Drugi vidik

Izraz drugi vidik je v ezoteričnem besedišču že zelo uveljavljen in star izraz (v nekaterih krogih se aktivno uporablja že kakih sto let), vendar je v splošni govorici praktično neznan. Kar je škoda, ker s svojim pomenom pokriva konceptualno področje, za katero v običajnem jeziku nimamo ustreznih izrazov. Bilo bi koristno, če bi se ta in z njim povezani izrazi uveljavili v širši družbi.

Uvodoma lahko rečemo, da je drugi vidik eden izmed treh univerzalnih vidikov vseh stvari, t.j. njihova subjektivnost, v ezoteričnem nauku pa mu pravimo tudi ljubezen in modrost. Po ezoterični evolucijski teoriji je ravno drugi vidik tisti, ki je v tem obdobju za razvoj človeštva najpomembnejši, zato je nujno, da pride osnovno razumevanje tega pojma in njegova uporaba med čimširši krog ljudi.

Zgornji uvod seveda ne pove veliko, kar ni presenetljivo. Drugi vidik je namreč izraz, ki označuje nek koncept, nek arhetip, ki se ga da razumeti le v veliko širšem kontekstu. To je kontekst t.i. treh vidikov. Brez razumevanja vseh treh vidikov in njihovih so-razmerij je govorjenje le o drugem vidiku brez smisla. Začnimo torej na začetku…

Kaj sploh je ‘vidik’?

Ni daleč od resnice, če rečemo, da je vidik način gledanja na neko stvar. Ali pa točka, s katere na nekaj zremo. Perspektiva torej. To seveda velja v primeru, če gledamo na nek predmet v fizičnem smislu. Če preučujemo nek fenomen, naprimer volitve, ga lahko preučujemo z več (nefizičnih) vidikov: političnega, sociološkega, oglasnega, komentatorskega, idejnega in še kakšnega. Če preučujemo šport, ga lahko opazujemo npr. z organizacijskega, tekmovalnega, rezultatskega, navijaškega, finančnega, itd.. vidika. Očitno je, da vedno obstaja več vidikov gledanja na neko stvar in da je iskanje oziroma identificiranje vidikov vedno nekakšno “seciranje” preučevane snovi v različnih smereh. Pri tem se postavlja zanimivo vprašanje: ali obstaja splošen način “seciranja” vseh pojmov, tak, ki bi se dal uporabiti za vse? Ezoterika odgovarja pritrdilno.

Analogija vidikov

Za bolj plastično predstavo treh vidikov, v pomenu, kot ga razumemo v tem besedilu, si oglejmo analogijo, ki izvira iz osnovne šole. Še pomnite - pri tehničnem pouku smo imeli vajo iz tehničnega risanja, kjer smo se učili narisati načrt izbranega predmeta (tridimenzionalnega telesa) na papir. Kako smo že to naredili? Se vam kaj posvita ob izrazih tloris, naris in stranski ris? To so izrazi risanja treh različnih (prostorskih) vidikov fizičnega predmeta: enega od zgoraj, enega od spredaj in enega od strani. Spodaj je ilustracija za pomoč:

Na sliki je geometrično telo, ki mu pravimo valj. Ko ga narišemo s treh zornih kotov, s treh različnih vidikov torej, lahko opazimo, da te risbe niso nujno enake: tloris je v tem primeru krog, naris pa je pravokotnik. Torej kljub temu da opazujemo en objekt (ali pojav), so različni vidiki le-tega lahko zelo različni, včasih so lahko celo nasprotujoči! Naprimer, če fotografiramo tak valj enkrat natančno od zgoraj, drugič pa natančno od strani, potem pa tidve fotografiji pokažemo dvema človekoma, bosta vsak zase prisegala da vidita krog oziroma pravokotnik, in oba bosta imela po svoje prav. Vidimo torej, da pomanjkanje širše perspektive (videnje stvari le z enega zornega kota) človeka mnogokrat pripelje do prehitrih zaključkov o pravem bistvu opazovane stvari. Odveč je seveda poudarjati, da to velja ne le pri fizičnih predmetih, temveč tudi, in še toliko bolj, pri kompleksnejših vsebinah, pojavih in konceptih.

Zanimiv je tudi sledeči paradoks: različni vidiki neke stvari so lahko stvari tudi same po sebi, a hkrati so tudi fasete opazovane stvari, njen neločljivi del. Kaj to pomeni, si lahko spet pogledamo na zgornjemu primeru: krog in kvadrat sta pojma sama po sebi (dvodimenzionalna lika), a hkrati sta tudi dva vidika ene in iste (višje) realnosti, ki je v tem primeru valj (tridimenzionalno telo). To je poanta, ki se mnogokrat pozablja, kadar se recimo razpravlja o kakšnem družbenem pojavu; namreč, da so posamezni pojavi le vidiki neke širše realnosti, ki pa ima tudi ostale vidike, in ignoriranje ravno teh drugih običajno vodi v napačno percepcijo celote (v tem primeru družbe).

Definicija treh vidikov

Namignili smo že, da ezoterika išče takšen način proučevanja pojmov, ki je lahko univerzalen, ne glede na kategorijo, v katero pojem sodi. Ezoterika je sama po sebi zelo holistična veda (taka, ki teži k celovitosti), za razliko od znanosti, ki je precej partikularistična (teži k podrobnostim). Zato ne čudi, da ezoterika zagovarja tak koncept proučevanja, ki je po svojem temelju univerzalen.

Gremo k bistvu. Ezoterični nauk trdi, da lahko vsakemu pojmu pripišemo, ali v njem identificiramo, tri univerzalne vidike:

- 1. vidik ali vidik volje in namena

- 2. vidik ali vidik ljubezni in modrosti

- 3. vidik ali vidik dejavne inteligence

Takoj spomnimo, da vidiki niso (le) samostojni pojmi, ampak različni načini gledanja na nek bolj kompleksen pojem! Tako v primeru drugega vidika ne govorimo o ljubezni in modrosti sami po sebi, temveč govorimo o ljubezni in modrosti nečesa!

Zgornja definicija je zagonetna. Uporablja izraze, ki v splošnem besedišču že nosijo nek pomen, tukaj pa jih uporabljamo kot nadomestke za neke zelo abstraktne koncepte. Pomembno je, da teh izrazov ne jemljemo preveč dobesedno, temveč, zaenkrat, le kot nazive treh vidikov. Zato navedimo še nekoliko manj abstraktno in lažje razumljivo definicijo:

- 1. vidik je vidik intencionalnosti, ki govori o smislu (biti) nečesa

- 2. vidik je vidik subjektivnosti, ki govori o notranji kvaliteti (zavesti) nečesa

- 3. vidik je vidik objektivnosti, ki govori o pojavnosti (obliki) nečesa

Zakaj govorimo o treh univerzalnih vidikih? Ker velja, da lahko te tri vidike identificiramo v vseh pojmih (objektih, pojavih, konceptih, itd..), in ne le v fizičnih predmetih, kjer lahko govorimo kvečjemu o treh prostorskih vidikih. Od tukaj tudi izvira njihova pomembnost; ker niso samo eden izmed načinov proučevanja (analiziranja) vseh stvari, ampak so verjetno celo najpomembnejši in najuniverzalnejši način analiziranja česarkoli. Le pomislite!

Nekaj primerov za prebujanje intuicije

Razumevanja treh vidikov se skorajda ne da naučiti iz zgoraj omenjenih, precej abstraktnih definicij. Veliko lažje jih je ponazoriti s primeri. V spodnji preglednici je navedenih nekaj pojmov (različnih zvrsti), pri katerih so identificirani njihovi trije vidiki. Našteti pojmi ne služijo toliko utemeljevanju, zakaj se vidiki imenujejo tako kot se, temveč predvsem prebujajo intuitivni občutek o tem, kaj vidiki konceptualno predstavljajo. Intuicija sama pa je predstavnik - katerega vidika?

Drugi vidik kot “notranjost”

Morda je še najlažje ponazoriti razliko med drugim in tretjim vidikom. Medtem ko je tretji vidik, oziroma pojavnost nečesa, običajno vezan na “zunanjost” (bodisi oblika predmeta, telo bitja, stil izdelka, dogajanje pojava, zunanji videz česarkoli pravzaprav..), pa je drugi vidik, oziroma notranja kvaliteta, vezana na “notranjost” (sporočilo filma, vsebina knjige, duševnost človeka, ideja dogajanja). Za nekoga, ki poskuša najti te tri vidike, je običajno najlažje najprej identificirati tretji vidik, ker je najbolj očiten. Človeku najbližje je namreč tisti impulz, ki ga je najlažje zaznati, to pa so impulzi naših zunanjih čutil: videz, otip, zvok, okus, in vonj. Prepoznavanje drugega vidika v stvareh je precej težje - lahko je naprimer prebrati knjigo, pogledati film, ali si ogledati sliko, dostikrat pa je precej težje dojeti poanto – skrito vsebino – te knjige, filma ali slike. Vidimo torej, da je drugi vidik skrit izza tretjega vidika. Podobno je pri človeku in bitjih nasploh: hitro lahko razberemo njihov tretji vidik (njihovo pojavnost), dosti težje pa je razbrati njihov drugi vidik, torej kakšen je nekdo po “notranjosti”, kot radi rečemo.

Metaforično beseda “notranjost” dokaj ustreza pomenu drugega vidika, vendar le, dokler je govora o fizičnih objektih in pojavih, kjer je dobro definirana njihova “zunanjost”. Tako je potem notranjost vse tisto, kar ni zunanjost. Vendar na tak način ne moremo ločiti med drugim in prvim vidikom, ki oba padeta pod kategorijo ne-zunanjosti, zato je uporaba izraza “notranjost” za izključno drugi vidik lahko problematična. Še večji problem nastane pri pojmih, ki nimajo močno izražene pojavnosti, zato si tudi z iskanjem ne-pojavnosti težko pomagamo. Zaradi takih primerov je bolje, če imamo na voljo splošnejši izraz, ki je od (ne)pojavnosti neodvisen. Ezoterično besedišče ravno zato uvaja izraz drugi vidik. Lepota tega izraza je v tem, da v splošnem besedišču še nima pomena, zato mu ga lahko enostavno pripišemo. Obenem je ta izraz zelo uporaben po vsem spektru različnih pojmov: namreč, vsakemu pojmu (predmetu, pojavu, konceptu..) lahko pripišemo oz. identificiramo drugi vidik, torej njegovo “notranjost” oz. subjektivnost, kvaliteto ali zavest.

Morda se kdo vpraša, kaj je pa s prvim vidikom? Kako pa tega definirati vis-à-vis drugega in tretjega? Z identificiranjem prvega vidika so običajno težave, ker je ta še bolj oddaljen od površine stvari kot drugi vidik in nam s tem še težje doumljiv. Če za drugi vidik rečemo, da je to tisto, kar je skrito izza podobe (tretjega vidika), potem lahko za prvi vidik rečemo, da je skrit izza skritega (drugega vidika). Govora je namreč o temeljnem smislu, biti, ki je skrita srčika vsebine nečesa. Pa naj razume, kdor more.

Odrazi vidikov v človeški družbi

Za boljši občutek o pomenu treh univerzalnih vidikov si sedaj oglejmo seznam pojmov, ki so pogosti odrazi treh vidikov v človeški družbi:

1. vidik: intencionalnost, namen, smisel, moč, volja, obstoj, bit, zakon, politika, vojska, vladanje, fiat!, dirigent, vodja, nadzor, ukaz, disciplina, red, odločnost, vztrajnost, požrtvovalnost.. (GONILO)

2. vidik: subjektivnost, vsebina, notranjost, zavest, globina, modrost, ljubezen, srčnost, solidarnost, kolektivnost, podpora, senzitivnost, odnosi, duša, duševnost, psihologija, pomoč, socialnost, sodelovanje, skupnost, zaupanje, magnetičnost, privlačnost, vključujočnost, enovitost, holizem, idealizem, kvaliteta, odgovornost, etičnost, pravičnost… (KOHEZIVNOST)

3. vidik: objektivnost, oblika, izgled, površina, zunanjost, prilagodljivost, iznajdljivost, inteligenca, znanje, kritičnost, racionalnost, učinkovitost, posel, dobiček, ekonomija, denar, materija, izdelovanje, kategorizacija, partikularnost, izključujočnost, egoizem, pragmatičnost, kvantiteta… (DIFERENCIACIJA)

Kot lahko vidimo, je bistvo prvega vidika gonilo, tisto, kar žene stvari v obstoj in manifestacijo. Je izvorni razlog vsega, kar je, tudi tistega, kar le šibko ali sploh ne zaznavamo, ima pa nefizični obstoj (npr. misel). Zaradi prvega vidika karkoli sploh obstaja.

Prispevek drugega vidika je kohezivna sila, ki drži skupaj celotno stvarstvo in skrbi, da so vse stvari med seboj povezane. Poleg tega drugi vidik daje vsemu, kar prežema, tudi zavest oz. vsebino. Zavest je namreč posrednik med (večnima) poloma duha in materije in med njima nastopa kot povezovalni faktor.

Odseve omenjenih lastnosti drugega vidika lahko opazimo marsikje. V kvantni fiziki, naprimer, je vse-povezanost znana kot princip ne-lokalnosti (vsak delec je informacijsko povezan z vsakim drugim, v vsakem trenutku, ne glede na oddaljenost). Še en izraz kohezivnosti drugega vidika pa je gravitacija: to je fizikalna sila, ki je le odsev drugovidične sile, ko se ta odraža v fizični materiji. (Giordano Bruno pravi: “Gravitacija je božanska ljubezen.” Metaforično vsekakor drži, saj drugemu vidiku ezoterika pravi ravno ljubezen in modrost, ta pa je, kot vemo, kohezivna sila.)

Tretji vidik povzroča diferenciacijo, in je dejavnik, ki iz enega izvora ustvari mnoštvo stvari, ki se zdijo ločene in med seboj različne. Vendar je to le iluzija, ki jo povroča tretji vidik, v resnici ločenosti ni. Tretji vidik namreč ustvarja iluzijo mnogih oblik, skozi katere se lahko izražata zavest (drugi vidik) in smisel (prvi vidik).

Povzetek

Strnimo še enkrat, kar smo izvedeli v tem članku. Trije vidiki so univerzalni način gledanja na različne stvari (pojme). Identificiramo jih lahko v vsakem pojmu, čeprav so v nekaterih pojmih bolj očitni kot v drugih.

Prvi vidik česarkoli je njegov namen (pri predmetih), njegovo bistvo (pri pojavih), njegov smisel obstoja (pri bitjih). Prvi vidik je vidik intencionalnosti, namembnosti. Govori o tem, zakaj nekaj sploh obstaja, čemu služi, kaj je njegovo skrito bistvo. Nadalje, prvi vidik govori tudi o redu, moči, in volji do obstoja. Imenuje se volja in namen.

Drugi vidik česarkoli je njegova vsebina (pri predmetih), njegova kvaliteta (pri pojavih), njegova zavest (pri bitjih). Drugi vidik je vidik subjektivnosti, notranjosti. Govori o tem, kakšna je “notranjost” oz. “duša” nečesa ali nekoga, kakšno je subjektivno občutenje. Nadalje, drugi vidik govori tudi o kohezivnosti, o magnetični sili, o skupni zavesti vsega. Imenuje se ljubezen in modrost.

Tretji vidik česarkoli je njegova oblika (pri predmetih), njegova pojavnost (pri pojavih), njegovo telo (pri bitjih). Tretji vidik je vidik objektivnosti, zunanjosti. Govori o tem, kako nekaj izgleda, kakšne objektivne lastnosti ima, kakšna je njegova materialnost. Nadalje, tretji vidik govori tudi o racionalnosti, kategorizaciji in mnogoterosti, torej o medsebojni ločenosti oblik. Imenuje se dejavna inteligenca.

Caveat emptor

Za konec tega članka še opozorilo bralcu: pisanje besedil o drugem vidiku je na nek način protislovno početje, saj je vsako analitično pisanje tretjevidična dejavnost par excellence, ker uporablja razum. Ta članek nekako poskuša na tretjevidičen način opisovati drugi vidik, kar pa je že v izhodišču nekakšen oksimoron. Zavedajmo se, da le drugi vidik lahko zares spozna drugi vidik (ali pesniško: “le srce lahko prepozna srce”), in da je analiziranje drugega vidika s pomočjo razuma le oddaljen približek tega, kar drugi vidik zares je (ljubezen in modrost).

A vendar. Današnja družba je močno tretjevidično usmerjena, kar pomeni, da je prevladujoč način dojemanja konceptov in podajanja nekega védenja predvsem s pomočjo govora in pisanja. Zato se mi zdi koristno poskusiti razložiti koncept treh vidikov, še posebej pa drugega, tudi na ta način, zavedajoč se inherentnih omejitev in njim navkljub. Je pa po drugi strani res, da članki kot je ta, niso izključno tretjevidični, razumski, temveč poskušajo biti tudi deloma intuitivni. Z naštevanjem različnih primerov se počasi prebuja intuitivni občutek za pomen posameznih vidikov. Intuicija pa je, kot smo videli, drugovidični način dojemanja neke vsebine. Intuicija – za razliko od razuma, ki melje počasi in postopno – temelji na preblisku, na tistem “aha!”, ki ločuje kreativno misel od običajnih. Vendar se je za upanje na tak preblisk potrebno večkrat “namočiti” v preučevano snov, zato večkratno branje tovrstnih vsebin sploh ni slaba ideja.

Za tiste, ki pa bi želeli spoznavati drugi vidik na popolnoma neposreden, drugovidičen način, pa predlagam dejavnosti kot so uživanje v umetnosti (in njeno ustvarjanje), meditacija in ljubezen.

Drugi uvodni članek: fraktalnost treh vidikov. Tretji uvodni članek: trije vidiki evolucije.