kozmosa, spodnji pa relativno manifestirani del. Temnost ozadja ponazarja gostoto materije, v kateri se odvija proces.

Involucija je tisti del cikla manifestacije, ki žene življenje iz nemanifestiranega dela kozmosa (recimo mu duh) v manifestirani del (recimo mu materija). V tem delu cikla tisto, kar je, kar je večno, in kar biva v brezčasju in brezprostorstvu, počasi pridobiva vedno konkretnejšo obliko – se manifestira. V drugem delu cikla, evoluciji, pa se tisto, kar je, kar je večno, in kar zdaj biva v manifestiranem svetu (času in prostoru), počasi vrača na svoj izhodiščni položaj, vendar tokrat bogatejše za izkušnjo enega cikla. Tako kot ljudje, ki kot turisti odpotujemo nekam, se kasneje vrnemo domov, in smo bogatejši za izkušnje, ki smo jih pridobili na tej poti.

V fazi involucije najprej prvi vidik prispeva namen stvarstva (tega, kar bo manifestirano), drugi vidik prispeva načrt stvarstva in tretji vidik prispeva udejanjenje stvarstva. V evolucijski fazi je proces obraten: najprej tretji vidik omogoča izpopolnjevanje oblik, ki so nosilci zavesti (drugega vidika), drugi vidik omogoča zlitje v enost, in prvi vidik poskrbi, da je ta enost skladna s ciljem. Tako prvotni namen pride do svojega uresničenja, do načrtovanega cilja, in involucijsko-evolucijski krog je tako sklenjen. (Pri tem je “stvarstvo”, ki gre skozi manifestativni cikel, lahko kozmos kot celota, ali pa galaksija, sončni sistem, planet, človek, žival, mineral, atom, in tako dalje.)

Zgornji model cikla manifestacije predstavlja kozmični princip – princip kroženja oziroma utripanja, ki se odraža v marsikaterem naravnem procesu. Ni presenetljivo, da lahko tudi pri kroženju opazimo načelo samopodobnosti oz. fraktalnosti. Kaj to pomeni? Pomeni, da je vsak delček tega pojava podoben pojavu kot celoti. Ali povedano drugače, znotraj kakršnegakoli cikla se pojavljajo manjši cikli, znotraj njih še manjši, itd. Oziroma če gledamo iz nasprotne smeri, od spodaj navzgor, lahko rečemo, da je vsak cikel le delček nekega večjega cikla, večjega časovnega obdobja.

Evolucijski cikli si sledijo v logičnem zaporedju. Ko se zaključi en evolucijski cikel, se začne naslednji, na isti “točki urinega kazalca” kot prejšnji, vendar ne v isti “ravnini” kot prejšnji cikel. Naslednji cikel se namreč nadaljuje na naslednjem, višjem “zavoju spirale”. Spodnja shema (na levi) simbolično prikazuje, kako se evolucijski cikli nadgrajujejo.

A desna shema prikazuje še dosti več. Kaže namreč na fraktalnost ciklov: vsako zaporedje ciklov (leva shema), v resnici tvori le delček večjega cikla (desna shema). In zaporedje teh večjih ciklov tvori le del še večjega cikla. In tako dalje, do ciklov kozmičnih razsežnosti…

Zaradi zgoraj opisane kompleksnosti ni enostavno odgovoriti na vprašanje, na kateri točki evolucije se trenutno nahajamo. V nekem večjem ciklu se morda nahajamo na točki, kjer je “ura” 8, v nekem manjšem je “ura” 3, v še manjšem pa morda 6. Ko pridemo do evolucijskih ciklov posameznih živih bitij, pa sploh več ne moremo govoriti o skupni točki, ker ima vsak posameznik doseženo svojo evolucijsko stopnjo.

Ezoterična teorija planetarne evolucije

Evolucijska teorija, kot jo razlaga ezoterična veda, je mnogo bogatejša kot katerakoli druga znana teorija. Nemogoče jo je primerno povzeti v nekaj kratkih odstavkih, zato bodo naslednje vrstice le odsev tega, o čemer ezoterična evolucija govori. Tako ne bomo šli v detajle, temveč si bomo ogledali predvsem njen princip, ki je utemeljen na dveh lastnostih: cikličnosti in fraktalnosti.

Človek je del planetarnega evolucijskega procesa, v katerem se zavest postopoma osvobaja materije (oblike, v katero je zavest vstopila v fazi involucije). Človek ne predstavlja niti začetek, niti konec tega procesa (ni “krona stvarstva”, kot radi rečemo). Pravzaprav, gledano s stališča planetarne evolucije, je človek natančno na sredini te poti. Človeštvo predstavlja četrto od sedmih kraljestev narave (po vrsti: mineralno, rastlinsko, živalsko, človeško in še tri višja, t.i. duhovna kraljestva). Vse to je linija evolucije, ki ji pravimo človeška linija.

Razvoj človeške linije je evolutivni proces, ki zahteva svoj čas, pravzaprav precej dolgo časovno obdobje. Kot smo videli, pa so vsa obdobja razdeljena na podobdobja, ki so obarvana z enim od treh vidikov, ki se v njih močneje izraža. Tako lahko narišemo človeško linijo (sedem kraljestev narave) kot časovnico, razdeljeno na tri glavna obdobja.

Kar je še posebaj zanimivo na tej shemi je to, da se človeštvo razteza preko dveh obdobij, obdobij tretjega in kasneje tudi drugega vidika. Človeštvo kot sredinski element evolucijske linije povezuje oz. je na prehodu med obema vidikoma. To je zelo pomembno dejstvo, s pomočjo katerega se lahko pojasni kar nekaj ugank zanosti, naprimer zakaj eni ljudje ravnajo le inteligentno (preračunljivo, sebično) drugi pa modro (ljubeznivo, pravično).

A pojdimo naprej. Gornja shema nam tudi prikazuje, da je v prvi fazi evolucije poudarek na razvoju pojavnosti, to je fizičnih teles (manifestiranih) kraljestev narave. Ker je vplivni faktor tega obdobja tretji vidik, se narava pod vplivom njegovega zakona, zakona ekonomije, vede inteligentno, kar pomeni tako, da maksimizira učinkovitost življenjskih procesov. Mehanizem tega dogajanja je lepo opisal Darwin v svoji teoriji o razvoju vrst s pomočjo naravnega izbora.

Namreč, kaj pa je naravni izbor? Gre za mehanizem borbe za preživetje; kdor je bolj prilagojen, spreten, inteligenten, ta ima boljše možnosti za preživetje in s tem za nadaljevanje vrste. Tudi če živalske (in rastlinske) vrste niso razumske same po sebi, to še ne izključuje inteligence. Dejavna inteligenca je namreč arhetip, princip, razum je pa le ena izmed njegovih pojavnih oblik. Človek je inteligenten skozi razum, (nižja) narava pa je inteligentna skozi naravni izbor. Oboje pa pomeni nič drugega kot le uveljavitev principa tretjega vidika, zakona ekonomije. Torej kako s čim manj energije doseči čim več.

A pozor, tukaj ni konec zgodbe! Ezoterika namreč trdi, da človeštvo sega globoko v naslednje obdobje, obdobje drugega vidika (kot je razvidno iz gornje sheme). To pa je popolnoma drugačno od prejšnjega. V marsikaterem pogledu sta si ta vidika celo nasprotujoča, njune cilje pa lahko povzamemo v enem stavku:

Tako človek, ki sodi še pod močan vpliv tretjega vidika, svoje obnašanje prilagodi temu, da v svojem življenju zase iztrži največ – to je inteligentno obnašanje. Po drugi strani pa človek, katerega zavest je že prebujena toliko, da nanj vsaj nekoliko že vpliva drugi vidik, ravna vedno bolj tako, da zasleduje cilje ljubezni do soljudi: pomembni so mu solidarnost, sožitje, odgovornost in etičnost.

Sedanji čas – preplet drugega vidika s tretjim

Resnici na ljubo je teba povedati, da večina ljudi sodi deloma v tretjevidično in deloma v drugovidično obdobje (v istem referenčnem ciklusu). Prehod med obdobjema ni oster (narava nikjer ne tolerira ostrih preskokov), zato se vpliv zakona tretjega vidika (ekonomičnost) le počasi poslavlja, medtem ko se vpliv zakona drugega vidika (ljubezen) le počasi približuje. A ne glede na to, trend je na daljši rok dovolj opazen. Že tisočletja človek praktično ni več razvijal svoje pojavnosti, je pa sčasoma, ampak res počasi, razvijal svojo zavest in z njo solidarnost. Rastoča zavest namreč omogoča zavedanje celote, to pa vpliva na razumevanje problematike celotnega okolja: narave in družbe. Nekateri posamezniki, ki so nekoliko bolj razviti od večine, so v tem procesu vedno prednjačili. Zahvaljujoč prav njim je človeštvo privzelo vedno bolj solidarne vzorce delovanja.

Naštejmo nekaj primerov: že zelo dolgo nazaj so se vojskujoče strani sporazumele vsaj o tem, da se med boji občasno zagotovi začasna ustavitev spopadov, toliko da se odpelje ranjene in pokoplje mrtve. Čista inteligenca tega ne bi dopuščala; zakaj bi zmagujoča stran omogočila, da se šibkejša stran medtem spočije in reorganizira? Gre za čast (ki je oblika poštenosti) in zavedanje, da je tudi sovražnik konec koncev človek. V modernejšem času smo priča pravemu razcvetu drugovidičnih sistemov. Mednarodne organizacije kot so Rdeči križ, Zdravniki brez meja, in podobno, so posledica naraščajočega občutka medčloveške solidarnosti, ta pa je posledica vedno močnejšega vpliva drugega vidika. Da ne govorimo o modernih socialnih sistemih, kot so pokojninski in zdravstveni sistem, centri za socialno delo, prostovoljske organizacije, pa tudi socialne mreže, ki se tvorijo na principu prijateljstva, ki ni pogojeno s preračunljivostjo ampak z željo delati dobro (npr. društva za zaščito živali, taborniki/skavti, ipd.).

Ta, razmeroma novejši del človekove evolucije so poskušali prepričani darwinisti razlagati z različnimi pristopi, včasih celo s čuda zavitimi teorijami, kako se da solidarno ravnanje v principu reducirati nazaj na koristoljubje, preko genske sorodnosti ali kako drugače. Če je to še možno nekako razumeti na nivoju družine, npr. žrtvovanje staršev za otroka, ki je konec koncev nosilec njihovih genov, pa to pojasnilo popolnoma odpove na nivoju družbe. In iz zgodovine poznamo kar nekaj ljudi, ki so delovali nesebično v korist človeštva kot celote.

Preprosto rečeno, dokler se znanost ne bo zavedela obstoja višjih vidikov življenja, se enigma človekove ljubezni (sočutja, dobrote, solidarnosti) ne bo razrešila. Vedeti pa moramo, da so znanstveniki tudi le ljudje – eni so zavestni bolj, drugi manj. Ne glede na inteligenco enih in drugih. Razumevanje treh vidikov vseh stvari pa je temeljni premik paradigme, ki bo omogočil kvalitativni preskok v našem razumevanja življenja.

Sinteza evolucijskih teorij – trije vidiki evolucije

Nekateri novodobni teoretiki pravijo, da na Zemlji potekata dve evoluciji: materialna in duhovna. Čeprav poudarek ni napačen sam po sebi, saj opozarja na manjkajoči člen v znanstvenem modelu (manjka t.i. duh), pa je taka trditev nekoliko zavajajoča. V resnici ne gre za dve evoluciji, gre za eno samo, ta pa ima ne le dve, temveč celo tri komponente: evolucijo oblik, evolucijo zavesti in evolucijo smisla.

Lepota opazovanja evolucije skozi tri vidike je ravno v tem, da sintetizira in na zanimiv način osvetljuje dosedaj medsebojno izključujoče se hipoteze o nastanku in razvoju planetarnega življenja, znane kot »darwinova evolucijska teorija«, »teorija inteligentnega načrta«, ter razvpiti »kreacionizem«.

Žal glavni evolucijski teoriji, h katerima prisega največ ljudi, stojita vsaka na svojem zornem kotu, kričita druga na drugo in se ne menita za nikakršen argument nasprotne strani. Medtem ko se darwinizem ukvarja izključno s tretjim vidikom evolucije, njeno pojavnostjo oblik, se teorija inteligentnega načrta ukvarja bolj z drugim vidikom (govori namreč o načrtu evolucije), kreacionizem pa celo s prvim vidikom (nekoliko ugiba o namenu, pri čemer pa popolnoma zanemari tretji vidik, razvoj pojavnosti). Tragikomičnost te situacije je, da eni govorijo mimo drugega, namesto da bi dojeli, da gre za različne vidike enega samega procesa in da imajo vsak po svoje prav:

• Da, proces evolucije pomeni razvoj vrst s pomočjo kvantitativnega mehanizma naravnega izbora (inteligence narave) . To je mehanizem tretjega vidika.

• Da, proces evolucije pomeni nastanek novih vrst s pomočjo zavestnih in načrtovanih kvalitativnih prehodov med vrstami (modrost narave). Gre za nastanek novih tkiv, novih organov, novih vrst, pa tudi novih vzorcev obnašanja, ki so substancialno drugačni od prejšnjih. To je zavestnost drugega vidika.

• Da, proces evolucije pomeni postopno premikanje h končnemu cilju razvoja, to je izpopolnjenemu nosilcu zavesti, ki je skladen z namenom manifestacije. Ta naravna volja, ki žene k zastavljenemu cilju, je namembnost prvega vidika.

Povzetek

Pričujoče besedilo je pokrilo precej zahtevno tematiko, ki gradi tudi na ugotovitvah prvih dveh uvodnih člankov, zato si za boljši pregled oglejmo še celostni povzetek napisanega. Govora je bilo o evoluciji. Evolucija, ki je proces postopnega osvobajanja zavesti iz svojega nosilca, teče najprej pod vplivom tretjega vidika, nato drugega in nazadnje prvega. Evolucija, kot kozmični proces, pa tako kot vse ostalo v kozmosu, zapade pod Hermesov zakon, zakon fraktalnosti. Zaradi tega se v različnih obdobjih evolucije izražajo vplivi različnih vidikov, v mešanici, ki je vezana na opazovani trenutek.

Človeštvo je del planetarne evolucijske linije, imenovane človeška linija. Predstavlja četrto od sedmih kraljestev narave na našem planetu. Ima posebno, zanimivo vlogo, ker se nahaja na prehodu med vplivom tretjega in drugega vidika. Tako se v človeški družbi še vedno močno čuti vpliv tretjega, kar se odraža v družbeno-ekonomski ureditvi: vladar sveta je ekonomija, njeno gonilo je tekmovanje, orodje razvoja je inteligenca, maksimizira se učinkovitost, merilo uspeha pa je kvantiteta ustvarjenega. Po drugi strani se že tudi nekoliko čuti vpliv prihajajočega obdobja, ki je pod vplivom lastnosti drugega vidika. V tem obdobju bo človeška družba razvijala skupnost, katere gonilo je sodelovanje, orodje razvoja je modrost, maksimizira se pravičnost, merilo uspeha pa je kvaliteta ustvarjenega.

V današnji, moderni družbi, se vpliva obeh vidikov že precej prepletata. Nahajamo se namreč v prelomnem obdobju človeške zgodovine, v obdobju, ko se vpliv tretjega vidika sicer poslavlja, a žal ima še vedno prevladujoči vpliv na človeštvo, kar ga drži v materialistično-pozitivistični paradigmi. Prehod v obdobje drugega vidika otežujeta vsaj dve dejstvi: prvič, večina ljudi je evolucijsko komaj dovolj zrelih za to, da bi zaživeli drugovidično (solidarno, pravično, modro). In drugič, skoraj vse obstoječe družbene strukture so bile zgrajene v obdobju, katerega vladar je bil tretji vidik. Manjši del človeštva, ki je evolutivno naprednejši, sicer vleče razvoj v smeri drugega vidika, pod vplivom katerega se počasi dviguje nivo zavesti. Pod tem vplivom se razvijajo nove strukture, pojavljajo se nove ideje, uveljavljajo se novi principi delovanja. A dokler se zavedanje drugega vidika ne bo v dobršni meri uveljavilo v širši družbi (začenši z njenimi voditelji in ustvarjalci javnega mnenja), bo prehod v novo obdobje odložen, človeštvo pa se bo vrtelo v začaranem krogu hiperprodukcije na eni strani in pomanjkanju osnovnih življenjskih sredstev na drugi. A to je že iztočnica za nek drug članek.

Prvi uvodni članek: o treh vidikih. Drugi uvodni članek: fraktalnost treh vidikov.

V prvem uvodnem članku smo si ustvarili osnovni vtis o treh univerzalnih vidikih, deloma s pomočjo definicij in deloma s pomočjo primerov. Sedaj je čas, da spoznamo eno izmed njihovih najpomembnejših lastnosti, to je načelo samopodobnosti oziroma fraktalnosti. Zaradi tega načela je identifikacija treh vidikov pri proučevanih pojmih včasih precej težavna, po drugi strani pa to načelo tudi razkriva harmonijo in principielnost vsega, kar obstaja. Načelo samopodobnosti je tudi dobra osnova za razumevanje arhetipov in njihovih izrazov v realnem svetu.

Hermesov zakon

Hermes je bil eden tistih posameznikov, za katerega ni čisto jasno, ali je resnično zgodovinsko ali le mitološko bitje. Če je resnično živel, ga nekateri viri uvrščajo v zgodnje obdobje starega Egipta, kakih 4000 let pred našim štetjem. Hermes Trismegistos, ali “trikrat véliki Hermes”, kot ga tudi imenujejo, naj bi bil veliki duhovni učitelj starega Egipta ali morda celo civilizacije, ki je obstajala še pred tem. Zanimivo je, da ga viri imenujejo “trikrat véliki”, čeprav se zgodovinarji ne strinjajo o tem, kaj je razlog za to poimenovanje. Za ta nadimek obstajata vsaj dve bolj resni razlagi. Po prvi je Hermes “trikrat véliki” zato, ker je bil véliki kralj, véliki svečenik in véliki filozof. Zanimivo je, da te tri vloge popolnoma ustrezajo definicijam treh vidikov: kralj je vladar, zakonodajalec (prvi vidik); svečenik je mistik, povezovalec z bogom, človek ljubezni (drugi vidik); filozof pa je bil v tistih časih podajalec znanja, izumitelj in organizator družbe (tretji vidik). Druga razlaga govori o tem, da je Hermes pogosto poučeval o inherentnem trojstvu stvarstva, o tro-ličnem bogu oziroma o trojnem izvoru vseh stvari. Ne glede na razlago, pa je za ezoterično izročilo očitno, da v zvezi s trikrat vélikim Hermesom govorimo predvsem o treh univerzalnih vidikih.

Hermesu kot vélikemu modrecu pripisujejo različne izume in odkritja, med bolj znanimi sta izum pisave in uvedba magičnih šol. Vendar nas to v pričujočem sestavku ne zanima toliko. Kot izhodišče tega članka nam bo služil predvsem en njegov izrek, znan tudi kot “Hermesov zakon”. Ali ga je res izrekel Hermes sam, in v kakšni obliki, sploh ni pomembno. Kar je pomembno je njegov osnovni princip, za katerega ezoterično izročilo trdi, da je univerzalen, ter da na njem temelji celotna ureditev kozmosa.

Hermesov zakon pravi: “Kakor zgoraj, tako spodaj.”

Lahko ga povemo tudi drugače:

• Kakor zunaj, tako znotraj.
• Kakor v makrokozmosu, tako v mikrokozmosu.
• Kakor v celoti, tako v delu.
• V malem se zrcali veliko.

Prav zadnja oblika pa naj bo iztočnica za naše nadaljnje razmišljanje.

Fraktali: v malem se zrcali veliko

Pravilu, da se “v malem zrcali veliko”, pravimo tudi pravilo samopodobnosti. Povedano drugače, to pomeni, da je nek del sistema podoben sistemu v celoti. Pri tem je “sistem” lahko karkoli, kar je sestavljeno iz manjših enot. Vzemimo za primer drevo: če mu odlomimo neko vejo in jo zapičimo v tla, izgleda, kot da imamo manjše drevo. Veja je namreč podobna drevesu kot celoti. Upoštevajmo, da podobnost ne pomeni (nujno) enakosti. Dovolj je, da za oba, del in celoto, velja enak princip. V primeru drevesa je ta princip “glavna veja se razcepi v manjše veje”.

Matematika pravi konceptu samopodobnosti tudi fraktalnost. Fraktali so torej vzorci, ki izkazujejo princip samopodobnosti. Za njih je značilno to, da ne glede na to kako majhen košček celotnega vzorca vzamemo (in povečamo na velikost celote), zopet dobimo sliko, ki je zelo podobna izvorni celoti.

Oglejmo si nekaj primerov računalniško generiranih fraktalnih slik.

Fraktale pogosto najdemo tudi v naravi. Spodaj je nekaj takih primerov.

školjka nautilusa

brokoli

strela

Da se fraktalni vzorci pogosto pojavljajo v naravi, sploh ni presenetljivo. Ker je narava del kozmosa, pravzaprav je narava kozmos sam (njegov tretji vidik, če smo natančni), je popolnoma logično, da se fraktalni princip odraža tudi v njej. Kot smo že ugotovili v prvem uvodnem članku, trije vidiki prevevajo celoten kozmos, in vse kar je del tega, se podreja istim zakonom. Načelo samopodobnosti oz. Hermesov zakon pa je eden od vrhovnih zakonov kozmosa.

Fraktalnost treh vidikov

Tudi trije univerzalni vidiki izkazujejo načelo samopodobnosti oziroma fraktalnosti. To pomeni, da znotraj vsakega od vidikov lahko najdemo zopet tri podvidike. Torej: prvi vidik ima prvi podvidik, drugi podvidik in tretji podvidik; drugi vidik ima prvi podvidik, drugi podvidik in tretji podvidik; in tudi tretji vidik ima prvi podvidik, drugi podvidik in tretji podvidik. In vsak od naštetih podvidikov ima zopet vse tri pod-pod-vidike. In tako dalje ad infinitum…

Spodaj je shematski prikaz fraktalnosti treh vidikov za lažjo predstavo:

Človek – miniaturni odsev kozmosa

Noben drug pojem ni tako lep primer fraktalnega načela treh vidikov kot prav človek. Najprej zato, ker nam naša človeška izkušnja omogoča, da lažje dojamemo pomen treh vidikov pri samih sebi, kot pa pri drugih stvareh. In tudi zato, ker so bili v preteklosti prav človekovi vidiki tako natančno opazovani in proučevani, s strani tistih, ki so se tega zavedali in so to zmogli.

V nadaljevanju si bomo ogledali jedro duhovnih učenj vsega sveta. Ni rečeno, da so to le religiozna učenja. V izvoru sploh niso religiozna. So pa religije zagrabile en del teh učenj, jih (žal) bolj ali manj popačile in jih servirale človeštvu v komaj razumljivi obliki. V nadaljevanju se bomo srečali z njihovo izvorno, ezoterično obliko. Pa začnimo..

Človek je v svojem bistvu trojno bitje. Uganili ste – premore prvi, drugi in tretji vidik. Imena za te tri vidike se od enega do drugega izročila razlikujejo, nekatera izročila celo uporabljajo iste besede za različne od teh vidikov, kar povečuje zmedo. Mi si bomo ogledali njihove ezoterične izraze: monada, duša in osebnost. Oglejmo si jih od spodaj navzgor (od tretjega vidika proti prvemu), saj je tako lažje razmeti njihove vloge – gibali se bomo namreč od konkretnejših pojmov k abstraktnejšim.

Osebnost je ezoterični izraz za tisto, na kar običajno mislimo, kadar rečemo “človek”. Torej živo bitje, z vsemi svojimi telesnimi deli, kot tudi s svojimi notranjim psihološkim dogajanjem (čustvovanjem in mislimi). Temeljna značilnost osebnosti, ki je kot celota izrazito tretjevidičen pojem, je egoizem. Osebnost je kot močno razvita žival: zase hoče najboljše, to pa želi doseči z najmanjšimi stroški in čim manj ozira na druge. No, na srečo človek ni le osebnost. In to je ravno tista skrivnost, ki bega znanstvenike: zakaj se človek včasih vendarle ne obnaša le kot skrajno inteligentno in preračunljivo bitje (v skladu s socialnim darwinizmom), temveč premore tudi nekaj drugovidičnih lastnosti: sočutje, solidarnost in pravičnost?

Razlog je ravno v obstoju človeške duše, ki predstavlja drugi vidik človeka. Osnovni cilji duše se v temelju razlikujejo od osebnostnih ciljev: namesto znanja jo zanima modrost, namesto razuma uporablja intuicijo, namesto učinkovitosti stremi k pravičnosti, namesto egoizma jo žene altruizem, namesto iskanja partikularnih rešitev jo zanimajo celovite rešitve, namesto pohlepa in strahu je njena motivacija ljubezen, in še bi lahko naštevali. Skratka, duša je popolnoma drugačna od osebnosti.

Kot smo videli že v prvem uvodnem članku, je prvi vidik najtežje razumeti, zato o monadi v človeku ne bomo izgubljali preveč besed. Na kratko in le v intuitivni razmislek lahko rečemo, da je monada božanska iskra, duh, ali praizvorni ogenj v človeku. Njena naloga je povezovati človeka s temeljnim smislom njegovega obstoja, vendar je to naloga, ki pride na vrsto šele dosti kasneje v človekovi evoluciji.

Oglejmo si sedaj še fraktalnost treh vidikov v človeku. Sledeča shema ponazarja nadaljnje “delitve” treh vidikov oziroma identificiranje njihovih podvidikov.

Eden izmed načinov prikaza fraktalnosti treh vidikov v človeku. Možna je tudi drugačna, bolj točna, vendar bolj zahtevna razdelitev. V zgornjem primeru je bila točnost žrtvovana v prid jasnosti.

Osebnost tvorijo tri telesa: etrsko-fizično telo predstavlja njen tretji vidik, čustveno telo predstavlja drugega, in mentalno telo (razum) prvega. Kako to ustreza lastnostim vidikov, ki smo jih že poprej spoznali? Preprosto: etrsko-fizično telo je nosilec objektivnosti (pojavnosti), čustveno telo je nosilec subjektivnosti (notranjosti), mentalno telo pa nosilec smisla (misli).

Zgodba se ponovi pri drugem vidiku človeka, duši. Ta ima sledeče podvidike: tretji vidik predstavlja manas (ezoterični izraz za duhovno inteligenco), drugi vidik predstavlja buddhi (duhovna ljubezen) in prvi vidik predstavlja atma (duhovna volja).

Kot lahko vidimo, so podvidiki duše v človeku precej skrivnostni, imajo zagonetna imena in kratke razlage. Razlog je v tem, da na tej točki evolucije človeku še niso dobro doumljivi. Vendar za osnovno razumevanje teh višjih vidikov in podvidikov človeka zadostuje razumevanje fraktalnega principa, ki deluje na vseh nivojih. Vsak prvi vidik, ne glede na nivo, kjer se pojavlja, ima nekaj opraviti s smislom, vsak drugi vidik s subjektivnostjo, in vsak tretji vidik z objektivnostjo.

Fraktalno razdelitev pri človeku lahko še nadalje zasledujemo v globino. Naprimer v fizičnem telesu lahko identificiramo tri vidike takole: mišičevje, kosti in organi predstavljajo tretji vidik (pojavnost), krvožilni in limfni sistem predstavljata drugi vidik (povezovalni dejavnik), dihalni in živčni sistem pa predstavljata prvi vidik (nosilec življenjskega duha). Če gremo še dlje, lahko naprimer tudi živčni sistem delimo naprej na hrbtenjačo (objektivno zaznavanje, enostavni refleksi), živce (povezovalni del) in možgane (ukazovalni del). In celo možgane lahko razdelimo na deblo (uravnavanje bazičnih telesnih procesov), male možgane (procesiranje čustev ipd.) ter možgansko skorjo (višji možganski procesi kot npr. razmišljanje, spomin). Tovrstne delitve pravzaprav nimajo konca…

Pomembnost fraktalnosti

Sedaj, ko smo si ogledali človeka pod drobnogledom, se kot primer vprašajmo, kakšne vrste pojem so naprimer živci v človeškem telesu? So prvovidični, drugovidični ali tretjevidični pojem? Odgovor je: odvisno, s katerega nivoja opazujemo, oziroma kaj je naša referenčna celota. To je nadvse pomembna ugotovitev, kajti pojmi v resničnem svetu so kompleksni in večnivojski, zato kadar govorimo o vidikih, se moramo dobro zavedati, o katerem nivoju opazovanja govorimo. Živci so, če govorimo o celotni človekovi osebnosti, kot del fizičnega telesa njegov tretji vidik. Če opazujemo le fizično telo, so del njenega prvega vidika, živčnega sistema. In če kot referenčni pojem vzamemo le živčni sistem, so njegov drugi vidik. Kot vidimo, živci nastopajo v vseh treh vlogah, odvisno pač od opazovanega (referenčnega) pojma.

Poanti fraktalnosti sta dve: prvič, kot smo videli, lahko isti pojem nastopa v vlogah različnih vidikov (je različno obarvan), odvisno pač od opazovane celote. In drugič, odrazi enega od vidikov na različnih nivojih imajo lahko precej različne oblike, kot bomo videli v nadaljevanju.

Imamo torej dve situaciji, ki prispevata h kompleksnosti proučevanja vidikov:

• isti pojem ima različne vloge (vidiki na različnih nivojih)
• isti vidik ima različne odraze (pojmi na različnih nivojih)

Kaj je ljubezen?

V okviru tega članka pojem ljubezni nastopa v treh oblikah:

• ljubezen in modrost
• duhovna ljubezen
• (osebna) ljubezen

Pojem ljubezni je eden najširše uporabljenih, proučevanih, pa tudi zlorabljenih pojmov vseh časov. (Pravzaprav je drugi najbolj uporabljan – prvi je nedvomno bog. In med obema izrazoma je precej zanimiva povezava, ljubezen je namreč drugi vidik tega, čemur nekateri pravijo ‘bog’.) Vemo, da pojem ljubezni nastopa v različnih oblikah, v različnih vlogah. Slišali smo že za izraze kot so partnerska ljubezen, platonska ljubezen, starševska ljubezen, duhovna ljubezen, božanska ljubezen, itd.. Zakaj uporabljamo toliko različnih pridevnikov za isti pojem? Odgovor lahko najdemo v prejšnjem razdelku, kjer smo govorili o fraktalnosti vidikov: gre namreč za različne nivoje izražanja nekega koncepta, ki mu pravimo ljubezen.

Izraz ljubezen in modrost je ezoterični naziv za drugi vidik. Med njima lahko potegnemo precejšen enačaj. Ljubezen in modrost je arhetip. Torej koncept, pravilo, princip. Ta pa se zrcali v realnem svetu kot množica oblik tega principa. Vsi ostali izrazi, ki jih uporabljamo v običajni govorici, so ena izmed teh oblik oz. implementacij arhetipa ljubezni.

Izraz duhovna ljubezen (ali včasih ‘prava’ ljubezen) je oblika arhetipa ljubezni in modrosti, ki se izraža na nivoju duše. (Vemo, da je duša višji, drugi vidik človeka kot bitja.) V tem primeru gre za nesebično obliko ljubezni, saj je glavno gonilo duše prav altruizem. Gre torej za ljubezen, ki ne pričakuje ničesar v zameno. Drugi izraz zanjo je tudi platonska ljubezen (Platon je bil raziskovalec delovanja duše). To je tista oblika ljubezni, h kateri težijo tudi religijska učenja (npr. z maksimo “ljubi bližnjega kakor samega sebe”). Doseganje tovrstne oblike ljubezni je evolucijski izziv za današnjega človeka, in malokdo jo resnično premore.

Izraz osebna ljubezen (ali preprosto ‘ljubezen’ v vsakdanji govorici) je oblika arhetipa ljubezni in modrosti, ki se izraža na nivoju osebnosti. (Vemo, da je osebnost najnižji, tretji vidik človeka.) Tovrstna ljubezen je čustvo. Gre za drugovidično čustvo, obstajajo pa tudi prvovidična čustva (npr. aspiracija) in tretjevidična čustva (npr. pohlep, strah). Osebna ljubezen, kot vsa ostala čustva, pa je obarvana s sebičnostjo osebnosti, in se s tem bistveno razlikuje od duhovne ljubezni, ki ničesar ne pričakuje v zameno. Osebna ljubezen namreč vedno hrepeni po vzajemnosti, po ljubezni, ki se ji vrača od drugega subjekta. Če ne dobi nič v zameno, trpi (“neuslišana ljubezen”).

Kot dopolnitev zgornjim izrazom omenimo še spolnost, ki jo nekateri ljudje zamenjujejo z osebno ljubeznijo. Temu se ne gre preveč čuditi, saj je tudi ta pojem oblika arhetipa ljubezni in modrosti, le da je to odraz drugega vidika na še bolj fizičnem nivoju. Kot vemo, je fizično telo tretji vidik osebnosti, ki je že sama sicer tretji vidik človeka.

Arhetip ljubezen in modrost vedno predstavlja drugi vidik česarkoli, ne glede na proučevani nivo. Njena temeljna lastnost je kohezivnost, želja po zlitju, skupnosti, enosti. Pri spolnosti gre za tendenco k fizičnemu zlitju, fizični enosti; pri osebni ljubezni gre za osebnostno zlitje, medsebojno delitev čustev; pri duhovni ljubezni gre za dušno zlitje in skupnost na nivoju celotne družbe. To so tri oktave arhetipa ljubezni in modrosti, od spodaj navzgor. Niso pa edine, nad njimi namreč obstajajo še višje oktave ljubezni, ki pa so človeku zazdaj popolnoma nedoumljive. Podobno, kot se osnovni ton C pojavi v različnih oktavah na različnih frekvencah, tako ima ljubezen na različnih nivojih fraktalnosti različen zven. Povsod pa gre za isti arhetip - drugi vidik.

V razmislek še to: najlepše simfonije se ne igrajo na inštrumente le v najvišji oktavi, temveč uporabljajo celoten frekvenčni razpon. Tako tudi človekova duhovna razvitost ni pogojena le z najvišjo točko, do katere seže njegova zavest, temveč tudi z razponom frekvenc, po katerih se človekova zavest zmore gibati – od najbolj materialnih do najbolj duhovnih.

In modrost?

Pozornemu bralcu gotovo ni ušlo, da pri drugem vidiku vedno omenjamo ljubezen in modrost. Kaj je torej s to modrostjo, in kakšno zvezo ima ta z ljubeznijo? Ta dva izraza, ljubezen, in modrost, sta kot dve plati kovanca, a opisujeta isti kovanec – drugi vidik. Vemo že, da ima drugi vidik vedno nekaj opraviti z enotnostjo, celovitostjo, kohezijo. In tako ljubezen kot modrost sta izraza celovitosti: ljubezen (v svojem arhetipskem smislu) pomeni občutenje celote, medtem ko modrost pomeni videnje/vedenje celote. Ljubezen je izraz celovitosti vsega skozi srce, modrost pa izraz celovitosti skozi um. Nižja oktava vedenja je znanje, njeno prebivališče je (raz)um. Višja oktava, modrost, pa biva na ravni buddhija, ki je drugovidično središče duše.

Ljubezen in modrost lahko ponazorimo tudi s plamenom sveče. Ta izžareva dve kvaliteti: toploto in svetlobo. Toplota predstavlja ljubezen, svetloba pa modrost. A oboje je združeno v plamenu – odrazu arhetipa ljubezni in modrosti, drugem vidiku.

Povzetek

Obnovimo povedano. Vrhovni zakon kozmosa, vsega, kar obstaja, je Hermesov zakon, ali načelo samopodobnosti (fraktalnosti). Ta pravi, da se vse lastnosti makrokozmosa na nek način zrcalijo tudi v mikrokozmosu, torej njegovih konstitutivnih elementih. Odraz tega zakona lahko opazimo vsepovsod v naravi.

Fraktalnost je tudi zelo pomembna lastnost treh vidikov. Odraža se tako, da ima vsak vidik, ki ga lahko identificiramo v kateremkoli pojmu, še svoje tri podvidike. V človeku so trije vidiki monada, duša in osebnost. Tem pa lahko identificiramo njihove podvidike, spet tem njihove podvidike, in tako dalje, na različnih nivojih.

Trije vidiki na različnih nivojih imajo različne izraze. Temeljna lastnost drugega vidika je, da se na vseh nivojih izraža kot kohezivna sila, ki teži k celovitosti, enosti. Ta se kaže bodisi kot ljubezen (telesna, osebna ali duhovna), bodisi kot modrost (celostno razumevanje, intuicija).

Prejšnji uvodni članek: o treh vidikih. Naslednji uvodni članek: evolucijska teorija.

Razloge za postavitev tega spletišča sem opisal na posebni strani, zato jih tukaj ne bom navajal ponovno. Na kratko pa lahko povzamem, da sem mnenja, da bi se morali določeni koncepti, ki izhajajo iz ezoterične filozofije, počasi uveljaviti v širši družbi.  Filozofske in ezoterične šole, ki sicer dobro poučijo en del prebivalstva, imajo relativno majhen doseg. Želim si, in mislim da je čas vedno bolj zrel za to, da določene vsebine postanejo bolj dostopne tudi ostalim.

Tako odpiram te spletne strani, v katerih bo govora predvsem o konceptu drugega vidika. Kaj to je, si lahko že preberete v prvem uvodnem članku, temu pa bodo kmalu sledili tudi naslednji. Upam, da vam bo branje zanimivo, morda provokativno, ali za koga celo inspirativno. Skratka - dobrodošli!

Uvodoma lahko rečemo, da je drugi vidik eden izmed treh univerzalnih vidikov vseh stvari, t.j. njihova subjektivnost, v ezoteričnem nauku pa mu pravimo tudi ljubezen in modrost. Po ezoterični evolucijski teoriji je ravno drugi vidik tisti, ki je v tem obdobju za razvoj človeštva najpomembnejši, zato je nujno, da pride osnovno razumevanje tega pojma in njegova uporaba med čimširši krog ljudi.

Zgornji uvod seveda ne pove veliko, kar ni presenetljivo. Drugi vidik je namreč izraz, ki označuje nek koncept, nek arhetip, ki se ga da razumeti le v veliko širšem kontekstu. To je kontekst t.i. treh vidikov. Brez razumevanja vseh treh vidikov in njihovih so-razmerij je govorjenje le o drugem vidiku brez smisla. Začnimo torej na začetku…

Kaj sploh je ‘vidik’?

Ni daleč od resnice, če rečemo, da je vidik način gledanja na neko stvar. Ali pa točka, s katere na nekaj zremo. Perspektiva torej. To seveda velja v primeru, če gledamo na nek predmet v fizičnem smislu. Če preučujemo nek fenomen, naprimer volitve, ga lahko preučujemo z več (nefizičnih) vidikov: političnega, sociološkega, oglasnega, komentatorskega, idejnega in še kakšnega. Če preučujemo šport, ga lahko opazujemo npr. z organizacijskega, tekmovalnega, rezultatskega, navijaškega, finančnega, itd.. vidika. Očitno je, da vedno obstaja več vidikov gledanja na neko stvar in da je iskanje oziroma identificiranje vidikov vedno nekakšno “seciranje” preučevane snovi v različnih smereh. Pri tem se postavlja zanimivo vprašanje: ali obstaja splošen način “seciranja” vseh pojmov, tak, ki bi se dal uporabiti za vse? Ezoterika odgovarja pritrdilno.

Analogija vidikov

Za bolj plastično predstavo treh vidikov, v pomenu, kot ga razumemo v tem besedilu, si oglejmo analogijo, ki izvira iz osnovne šole. Še pomnite - pri tehničnem pouku smo imeli vajo iz tehničnega risanja, kjer smo se učili narisati načrt izbranega predmeta (tridimenzionalnega telesa) na papir. Kako smo že to naredili? Se vam kaj posvita ob izrazih tloris, naris in stranski ris? To so izrazi risanja treh različnih (prostorskih) vidikov fizičnega predmeta: enega od zgoraj, enega od spredaj in enega od strani. Spodaj je ilustracija za pomoč:

Na sliki je geometrično telo, ki mu pravimo valj. Ko ga narišemo s treh zornih kotov, s treh različnih vidikov torej, lahko opazimo, da te risbe niso nujno enake: tloris je v tem primeru krog, naris pa je pravokotnik. Torej kljub temu da opazujemo en objekt (ali pojav), so različni vidiki le-tega lahko zelo različni, včasih so lahko celo nasprotujoči! Naprimer, če fotografiramo tak valj enkrat natančno od zgoraj, drugič pa natančno od strani, potem pa tidve fotografiji pokažemo dvema človekoma, bosta vsak zase prisegala da vidita krog oziroma pravokotnik, in oba bosta imela po svoje prav. Vidimo torej, da pomanjkanje širše perspektive (videnje stvari le z enega zornega kota) človeka mnogokrat pripelje do prehitrih zaključkov o pravem bistvu opazovane stvari. Odveč je seveda poudarjati, da to velja ne le pri fizičnih predmetih, temveč tudi, in še toliko bolj, pri kompleksnejših vsebinah, pojavih in konceptih.

Zanimiv je tudi sledeči paradoks: različni vidiki neke stvari so lahko stvari tudi same po sebi, a hkrati so tudi fasete opazovane stvari, njen neločljivi del. Kaj to pomeni, si lahko spet pogledamo na zgornjemu primeru: krog in kvadrat sta pojma sama po sebi (dvodimenzionalna lika), a hkrati sta tudi dva vidika ene in iste (višje) realnosti, ki je v tem primeru valj (tridimenzionalno telo). To je poanta, ki se mnogokrat pozablja, kadar se recimo razpravlja o kakšnem družbenem pojavu; namreč, da so posamezni pojavi le vidiki neke širše realnosti, ki pa ima tudi ostale vidike, in ignoriranje ravno teh drugih običajno vodi v napačno percepcijo celote (v tem primeru družbe).

Definicija treh vidikov

Namignili smo že, da ezoterika išče takšen način proučevanja pojmov, ki je lahko univerzalen, ne glede na kategorijo, v katero pojem sodi. Ezoterika je sama po sebi zelo holistična veda (taka, ki teži k celovitosti), za razliko od znanosti, ki je precej partikularistična (teži k podrobnostim). Zato ne čudi, da ezoterika zagovarja tak koncept proučevanja, ki je po svojem temelju univerzalen.

Gremo k bistvu. Ezoterični nauk trdi, da lahko vsakemu pojmu pripišemo, ali v njem identificiramo, tri univerzalne vidike:

- 1. vidik ali vidik volje in namena

- 2. vidik ali vidik ljubezni in modrosti

- 3. vidik ali vidik dejavne inteligence

Takoj spomnimo, da vidiki niso (le) samostojni pojmi, ampak različni načini gledanja na nek bolj kompleksen pojem! Tako v primeru drugega vidika ne govorimo o ljubezni in modrosti sami po sebi, temveč govorimo o ljubezni in modrosti nečesa!

Zgornja definicija je zagonetna. Uporablja izraze, ki v splošnem besedišču že nosijo nek pomen, tukaj pa jih uporabljamo kot nadomestke za neke zelo abstraktne koncepte. Pomembno je, da teh izrazov ne jemljemo preveč dobesedno, temveč, zaenkrat, le kot nazive treh vidikov. Zato navedimo še nekoliko manj abstraktno in lažje razumljivo definicijo:

- 1. vidik je vidik intencionalnosti, ki govori o smislu (biti) nečesa

- 2. vidik je vidik subjektivnosti, ki govori o notranji kvaliteti (zavesti) nečesa

- 3. vidik je vidik objektivnosti, ki govori o pojavnosti (obliki) nečesa

Zakaj govorimo o treh univerzalnih vidikih? Ker velja, da lahko te tri vidike identificiramo v vseh pojmih (objektih, pojavih, konceptih, itd..), in ne le v fizičnih predmetih, kjer lahko govorimo kvečjemu o treh prostorskih vidikih. Od tukaj tudi izvira njihova pomembnost; ker niso samo eden izmed načinov proučevanja (analiziranja) vseh stvari, ampak so verjetno celo najpomembnejši in najuniverzalnejši način analiziranja česarkoli. Le pomislite!

Nekaj primerov za prebujanje intuicije

Razumevanja treh vidikov se skorajda ne da naučiti iz zgoraj omenjenih, precej abstraktnih definicij. Veliko lažje jih je ponazoriti s primeri. V spodnji preglednici je navedenih nekaj pojmov (različnih zvrsti), pri katerih so identificirani njihovi trije vidiki. Našteti pojmi ne služijo toliko utemeljevanju, zakaj se vidiki imenujejo tako kot se, temveč predvsem prebujajo intuitivni občutek o tem, kaj vidiki konceptualno predstavljajo. Intuicija sama pa je predstavnik - katerega vidika?

Drugi vidik kot “notranjost”

Morda je še najlažje ponazoriti razliko med drugim in tretjim vidikom. Medtem ko je tretji vidik, oziroma pojavnost nečesa, običajno vezan na “zunanjost” (bodisi oblika predmeta, telo bitja, stil izdelka, dogajanje pojava, zunanji videz česarkoli pravzaprav..), pa je drugi vidik, oziroma notranja kvaliteta, vezana na “notranjost” (sporočilo filma, vsebina knjige, duševnost človeka, ideja dogajanja). Za nekoga, ki poskuša najti te tri vidike, je običajno najlažje najprej identificirati tretji vidik, ker je najbolj očiten. Človeku najbližje je namreč tisti impulz, ki ga je najlažje zaznati, to pa so impulzi naših zunanjih čutil: videz, otip, zvok, okus, in vonj. Prepoznavanje drugega vidika v stvareh je precej težje - lahko je naprimer prebrati knjigo, pogledati film, ali si ogledati sliko, dostikrat pa je precej težje dojeti poanto – skrito vsebino – te knjige, filma ali slike. Vidimo torej, da je drugi vidik skrit izza tretjega vidika. Podobno je pri človeku in bitjih nasploh: hitro lahko razberemo njihov tretji vidik (njihovo pojavnost), dosti težje pa je razbrati njihov drugi vidik, torej kakšen je nekdo po “notranjosti”, kot radi rečemo.

Metaforično beseda “notranjost” dokaj ustreza pomenu drugega vidika, vendar le, dokler je govora o fizičnih objektih in pojavih, kjer je dobro definirana njihova “zunanjost”. Tako je potem notranjost vse tisto, kar ni zunanjost. Vendar na tak način ne moremo ločiti med drugim in prvim vidikom, ki oba padeta pod kategorijo ne-zunanjosti, zato je uporaba izraza “notranjost” za izključno drugi vidik lahko problematična. Še večji problem nastane pri pojmih, ki nimajo močno izražene pojavnosti, zato si tudi z iskanjem ne-pojavnosti težko pomagamo. Zaradi takih primerov je bolje, če imamo na voljo splošnejši izraz, ki je od (ne)pojavnosti neodvisen. Ezoterično besedišče ravno zato uvaja izraz drugi vidik. Lepota tega izraza je v tem, da v splošnem besedišču še nima pomena, zato mu ga lahko enostavno pripišemo. Obenem je ta izraz zelo uporaben po vsem spektru različnih pojmov: namreč, vsakemu pojmu (predmetu, pojavu, konceptu..) lahko pripišemo oz. identificiramo drugi vidik, torej njegovo “notranjost” oz. subjektivnost, kvaliteto ali zavest.

Morda se kdo vpraša, kaj je pa s prvim vidikom? Kako pa tega definirati vis-à-vis drugega in tretjega? Z identificiranjem prvega vidika so običajno težave, ker je ta še bolj oddaljen od površine stvari kot drugi vidik in nam s tem še težje doumljiv. Če za drugi vidik rečemo, da je to tisto, kar je skrito izza podobe (tretjega vidika), potem lahko za prvi vidik rečemo, da je skrit izza skritega (drugega vidika). Govora je namreč o temeljnem smislu, biti, ki je skrita srčika vsebine nečesa. Pa naj razume, kdor more.

Odrazi vidikov v človeški družbi

Za boljši občutek o pomenu treh univerzalnih vidikov si sedaj oglejmo seznam pojmov, ki so pogosti odrazi treh vidikov v človeški družbi:

1. vidik: intencionalnost, namen, smisel, moč, volja, obstoj, bit, zakon, politika, vojska, vladanje, fiat!, dirigent, vodja, nadzor, ukaz, disciplina, red, odločnost, vztrajnost, požrtvovalnost.. (GONILO)

2. vidik: subjektivnost, vsebina, notranjost, zavest, globina, modrost, ljubezen, srčnost, solidarnost, kolektivnost, podpora, senzitivnost, odnosi, duša, duševnost, psihologija, pomoč, socialnost, sodelovanje, skupnost, zaupanje, magnetičnost, privlačnost, vključujočnost, enovitost, holizem, idealizem, kvaliteta, odgovornost, etičnost, pravičnost… (KOHEZIVNOST)

3. vidik: objektivnost, oblika, izgled, površina, zunanjost, prilagodljivost, iznajdljivost, inteligenca, znanje, kritičnost, racionalnost, učinkovitost, posel, dobiček, ekonomija, denar, materija, izdelovanje, kategorizacija, partikularnost, izključujočnost, egoizem, pragmatičnost, kvantiteta… (DIFERENCIACIJA)

Kot lahko vidimo, je bistvo prvega vidika gonilo, tisto, kar žene stvari v obstoj in manifestacijo. Je izvorni razlog vsega, kar je, tudi tistega, kar le šibko ali sploh ne zaznavamo, ima pa nefizični obstoj (npr. misel). Zaradi prvega vidika karkoli sploh obstaja.

Prispevek drugega vidika je kohezivna sila, ki drži skupaj celotno stvarstvo in skrbi, da so vse stvari med seboj povezane. Poleg tega drugi vidik daje vsemu, kar prežema, tudi zavest oz. vsebino. Zavest je namreč posrednik med (večnima) poloma duha in materije in med njima nastopa kot povezovalni faktor.

Odseve omenjenih lastnosti drugega vidika lahko opazimo marsikje. V kvantni fiziki, naprimer, je vse-povezanost znana kot princip ne-lokalnosti (vsak delec je informacijsko povezan z vsakim drugim, v vsakem trenutku, ne glede na oddaljenost). Še en izraz kohezivnosti drugega vidika pa je gravitacija: to je fizikalna sila, ki je le odsev drugovidične sile, ko se ta odraža v fizični materiji. (Giordano Bruno pravi: “Gravitacija je božanska ljubezen.” Metaforično vsekakor drži, saj drugemu vidiku ezoterika pravi ravno ljubezen in modrost, ta pa je, kot vemo, kohezivna sila.)

Tretji vidik povzroča diferenciacijo, in je dejavnik, ki iz enega izvora ustvari mnoštvo stvari, ki se zdijo ločene in med seboj različne. Vendar je to le iluzija, ki jo povroča tretji vidik, v resnici ločenosti ni. Tretji vidik namreč ustvarja iluzijo mnogih oblik, skozi katere se lahko izražata zavest (drugi vidik) in smisel (prvi vidik).

Povzetek

Strnimo še enkrat, kar smo izvedeli v tem članku. Trije vidiki so univerzalni način gledanja na različne stvari (pojme). Identificiramo jih lahko v vsakem pojmu, čeprav so v nekaterih pojmih bolj očitni kot v drugih.

Prvi vidik česarkoli je njegov namen (pri predmetih), njegovo bistvo (pri pojavih), njegov smisel obstoja (pri bitjih). Prvi vidik je vidik intencionalnosti, namembnosti. Govori o tem, zakaj nekaj sploh obstaja, čemu služi, kaj je njegovo skrito bistvo. Nadalje, prvi vidik govori tudi o redu, moči, in volji do obstoja. Imenuje se volja in namen.

Drugi vidik česarkoli je njegova vsebina (pri predmetih), njegova kvaliteta (pri pojavih), njegova zavest (pri bitjih). Drugi vidik je vidik subjektivnosti, notranjosti. Govori o tem, kakšna je “notranjost” oz. “duša” nečesa ali nekoga, kakšno je subjektivno občutenje. Nadalje, drugi vidik govori tudi o kohezivnosti, o magnetični sili, o skupni zavesti vsega. Imenuje se ljubezen in modrost.

Tretji vidik česarkoli je njegova oblika (pri predmetih), njegova pojavnost (pri pojavih), njegovo telo (pri bitjih). Tretji vidik je vidik objektivnosti, zunanjosti. Govori o tem, kako nekaj izgleda, kakšne objektivne lastnosti ima, kakšna je njegova materialnost. Nadalje, tretji vidik govori tudi o racionalnosti, kategorizaciji in mnogoterosti, torej o medsebojni ločenosti oblik. Imenuje se dejavna inteligenca.

Caveat emptor

Za konec tega članka še opozorilo bralcu: pisanje besedil o drugem vidiku je na nek način protislovno početje, saj je vsako analitično pisanje tretjevidična dejavnost par excellence, ker uporablja razum. Ta članek nekako poskuša na tretjevidičen način opisovati drugi vidik, kar pa je že v izhodišču nekakšen oksimoron. Zavedajmo se, da le drugi vidik lahko zares spozna drugi vidik (ali pesniško: “le srce lahko prepozna srce”), in da je analiziranje drugega vidika s pomočjo razuma le oddaljen približek tega, kar drugi vidik zares je (ljubezen in modrost).

A vendar. Današnja družba je močno tretjevidično usmerjena, kar pomeni, da je prevladujoč način dojemanja konceptov in podajanja nekega védenja predvsem s pomočjo govora in pisanja. Zato se mi zdi koristno poskusiti razložiti koncept treh vidikov, še posebej pa drugega, tudi na ta način, zavedajoč se inherentnih omejitev in njim navkljub. Je pa po drugi strani res, da članki kot je ta, niso izključno tretjevidični, razumski, temveč poskušajo biti tudi deloma intuitivni. Z naštevanjem različnih primerov se počasi prebuja intuitivni občutek za pomen posameznih vidikov. Intuicija pa je, kot smo videli, drugovidični način dojemanja neke vsebine. Intuicija – za razliko od razuma, ki melje počasi in postopno – temelji na preblisku, na tistem “aha!”, ki ločuje kreativno misel od običajnih. Vendar se je za upanje na tak preblisk potrebno večkrat “namočiti” v preučevano snov, zato večkratno branje tovrstnih vsebin sploh ni slaba ideja.

Za tiste, ki pa bi želeli spoznavati drugi vidik na popolnoma neposreden, drugovidičen način, pa predlagam dejavnosti kot so uživanje v umetnosti (in njeno ustvarjanje), meditacija in ljubezen.

Drugi uvodni članek: fraktalnost treh vidikov. Tretji uvodni članek: trije vidiki evolucije.