Trije vidiki evolucije

V drugem uvodnem članku smo si ogledali pomembno lastnost treh vidikov, njihovo fraktalnost. Tokrat bo govora o še enem odrazu te fraktalnosti, ne “prostorski”, temveč časovni fraktalnosti. Ta se kaže skozi evolucijo, proces, ki vodi od stanja ene popolnosti, do stanja druge, višje popolnosti. Na tej poti pa so trije vidiki pomemben katalizator dogajanja; vsak vidik namreč obarva tisto fazo evolucije, v kateri ima prevladujoč vpliv. Da bi razumeli razvoj človeške družbe in pomembnost trenutka, v katerem se nahajamo sedaj, moramo najprej razumeti, kako se je odvijala in do kam nas je pripeljala evolucija na našem planetu.

Vsakemu od treh univerzalnih vidikov vlada en izmed kozmičnih zakonov. Ti zakoni spadajo v skupino arhetipskih zakonov, ki urejajo vso življenje, vse odnose v kozmosu. Potrebno je ločiti med arhetipskimi, krovnimi zakoni, med katere spadajo zakoni univerzalnih vidikov, in manifestativnimi zakoni, ki so odraz arhetipskih zakonov na enem izmed nivojev kozmosa. Kot primer vzemimo zakon gravitacije, ki je eden izmed manifestativnih (fizikalnih) zakonov. Ta je le odraz zakona ljubezni, ki je kozmični arhetip kohezivnosti in magnetičnosti v fizični materiji. A gremo lepo po vrsti..

Zakon ekonomije (3. vidik)

stisk rokZačnimo pri zakonu tretjega vidika, kajti ta je od vseh zakonov v naravi najmočneje izražen in ga je zato najlažje opazovati ter tudi razumeti. Zakon tretjega vidika je zakon ekonomije, katerega glavni cilj je ta, je da se ob danih sredstvih iztrži največ, oziroma da se za določen cilj porabi čim manj (energije).

Spomnimo se: tretji vidik se imenuje vidik dejavne inteligence. Kaj to pravzaprav pomeni? Inteligenca pomeni, da obstaja neka logika, neka pravila, ki so usmerjevalec nekega dogajanja. Sama logika pa še ne pomeni kakršnekoli aktivnosti. Naprimer, dokler ne prižgemo računalnika in zaženemo katerega od programov, se ne bo dogajalo prav nič, čeprav logika v računalniku obstaja tudi, ko ta ni prižgan. Zato potrebujemo neko dejavnost, dejavno inteligenco torej, ki požene proces inteligentnega odločanja.

Kaj imata skupnega zakon ekonomije in dejavna inteligenca, ni težko uvideti. Bistvo inteligence je, da se odloča ekonomično. Inteligenca, ne glede na to, v kakšni obliki jo opazujemo, se vedno ravna tako, da proces, ki ga usmerja, usmerja učinkovito, torej s čim manjšimi stroški za dosego iskanega cilja. Pravzaprav lahko rečemo, da je učinkovitost oz. ekonomičnost vodilo vsakega inteligentnega ravnanja. Bolj kot je nekaj inteligentno, bolj je učinkovito, in kar je manj učinkovito, je tudi manj inteligentno. Princip ekonomičnosti torej ni le ena od lastnosti, temveč prav definicija inteligence.

Zakon ekonomije ima mnogo odrazov povsod okoli nas, pa tudi v nas samih. Narava, kakršno pozna človek, se obnaša skrajno ekonomično. Poglejmo si primere:

  • vsi fizični objekti težijo k položaju z najmanjšo potencialno energijo
  • elektroni krožijo v najnižjih možnih orbitah glede na njihovo energijo
  • svetloba se ob prehodu snovi lomi tako, da prepotuje najkrajšo pot
  • živa bitja težijo k najbolj racionalni izrabi virov, ki so jim na voljo
  • človek je zgradil civilizacijo, ki temelji na ekonomiji učinkovitosti (a tukaj bodimo previdni, to še ni konec zgodbe, kot bomo videli v nadaljevanju!)

Zakon univerzalne enosti (2. vidik)

nežen dotik rokPolno ime zakona drugega vidika je zakon univerzalne enosti ali zakon duhovne ljubezni. Če si oba izraza pobliže ogledamo, lahko ugotovimo, da v principu izražata isto. Kaj pomeni univerzalen? Pomeni splošen, pa tudi kozmičen. Pomeni, da se nekaj tiče celote. In enost? Pomeni skupnost, neločenost, ne-mnogoterost. Univerzalna enost je torej princip, da vse, kar je, je v svojem bistvu eno.

Tudi izraz duhovna ljubezen ima podoben pomen. O ljubezni smo že v prvem uvodnem članku ugotavljali, da je to naziv arhetipa, ki predstavlja kohezivno, magnetično silo kozmosa. Pridevnik duhovna pa samo poudarja dejstvo, da je govora o arhetipski, in ne o osebni ljubezni. Kot že vemo, je polno ime arhetipa drugega vidika ljubezen in modrost, in zakon duhovne ljubezni je razumljivo temeljni zakon tega arhetipa.

Kaj to pomeni v praksi? Nekaj primerov smo si že ogledali v drugem uvodnem članku, zato jih tokrat le na kratko naštejmo:

  • duhovna (platonska) ljubezen zbližuje ljudi na ravni duš
  • osebna ljubezen zbližuje ljudi na ravni osebnosti
  • spolnost združuje ljudi na telesni ravni
  • gravitacija je odsev zakona kozmične ljubezni na materialni ravni in združuje vse fizične objekte (trditev Giordana Bruna)

Ima pa arhetip ljubezni in modrosti poleg svoje magnetičnosti oz. kohezivnosti še en pomemben odraz, na katerega ne smemo pozabiti, to je zavest. Zakon univerzalne enosti tako priča tudi o skupni zavesti celotnega kozmosa, o dejstvu, da se vsak “element” te celote zaveda vsakega drugega “elementa”. Koristno ali škodljivo delovanje enega od elementov tako koristi ali škodi celoti. Kakršnokoli delovanje pod okriljem tega zakona je vedno podrejeno skupnosti. Skupna zavest namreč omogoča, da so rešitve, sprejete pod okriljem tega zakona, pravične, to pomeni koristne za vse. Za ponazoritev si oglejmo, kako je ta zakon ubesedil Mark Avrelij, rimski cesar in filozof: Kar ni dobro za panj, ni dobro za čebelo.”

Zakon kozmične manifestacije (1. vidik)

ukazovalna rokaZakon, ki je temelj prvega vidika, ima tudi dve imeni: zakon kozmične manifestacije ali zakon sinteze. Oglejmo si najprej, kaj pravzaprav pomeni kozmična manifestacija. Kot že vemo, ima prvi vidik pri vseh pojmih nekaj opraviti z bistvom, namenom in voljo. Zato se tudi prvi vidik imenuje vidik volje in namena. In kaj bi lahko bil vrhovni namen celotnega kozmosa? Kot kaže, je namen kozmosa (ali tistega, ki stoji za njim, če kaj takega obstaja), da se manifestira. Manifestirati pomeni udejanjiti se, postati otipljiv, viden, privzeti nekakšno obliko. Manifestacija je premik iz potencialnega stanja v realno stanje. Zato manifestacija vedno govori o izrazu nečesa, kar pred manifestacijo ni bilo zaznavno. Tako kozmična manifestacija pomeni proces, da se prapočelo izrazi skozi svojo obliko, ki je kozmos.

Drugo ime, zakon sinteze, govori o enem izvoru vsega, kar je. Medtem ko zakon univerzalne enosti (zakon drugega vidika) povezuje posamezne elemente stvarstva preko skupnega polja, ki se imenuje zavest, pa zakon sinteze govori o tem, da teh elementov” sploh ni, ampak obstaja le eno življenje, ki se sicer izraža skozi mnoštvo kvalitet. V zadnjih fazah evolucije zakon sinteze poskrbi, da se vse med evolucijo razvite kvalitete sintetizirajo, posrkajo v en izvor, od koder je impulz za njihov razvoj ob začetku manifestacije sploh prišel.

Manifestacija je proces, ki ima dve fazi: involucijsko in evolucijsko. Involucija je faza manifestacije, kjer se življenje, bit, potaplja v materijo in privzema vedno bolj konkretizirane oblike. Evolucija je druga, involuciji nasprotujoča faza manifestacije, v kateri se življenje, ujeto v konkretnih oblikah, le-teh postopoma osvobaja. Temu procesu pravimo tudi duhovni razvoj.

Nekaj primerov kozmične manifestacije (za različne pojme “kozmosa”):

  • človeško življenje (razvoj in propad telesa)
  • življenjski procesi (dihanje, utrip srca, budnost/spanje, itd..)
  • razvoj vesolja (ekspanzija in kontrakcija vesolja)
  • naravni procesi (ciklične aktivnosti pod vplivom letnih časov)

Časovna fraktalnost treh vidikov

Sedaj, ko poznamo zakone, ki vladajo trem vidikom, je čas, da si ogledamo še eno vrsto njihove fraktalnosti, to je časovna fraktalnost. To je nadvse pomembna lastnost manifestacije, ki je temelj razumevanja razvoja človeške družbe, tako v preteklosti, kot v prihodnosti. Znanost namreč zmotno domneva, da evolucija teče linearno. V resnici je proces manifestacije, katerega del je tudi evolucija, mnogo kompleksnejši. Kot prvo, ni linearen, temveč je cikličen, in kot drugo, znotraj večjih ciklov obstajajo manjši cikli, znotraj teh še manjši, itd.. Skratka, tudi v evoluciji velja načelo fraktalnosti.

Kako si lahko predstavljamo ta načela, ponazarjajo naslednje sheme. Najprej si oglejmo princip fraktalnosti.

časovna fraktalnost treh vidikov

Na zgornji shemi vidimo več nivojev časovnih obdobij. Prvi nivo vsebuje tri velika časovna obdobja. Vsako od njih je pod močnejšim vplivom enega izmed treh vidikov. Tako obdobje, kjer na proces manifestacije močno vpliva prvi vidik, lahko označimo z rdečo črto, obdobje drugega vidika z modro in obdobje tretjega vidika z zeleno. V vsakem od teh obdobij se v okviru manifestacije zasleduje cilj, ki je skladen z zakonom dominantnega vidika. A to še ni vse! Kot je ponazorjeno v naslednjih dveh vrsticah na shemi, se znotraj vsakega obdobja pojavijo tri sorazmerno krajša obdobja, ki so zopet obarvana z enim od treh vidikov. In znotraj njih so še krajša obdobja, znotraj teh še krajša, in tako dalje.. Fraktalnost je tu jasno izražena v svoji časovni dimenziji.

Vpliv posameznega vidika na proces manifestacije (razvoja) je odvisen od nivoja, na katerem vidik v določenem trenutku nastopa. Dominantni vidiki večjih časovnih obdobij, v katerih se nahajamo, imajo bolj splošen, dolgotrajnejši, a na krajši rok šibkejši vpliv. Vidik, ki vlada nekemu krajšemu obdobju, pa ima kratkoročnejši, vendar bolj intenziven vpliv. Preplet teh vplivov v določenem obdobju, naprimer obdobju v katerem živimo sedaj, pa je temeljna osnova funkcioniranja sodobne družbe. Znanstveniki, ki se tega ne zavedajo, posplošujejo evolucijo na našem planetu v linearen model, ki pa je prereven, da bi znal izraziti kompleksnost evolucije na Zemlji.

Četrta vrstica zgornje sheme je še posebej zanimiva. Prikazuje namreč superimpozicijo (prekrivanje) vseh zgoraj upodobljenih nivojev. Iz nje je razvidno, kako se vplivi posameznih vidikov (ki pripadajo različnim časovnim nivojem oz. ciklom) med seboj mešajo. Opazimo lahko, da je v celotnem časovnem razponu prisotna praktično vsa paleta barv, kar pomeni, da so v različnih časovnih točkah vplivi vidikov med seboj zelo različno prepleteni. V praksi to pomeni, da nobeno obdobje ni izključno pod vplivom le enega od vidikov, kar je precej pomembna poanta. Opazovanje zelo kratkih časovnih intervalov (človeške) zgodovine namreč prehitro pripelje do vtisa, da je v celotnem opazovanem obdobju bila tendenca razvoja samo ena. Ta problem nastopi, ker večkrat ne vidimo celotne slike.

Cikličnost manifestacije

manifestativni cikel: involucija in evolucijaEvolucija je, kot smo že namignili, le polovica cikla kozmične manifestacije. Če govorimo o planetarni evoluciji, pa polovica cikla planetarne manifestacije. Shema na desni prikazuje razmerje med involucijo in evolucijo na katerikoli ravni kozmosa, makrokozmični (vesolje, osončje, planet) ali mikrokozmični (človek, žival, celo atom). Zgornji del predstavlja še relativno nemanifestirani del kozmosa, spodnji pa relativno manifestirani del. Temnost ozadja ponazarja gostoto materije, v kateri se odvija proces.

Involucija je tisti del cikla manifestacije, ki žene življenje iz nemanifestiranega dela kozmosa (recimo mu duh) v manifestirani del (recimo mu materija). V tem delu cikla tisto, kar je, kar je večno, in kar biva v brezčasju in brezprostorstvu, počasi pridobiva vedno konkretnejšo obliko – se manifestira. V drugem delu cikla, evoluciji, pa se tisto, kar je, kar je večno, in kar zdaj biva v manifestiranem svetu (času in prostoru), počasi vrača na svoj izhodiščni položaj, vendar tokrat bogatejše za izkušnjo enega cikla. Tako kot ljudje, ki kot turisti odpotujemo nekam, se kasneje vrnemo domov, in smo bogatejši za izkušnje, ki smo jih pridobili na tej poti.

V fazi involucije najprej prvi vidik prispeva namen stvarstva (tega, kar bo manifestirano), drugi vidik prispeva načrt stvarstva in tretji vidik prispeva udejanjenje stvarstva. V evolucijski fazi je proces obraten: najprej tretji vidik omogoča izpopolnjevanje oblik, ki so nosilci zavesti (drugega vidika), drugi vidik omogoča zlitje v enost, in prvi vidik poskrbi, da je ta enost skladna s ciljem. Tako prvotni namen pride do svojega uresničenja, do načrtovanega cilja, in involucijsko-evolucijski krog je tako sklenjen. (Pri tem je “stvarstvo”, ki gre skozi manifestativni cikel, lahko kozmos kot celota, ali pa galaksija, sončni sistem, planet, človek, žival, mineral, atom, in tako dalje.)

Zgornji model cikla manifestacije predstavlja kozmični princip – princip kroženja oziroma utripanja, ki se odraža v marsikaterem naravnem procesu. Ni presenetljivo, da lahko tudi pri kroženju opazimo načelo samopodobnosti oz. fraktalnosti. Kaj to pomeni? Pomeni, da je vsak delček tega pojava podoben pojavu kot celoti. Ali povedano drugače, znotraj kakršnegakoli cikla se pojavljajo manjši cikli, znotraj njih še manjši, itd. Oziroma če gledamo iz nasprotne smeri, od spodaj navzgor, lahko rečemo, da je vsak cikel le delček nekega večjega cikla, večjega časovnega obdobja.

Evolucijski cikli si sledijo v logičnem zaporedju. Ko se zaključi en evolucijski cikel, se začne naslednji, na isti točki urinega kazalca” kot prejšnji, vendar ne v isti ravnini kot prejšnji cikel. Naslednji cikel se namreč nadaljuje na naslednjem, višjem zavoju spirale. Spodnja shema (na levi) simbolično prikazuje, kako se evolucijski cikli nadgrajujejo.

nadgrajevanje evolucijskih ciklov fraktalnost evolucijskih ciklov

A desna shema prikazuje še dosti več. Kaže namreč na fraktalnost ciklov: vsako zaporedje ciklov (leva shema), v resnici tvori le delček večjega cikla (desna shema). In zaporedje teh večjih ciklov tvori le del še večjega cikla. In tako dalje, do ciklov kozmičnih razsežnosti…

Zaradi zgoraj opisane kompleksnosti ni enostavno odgovoriti na vprašanje, na kateri točki evolucije se trenutno nahajamo. V nekem večjem ciklu se morda nahajamo na točki, kjer je ura 8, v nekem manjšem je ura 3, v še manjšem pa morda 6. Ko pridemo do evolucijskih ciklov posameznih živih bitij, pa sploh več ne moremo govoriti o skupni točki, ker ima vsak posameznik doseženo svojo evolucijsko stopnjo.

Ezoterična teorija planetarne evolucije

Evolucijska teorija, kot jo razlaga ezoterična veda, je mnogo bogatejša kot katerakoli druga znana teorija. Nemogoče jo je primerno povzeti v nekaj kratkih odstavkih, zato bodo naslednje vrstice le odsev tega, o čemer ezoterična evolucija govori. Tako ne bomo šli v detajle, temveč si bomo ogledali predvsem njen princip, ki je utemeljen na dveh lastnostih: cikličnosti in fraktalnosti.

Človek je del planetarnega evolucijskega procesa, v katerem se zavest postopoma osvobaja materije (oblike, v katero je zavest vstopila v fazi involucije). Človek ne predstavlja niti začetek, niti konec tega procesa (ni krona stvarstva”, kot radi rečemo). Pravzaprav, gledano s stališča planetarne evolucije, je človek natančno na sredini te poti. Človeštvo predstavlja četrto od sedmih kraljestev narave (po vrsti: mineralno, rastlinsko, živalsko, človeško in še tri višja, t.i. duhovna kraljestva). Vse to je linija evolucije, ki ji pravimo človeška linija.

Razvoj človeške linije je evolutivni proces, ki zahteva svoj čas, pravzaprav precej dolgo časovno obdobje. Kot smo videli, pa so vsa obdobja razdeljena na podobdobja, ki so obarvana z enim od treh vidikov, ki se v njih močneje izraža. Tako lahko narišemo človeško linijo (sedem kraljestev narave) kot časovnico, razdeljeno na tri glavna obdobja.

človeska linija evolucije

Kar je še posebaj zanimivo na tej shemi je to, da se človeštvo razteza preko dveh obdobij, obdobij tretjega in kasneje tudi drugega vidika. Človeštvo kot sredinski element evolucijske linije povezuje oz. je na prehodu med obema vidikoma. To je zelo pomembno dejstvo, s pomočjo katerega se lahko pojasni kar nekaj ugank zanosti, naprimer zakaj eni ljudje ravnajo le inteligentno (preračunljivo, sebično) drugi pa modro (ljubeznivo, pravično).

A pojdimo naprej. Gornja shema nam tudi prikazuje, da je v prvi fazi evolucije poudarek na razvoju pojavnosti, to je fizičnih teles (manifestiranih) kraljestev narave. Ker je vplivni faktor tega obdobja tretji vidik, se narava pod vplivom njegovega zakona, zakona ekonomije, vede inteligentno, kar pomeni tako, da maksimizira učinkovitost življenjskih procesov. Mehanizem tega dogajanja je lepo opisal Darwin v svoji teoriji o razvoju vrst s pomočjo naravnega izbora.

Namreč, kaj pa je naravni izbor? Gre za mehanizem borbe za preživetje; kdor je bolj prilagojen, spreten, inteligenten, ta ima boljše možnosti za preživetje in s tem za nadaljevanje vrste. Tudi če živalske (in rastlinske) vrste niso razumske same po sebi, to še ne izključuje inteligence. Dejavna inteligenca je namreč arhetip, princip, razum je pa le ena izmed njegovih pojavnih oblik. Človek je inteligenten skozi razum, (nižja) narava pa je inteligentna skozi naravni izbor. Oboje pa pomeni nič drugega kot le uveljavitev principa tretjega vidika, zakona ekonomije. Torej kako s čim manj energije doseči čim več.

A pozor, tukaj ni konec zgodbe! Ezoterika namreč trdi, da človeštvo sega globoko v naslednje obdobje, obdobje drugega vidika (kot je razvidno iz gornje sheme). To pa je popolnoma drugačno od prejšnjega. V marsikaterem pogledu sta si ta vidika celo nasprotujoča, njune cilje pa lahko povzamemo v enem stavku:

Tretji vidik zasleduje načelo ekonomičnosti, katerega rezultat je maksimalna učinkovitost;
drugi vidik zasleduje načelo duhovne ljubezni, katerega rezultat je maksimalna pravičnost.

Tako človek, ki sodi še pod močan vpliv tretjega vidika, svoje obnašanje prilagodi temu, da v svojem življenju zase iztrži največ – to je inteligentno obnašanje. Po drugi strani pa človek, katerega zavest je že prebujena toliko, da nanj vsaj nekoliko že vpliva drugi vidik, ravna vedno bolj tako, da zasleduje cilje ljubezni do soljudi: pomembni so mu solidarnost, sožitje, odgovornost in etičnost.

Sedanji čas – preplet drugega vidika s tretjim

Resnici na ljubo je teba povedati, da večina ljudi sodi deloma v tretjevidično in deloma v drugovidično obdobje (v istem referenčnem ciklusu). Prehod med obdobjema ni oster (narava nikjer ne tolerira ostrih preskokov), zato se vpliv zakona tretjega vidika (ekonomičnost) le počasi poslavlja, medtem ko se vpliv zakona drugega vidika (ljubezen) le počasi približuje. A ne glede na to, trend je na daljši rok dovolj opazen. Že tisočletja človek praktično ni več razvijal svoje pojavnosti, je pa sčasoma, ampak res počasi, razvijal svojo zavest in z njo solidarnost. Rastoča zavest namreč omogoča zavedanje celote, to pa vpliva na razumevanje problematike celotnega okolja: narave in družbe. Nekateri posamezniki, ki so nekoliko bolj razviti od večine, so v tem procesu vedno prednjačili. Zahvaljujoč prav njim je človeštvo privzelo vedno bolj solidarne vzorce delovanja.

Naštejmo nekaj primerov: že zelo dolgo nazaj so se vojskujoče strani sporazumele vsaj o tem, da se med boji občasno zagotovi začasna ustavitev spopadov, toliko da se odpelje ranjene in pokoplje mrtve. Čista inteligenca tega ne bi dopuščala; zakaj bi zmagujoča stran omogočila, da se šibkejša stran medtem spočije in reorganizira? Gre za čast (ki je oblika poštenosti) in zavedanje, da je tudi sovražnik konec koncev človek. V modernejšem času smo priča pravemu razcvetu drugovidičnih sistemov. Mednarodne organizacije kot so Rdeči križ, Zdravniki brez meja, in podobno, so posledica naraščajočega občutka medčloveške solidarnosti, ta pa je posledica vedno močnejšega vpliva drugega vidika. Da ne govorimo o modernih socialnih sistemih, kot so pokojninski in zdravstveni sistem, centri za socialno delo, prostovoljske organizacije, pa tudi socialne mreže, ki se tvorijo na principu prijateljstva, ki ni pogojeno s preračunljivostjo ampak z željo delati dobro (npr. društva za zaščito živali, taborniki/skavti, ipd.).

Ta, razmeroma novejši del človekove evolucije so poskušali prepričani darwinisti razlagati z različnimi pristopi, včasih celo s čuda zavitimi teorijami, kako se da solidarno ravnanje v principu reducirati nazaj na koristoljubje, preko genske sorodnosti ali kako drugače. Če je to še možno nekako razumeti na nivoju družine, npr. žrtvovanje staršev za otroka, ki je konec koncev nosilec njihovih genov, pa to pojasnilo popolnoma odpove na nivoju družbe. In iz zgodovine poznamo kar nekaj ljudi, ki so delovali nesebično v korist človeštva kot celote.

Preprosto rečeno, dokler se znanost ne bo zavedela obstoja višjih vidikov življenja, se enigma človekove ljubezni (sočutja, dobrote, solidarnosti) ne bo razrešila. Vedeti pa moramo, da so znanstveniki tudi le ljudje – eni so zavestni bolj, drugi manj. Ne glede na inteligenco enih in drugih. Razumevanje treh vidikov vseh stvari pa je temeljni premik paradigme, ki bo omogočil kvalitativni preskok v našem razumevanja življenja.

Sinteza evolucijskih teorij – trije vidiki evolucije

Nekateri novodobni teoretiki pravijo, da na Zemlji potekata dve evoluciji: materialna in duhovna. Čeprav poudarek ni napačen sam po sebi, saj opozarja na manjkajoči člen v znanstvenem modelu (manjka t.i. duh), pa je taka trditev nekoliko zavajajoča. V resnici ne gre za dve evoluciji, gre za eno samo, ta pa ima ne le dve, temveč celo tri komponente: evolucijo oblik, evolucijo zavesti in evolucijo smisla.

Lepota opazovanja evolucije skozi tri vidike je ravno v tem, da sintetizira in na zanimiv način osvetljuje dosedaj medsebojno izključujoče se hipoteze o nastanku in razvoju planetarnega življenja, znane kot »darwinova evolucijska teorija«, »teorija inteligentnega načrta«, ter razvpiti »kreacionizem«.

Žal glavni evolucijski teoriji, h katerima prisega največ ljudi, stojita vsaka na svojem zornem kotu, kričita druga na drugo in se ne menita za nikakršen argument nasprotne strani. Medtem ko se darwinizem ukvarja izključno s tretjim vidikom evolucije, njeno pojavnostjo oblik, se teorija inteligentnega načrta ukvarja bolj z drugim vidikom (govori namreč o načrtu evolucije), kreacionizem pa celo s prvim vidikom (nekoliko ugiba o namenu, pri čemer pa popolnoma zanemari tretji vidik, razvoj pojavnosti). Tragikomičnost te situacije je, da eni govorijo mimo drugega, namesto da bi dojeli, da gre za različne vidike enega samega procesa in da imajo vsak po svoje prav:

  • Da, proces evolucije pomeni razvoj vrst s pomočjo kvantitativnega mehanizma naravnega izbora (inteligence narave) . To je mehanizem tretjega vidika.

  • Da, proces evolucije pomeni nastanek novih vrst s pomočjo zavestnih in načrtovanih kvalitativnih prehodov med vrstami (modrost narave). Gre za nastanek novih tkiv, novih organov, novih vrst, pa tudi novih vzorcev obnašanja, ki so substancialno drugačni od prejšnjih. To je zavestnost drugega vidika.

  • Da, proces evolucije pomeni postopno premikanje h končnemu cilju razvoja, to je izpopolnjenemu nosilcu zavesti, ki je skladen z namenom manifestacije. Ta naravna volja, ki žene k zastavljenemu cilju, je namembnost prvega vidika.

Povzetek

Pričujoče besedilo je pokrilo precej zahtevno tematiko, ki gradi tudi na ugotovitvah prvih dveh uvodnih člankov, zato si za boljši pregled oglejmo še celostni povzetek napisanega. Govora je bilo o evoluciji. Evolucija, ki je proces postopnega osvobajanja zavesti iz svojega nosilca, teče najprej pod vplivom tretjega vidika, nato drugega in nazadnje prvega. Evolucija, kot kozmični proces, pa tako kot vse ostalo v kozmosu, zapade pod Hermesov zakon, zakon fraktalnosti. Zaradi tega se v različnih obdobjih evolucije izražajo vplivi različnih vidikov, v mešanici, ki je vezana na opazovani trenutek.

Človeštvo je del planetarne evolucijske linije, imenovane človeška linija. Predstavlja četrto od sedmih kraljestev narave na našem planetu. Ima posebno, zanimivo vlogo, ker se nahaja na prehodu med vplivom tretjega in drugega vidika. Tako se v človeški družbi še vedno močno čuti vpliv tretjega, kar se odraža v družbeno-ekonomski ureditvi: vladar sveta je ekonomija, njeno gonilo je tekmovanje, orodje razvoja je inteligenca, maksimizira se učinkovitost, merilo uspeha pa je kvantiteta ustvarjenega. Po drugi strani se že tudi nekoliko čuti vpliv prihajajočega obdobja, ki je pod vplivom lastnosti drugega vidika. V tem obdobju bo človeška družba razvijala skupnost, katere gonilo je sodelovanje, orodje razvoja je modrost, maksimizira se pravičnost, merilo uspeha pa je kvaliteta ustvarjenega.

V današnji, moderni družbi, se vpliva obeh vidikov že precej prepletata. Nahajamo se namreč v prelomnem obdobju človeške zgodovine, v obdobju, ko se vpliv tretjega vidika sicer poslavlja, a žal ima še vedno prevladujoči vpliv na človeštvo, kar ga drži v materialistično-pozitivistični paradigmi. Prehod v obdobje drugega vidika otežujeta vsaj dve dejstvi: prvič, večina ljudi je evolucijsko komaj dovolj zrelih za to, da bi zaživeli drugovidično (solidarno, pravično, modro). In drugič, skoraj vse obstoječe družbene strukture so bile zgrajene v obdobju, katerega vladar je bil tretji vidik. Manjši del človeštva, ki je evolutivno naprednejši, sicer vleče razvoj v smeri drugega vidika, pod vplivom katerega se počasi dviguje nivo zavesti. Pod tem vplivom se razvijajo nove strukture, pojavljajo se nove ideje, uveljavljajo se novi principi delovanja. A dokler se zavedanje drugega vidika ne bo v dobršni meri uveljavilo v širši družbi (začenši z njenimi voditelji in ustvarjalci javnega mnenja), bo prehod v novo obdobje odložen, človeštvo pa se bo vrtelo v začaranem krogu hiperprodukcije na eni strani in pomanjkanju osnovnih življenjskih sredstev na drugi. A to je že iztočnica za nek drug članek.

Prvi uvodni članek: o treh vidikih. Drugi uvodni članek: fraktalnost treh vidikov.

2 komentarja na "Trije vidiki evolucije"

  • miro

    Z zanimanjem prebiram tvoje razmišljanje na tej strani.V mnogočem se strinjam s tvojim izvajanjem.Nekoliko pa me moti ,da ne greš bolj v globino in ostajaš na faktografski ravni.
    To je moja prva pripomba.Druga bistvena pripomba pa je ,da se motiš pri namenu obstoja vesoja in vsega kar le ta vsebuje.Jaz mislim ,da namen ni zgolj manifetacija temveč je končni namen delitev svetlobe in teme.Pa brez zamere.
    Lepo pozdravljen ! Miro

  • prefers@enrolled.apprehend” rel=”nofollow”>.…

    tnx for info!!…

Napiši komentar

 

 

 

Uporabiš lahko sledeče HTML oznake

<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>